Pesnik Marko Matičetov je v novi pesniški zbirki V notranjosti so pokrajine ostal zvest svoji izreki in ritmu poezije, ki ga spremljata v njegovih dosedanjih pesniških zbirkah. Še vedno se polašča do zdaj znanih motivov, kot sta balinanje in Brazilija, ki sta sicer bila tudi del samostojnih, konceptualnih pesniški zbirk. V obravnavani zbirki pa Matičetov gre še globlje in bolj precizno pogleda v sam pesniški subjekt in zre skozi srce predmetov in rastlin.
Prav naslov je tisti, ki napove, da se pesnik sprehaja po notranjih pokrajinah, ki jim želi priti vse bliže in vse globlje do bistva. A ni pretenciozen – v svoji znani umirjenosti razmišlja predvsem o življenje. Z dobro mero uvida se loteva bistva življenja samega – od denimo obnavljanja človekovih celic na vsakih sedem let do rojstva otroka, pri čemer se vrača v preteklost, k prednikom oziroma sorodstvu vse do samega začetka: narave, zgradb, ljudi. Kot da z verzi in motivi niza življenje pred, zdaj in za naprej. Avtorjeva šesta pesniška zbirka je še bolj prefinjena v občutku zavedanja tistega drobnega, a nadvse pomembnega bivanja in vseprisotnosti od solin do posamičnih mest in potovanj – tako mentalnih kot fizičnih. Obenem pa se v zbirki pesnik loteva tudi pomembnega skupnega bivanja in svoje lastne ranljivosti, ki jo zapolnjuje in dopolnjuje njegova ljubljena.
Gre za poetično analitično premišljevanje, ki se nagiba k ideji miru in ne nazadnje zavedanja, kaj vse je treba postoriti in prestati sam in seveda skupaj. To ni pesniška zbirka le pesniškega jaza, saj nas pesnik nagovarja tudi skozi svet zveze, očetovstva, skozi oči svojega otroka, rastlin: to je poezija zavedanja, kako pomembno je biti tukaj in zdaj, prisoten in pozoren na detajle, ki skozi čas lahko gredo mimo nas, zato jih je nujno ubesediti: »Njega pa sama sprememba v življenju / inspirira za pisanje.« Pri tem predstavlja svojo lastno »nemoč« in se zaveda organiziranosti in vdiha novega življenja skozi predmet. To ni le reč, kos, je dopolnitev in soprisotnost tega prehitro minljivega sveta. Vse pa ves čas kroži – tako čas, življenje, izkušnje.
Razkroj enosti je tudi pomemben element v pesmi: prav pesem Ta zveza je v sodobni poeziji ena izmed boljših ljubezenskih pesmih kljub preprostemu pesniškemu jeziku in zadnjemu namigu o trpkosti, ki se nato na srečo vseeno razplete drugače:
Ta zveza traja toliko časa,
da dva ne moreta več narazen. Več?
Saj nista nikoli šla.
Ta dva ne vesta več, kako je biti sam.
Tako sta prepletena drug z drugim,
da si ne predstavljata, da ne bi bila.
Da bi bila vsak zase?
Ne, hvala.
Skupaj bosta ne glede na vse, kar bo.
Ta vez ju veže,
tudi če iz nje ne bo otrok.
(Matičetov 2025: 26)
Tema očetovstva je v slovenski poeziji redka: najti je pesmi, ki govorijo o razmerjih med sinom kot pesniškim subjektom in očetom, pri čemer gre za nesoglasja, merjenja moči ali odtekanje očetovega življenja. Uroš Zupan je eden izmed prvih, ki je načel omenjeno temo in v teh pesmi je videti otroško perspektivo v ciklu Deset pesmi, ki sem jih položil v zibelko svojemu sinu, še preden je spregovoril. Ta del razgrinja pomembno občutenje dojenčka in razmišljanje o njegovih starših. Med drugim je vredno omeniti tudi trud in pot do uresničitve starševstva, saj ni tako samoumevna in se o tej problematiki tudi v leposlovju govori vse pogosteje. Neposreden je tudi izrek otroka, Matevža, ki bi se, če ne bi bilo vojne v Gazi, imenoval drugače. Matičetov to poda mimogrede, vendar zelo učinkovito. Pomembno je tudi zavedanje, da pomeni novorojen otrok hkrati človeštvo celo. Prav to zavedanje večnosti daje posebne prvine razsežnosti poezije – sem tukaj, a sem tudi vsepovsod, če se navežem tudi na prejšnja dela.
Ustroj pesnikovega sveta je razpreden po lastnem notranjem svetu, v svetu ljubljene, pozneje še otroka, različnih geografskih mest in krajev (denimo Mehika, Brazilija, Lucija), pesniških potovanj z branji pesnikov in notranjosti stanovanja. Razkrivanje razmišljanj se zdi kot pogovor s samim pesnikom, pri čemer je začutiti neangažirano kritično držo do zunanjega sveta, ki posamezniku že dolgo ni več naklonjena. To ni zgolj individualen problem, pač pa je merjen in usmerjen do vsakega šibkega, že zlasti do generacije, ki počasi prehaja v srednja leta, a še vedno zaradi družbene strukture ni smela popolnoma odrasti. Zdaj je to počasi le mogoče in s tem se odpira novo bivanje in s tem še bolj zrela poetika. Ali kot pravi novorojeno dete: »Zdaj se šele začenja. / Druga polovica njunega življenja. / In prva polovica mojega.«
Gre za dober dokaz stopnjevanja, pesniškega zorenja, zavedanja življenja samega in energije, ki se razrašča skozi pesniško zbirko. Pesnik Marko Matičetov najde pesmi povsod: v vsem, kar vidi, v vsem, kar ga obdaja: s pacifističnim sporočilom, da je vsaka vojna svetovna vojna, pa se še bolj zaveže k poanti poezije, ki jo ustvarja. Predvsem pa je to tudi poezija, ki dopušča, da se prisluhne tišini, opazuje in skuša razumeti svet okoli sebe in uzre veliko sonca, da se začuti toplina, ki žarči od znotraj navzven.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo Republike Slovenije
Foto (c) Jurij Vižintin
- Tonja Jelen: Ko notranje pokrajine postanejo vidne - 21. 10. 2026
- Tonja Jelen: Strah in negotovost - 27. 9. 2026
- »Brez branja in pisanja poezije ne bi vzdržala.« – pogovor s Tatjano Pregl Kobe - 5. 2. 2026