S poezijo Zorana Ančevskega sem se srečala naključno, ko mi je v majhni skopski knjigarni v oko padla zanimiva pesniška zbirka Nebesna pantomima. Pritegnila me je s svojo ritmičnostjo, verzifikacijo in duhom starih časov klasične poezije ter modernimi pesniškimi zakonitostmi, ki le redko prežemajo sodobno makedonsko poezijo. Zato bi se lahko strinjala z akademikom, Vlado Uroševićem, ki je zapisal, da je »poezija Ančevskega izhod iz tradicionalne, strogo hermetične poezije v moderno, ki pa ostaja znotraj strogih pesniških meja«. V makedonskem pesniškem prostoru izstopa po svoji (ne)tradicionalno hermetični strukturi, ki se spogleduje z nepravimi soneti, strogo premišljeno arhitektoniko ter se mojstrsko poigrava z jezikom.
V zbirko nas uvede triada pesmi, ki tvori predgovor, med njimi je tudi nosilna pesem Nebesna pantomima, ki nakaže avtorjevo osnovno misel. Gre za avtorjevo skrito pesniško šifro o nebeškem popotovanju duše znotraj ali onkraj lirskega subjekta:// le ti, duša moja, se zmoreš spopasti z ostrim kopjem mojih besed//… privid tega življenja se je kakor sidro zasidral na dno neskončne nebesne pantomime//… // spokojno čakam na novo rojstvo//. Nebesna pantomima pa ni zgolj popotovanje, temveč sinonim za pesnjenje oziroma ustvarjanje, ki se dotika vseh duš tega sveta.
Sledi cikel z naslovom La vita nuova, ki razkriva še eno značilnost pesniškega opusa – vnašanje intertekstualnosti v poezijo. Sintagmo La vita nuova si je pesnik sposodil od Daneteja Alighierija in se nanj naslonil tudi v določenih motivih uvodnega cikla, ko v enem verzu zapiše: …//konec enega imena je začetek drugega, ki se kakor odmev groma preliva po dolinah//… Pesnik se v tem delu ukvarja tudi z odnosom do daljne, tuje, neznane kulture kot je indijska, ki ji je posvetil cikel z naslovom Indijske rapsodije in v katerih se bralec spozna z doživljanjem novega prostora, časa, slikovitimi pejsaži ter iskanjem duhovnega smisla, življenjskega obstoja. Tako pesnik zapiše: //Tukaj ni slepih ulic//tudi če so, se odpirajo k cvetnim hramom kamor te vabijo bistri otroški pogledi s pesmijo lačnih ust in plesom žuljavih stopal. Tukaj ni slepih ulic//. Popotovanje po indijskem ciklu tudi grafično podkrepi z zapisovanjem mest in krajev, kjer so pesmi nastale. Uvodni cikel se zaključi s še eno sposojeno sintagmo Saint-John Persea Anabasis iz katere izstopa pesem Prihajanja – odhajanja v katerih se lirski subjekt dotika minevanja, prihajanja in odhajanja iz domačega in tujega sveta, prehajanja v nek drug, nebesni svet: //na tem črvivem nebu domačega sveta, ki te vabi na gostijo grdih avantur// je prihod jutra podoben omotični predstavi// opazi tvojo nesigurno prisotnost v dnevu (prvi Jaz smrti, praviš)//z ničnostjo.
V nadaljevanju zbirke se nahaja cikel z naslovom Nočne hiše in napevi. V tem delu se lirski subjekt vrača domov, k lastni kulturi, v svoj dom, v svojo izvorno bit obstoja. V vseh pesmih je v ospredju močna simbolika hiše in doma. Dom je prostor sreče in nesreče s katero se sooča lirski subjekt oziroma kakor pravi v eni izmed pesmi: //ta hiša je podarila vse kar je imela in ni imela//da se je spominjamo kakor prve ljubezni//le porumenele zavese, ki zamegljujejo pogled//javno pričujejo o črnih sajah na pljučih.
Dom postaja osrednja metafora za življenje, razmislek o kraju od koder lirski subjekt izvira in zaradi katerega diha. Tesno je povezan tudi z motivom noči, zapuščenostjo in melanholijo, ki se čuti v pesmih o domu. Noč je podobna nenasitnem zmaju, ki požira življenja v lastnem domu ali kot pesnik zapiše: //Noč je nenasiten zmaj//to zimo je pogoltnil več//od tistih neizbežnih, ki nam obarvajo življenje v enolično//ki so podobni zbledeli fasadi …
Naslednji cikel z naslovom Dnevni ditirambi in capriccio je vsebinsko nasproten predhodnemu, saj pesniška atmosfera iz melanholične preide v dnevno svetlobo in opeva //dan na naših obrazih//, na katerih se lirski subjekt sooča s starostjo, minljivostjo, lastno senco v krutem vsakdanu. Zanimiva je uporaba nasprotujočih si izrazov kot sta jutranja rosa brez rose, zrak brez cvetnega prahu, lepi začetki, ki vedno zamujajo.
Pesniška zbirka se zaključi s ciklom Močna pesem v katerih se poezija primerja z mozaikom upanja in postavlja pod vprašanje enigmo poezije. Avtor se spominja antičnih, slepih pesnikov in opeva mističnost poezije, kakor pravi v pesmi Slep poet: //Kako naj slepemu poetu opišem temino, ko pa ima slednji tretje oko, ki je sonce modrosti? Poezija postaja nujno orodje za preživetje, oziroma kakor pravi: //Da preživimo//potrebujemo močno pesem//ki bo višek besed//sama izvrgla//bistvo pa sama rodila.
Poezija Zorana Ančevskega je svojevrstno ritmično, muzikalno poigravanje z jezikom, ki bralca pritegne, hkrati pa od njega ves čas zahteva poglobljeno, premišljeno branje in razmišljanje o filozofskih, intimno-čustvenih, eruditskih temah, ki zadevajo vsakega izmed nas. Nebesna pantomima je v pravem pomenu pantomima, saj je njena interpretacija večplastna in skrivnostna.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo Republike Slovenije
- Lara Mihovilović: O življenju, smrti in močni pesmi v zbirki Nebesna pantomima Zorana Ančevskega - 11. 11. 2026
- Lara Mihovilović: Zdaj ti postajaš jaz (o pesniški zbirki Dolores Atanasove Lori) - 10. 12. 2025
- Lara Mihovilović: Potovanje skozi areno življenja in prazna mesta v poeziji Snežane Stojčevske - 2. 10. 2025