Martina Potisk PRISPEVKI, REFLEKSIJA

Martina Potisk: Brez zavor (o zbirki Prepovedani položaj Anje Grmovšek Drab)

Anja Grmovšek Drab: Prepovedani položaj (Ljubljana: LUD Literatura, 2024).

Pesniška zbirka Anje Grmovšek Drab Prepovedani položaj pretanjeno združuje na videz nerazdružljive premise poezije, športa (nogometa) in medosebnih odnosov. Pesmi razkrivajo običajne, bolj ali manj vsakdanje poudarke in prizore na izviren način, skozi prizmo nogometa in nogometnega izrazja, kar jih naredi še posebej privlačne; iz osrednje nogometne govorice vzniknejo polnokrvne prispodobe za posamezna prizadevanja in položaje v razgibanih odnosih, spodbujene npr. z iskanjem večje medosebne bližine ali svobode in zavestnim odmikanjem od vsakdanje ujetosti. Tudi iz tega razloga pesniška zbirka več kot zadovoljivo preseže oznako prvenca, saj se ne predstavi zasoplo ali okorno, kot da bi si šele morala najti mesto v pesniškem svetu, ampak skrajno neposredno, povedno in odločno zadiha s polnimi pljuči, kot bi se znašla na svojem najljubšem igrišču.

Pesnica na nogometno ozadje postavlja pestro paleto problematik, ki polagoma prehajajo od občih družbenih, družinskih ali medkulturnih motivik do manjših, a nič manj pomenljivih intimnih nians. Pri vzajemnem preigravanju pesemskih perspektiv povezuje raznolike svetove, a ostaja pristna in prepričljiva; prvinsko močna, polnokrvna nogometna igra je že skraja prežeta z navdušenjem in natekanjem medosebnega (tudi medgeneracijskega) polja, ki na eni strani odseva mladostniško vnemo in vznesenost, na drugi pa prerašča v nostalgijo starejših v skupnosti in prepišno priklicevanje spominov. Zdi se, da omenjeni podtoni in predstave iz sveta nogometa neizogibno prodirajo v prvi plan, kjer nastopajo kot ogledalo prenekaterih prostorskih postavk (in podpostavk) premikanja, preseljevanja in (več)pripadnosti; takšno kumuliranje izkazuje precejšnjo mero poguma, a morda odstira tudi malce razdrobljeno ozračje, kot da bi se pesnica poskušala zapoditi v (pre)več smeri naenkrat.

Nogometna podstat je nesporna konstanta zbirke, svojevrsten pesemski »lajtmotiv« in gonilna prispodoba, ki narekuje perspektivo lovljenja ravnotežja, postavljanja meja in iskanja ravnovesja med bližino in (primerno) razdaljo. A zbirka ni nikakršno malikovanje nogometa, nasprotno, ponudi tudi (družbeno)kritično konico, kar je še posebej pohvalno, s katero naslovi nekatere manj pogoste ali predvidljive teme, kot npr. poseganja v igro (vsaj v primerjavi s prvotnimi parametri) in položaj žensk v nogometnem svetu (in zunaj njega), s čimer spretno spodseka ustaljene predstave, stereotipe o moški in ženski »sceni«. S tem se sklada ne le idejna gradnja, ampak tudi intonacijska podstava; ta je sprva razvejana, poskočna in okretna, kasneje pa se umirja, prehaja v premislek in neizogibno posledico (rdeči karton).

Pisava je organsko pregnetena, povedna, sporočanjsko glasna in izrekanjsko pristna; bralec zaradi ostrega in enovitega izražanja takoj sprevidi posredovana sporočila in jih obenem tudi zmore razvozlati, kot se v nogometnih okoljih spodobi, na »prvo žogo«, brez obilne ali obremenilne semantike. Pri tem velja posebej poudariti preudarno nizanje prispodob, ki bralca z nezgrešljivim posluhom vodijo skozi nemalokrat težko tematiko medosebnih odnosov do mesta, ko se nogometna igra prevesi v dejansko bivanjsko »igro«, kakršna terja tudi (manj ljuba) dejanja.

Že skraja je jasno, da nogometno izrazje, ki s seboj prinaša npr. podaljške, polčase in prepovedane položaje, ni nepotreben privesek, ampak priročno retorično orodje za opisovanje notranjih pretresov, prizadevanj in stremljenj. Zbirka smelo sledi tej napovedani, razgibani strukturi, a morda se ravno zato tu in tam zazdi, da je vse kot na pladnju, kar ne nazadnje pomeni, da nenadoma umanjkata posredni pomen in artistično silnejši angažma. To se sicer malce zakrije s pronicljivim pletežem visokih in nizkih melodik; bodisi z nadrobno, skorajda komentatorsko kuliso bodisi z mehkimi niansami in subtilno intonacijo.

Pesnica si je s prvencem prav gotovo postavila visoka merila, pri čemer se poraja vprašanje, ali bi zbirka tudi brez nogometne retorike, ko bi npr. poskušala prečiti stereotipe izključno s položajem govorke kot take ali skozi simulaker medosebnih in medkulturnih modalitet, zvenela enako nadobudno, sveže in izvirno. To je prav gotovo tudi vprašanje, ki ga velja spremljati (ali vsaj imeti v mislih) tudi ob nadaljnjih poskusih pesničinega snovanja.

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo Republike Slovenije

Martina Potisk
Latest posts by Martina Potisk (see all)