Blaž Iršič: Parada heteroseksualcev
Že sam naslov zbirke Blaža Iršiča Parada heteroseksualcev nas opominja na svojevrstne inovativne paradokse, ki tkejo pesnikovo obešenjaško poetiko. Ti paradoksi se raztezajo tako od zanešenjaških pretiravanj o stanju izbranih objektov ter subjektov vse do nezmotljivih oksimoronov, ki pesniško govorico zanihajo v občutno praznino. Pesnikovo motrenje zatorej deluje docela neobremenjeno, polno je bistrega, kar naravnost izstreljenega humorja („Sex Pistolsi umirajo počasi/počasneje od angleške kraljice”), ki zapada tako v nihilizem o sprevrnjenosti človeške narave kot kritiko družbenih razporeditev moči. Za razliko od tistih, ki imajo moč in kapital usmerjati pomen, s tem pa tudi narative in diskurze, Iršič z nepretenciozno držo na svoj način „seka mimo” in uspešno pretopi liričnost v rezkost in surovo potenco.
Slednja jasno odgovarja tudi sami umeščenosti lirskega subjekta, ki prav tako kot Iršičeve stilne in tematske poteze, deluje paradoksalno. Na nek način zapazimo očitne poteze sleherniškega vsakdanjika in obrobnega življenja vaškega posebneža, da se intimnost želja krči v banalnost in izginjanje smisla. Pesniško obličje zatorej deluje nadvse razgaljeno in surovo, saj mora takorekoč preskakovati lastno izreko in s tem zakrivati morebitno bivanjsko stisko. Napetost zbirke se torej ohranja tudi skozi vztrajanje v skrivnosti o lastnih hrepenenjih, ki niso razkrita niti lirskemu subjektu niti bralki_cu. Zopet se lahko vrnem k zaznavni praznini zbirke, saj se bivanjsko vedenje vztrajno umika našemu in Iršičevemu spoznanju.
Pesmi Parade heteroseksualcev so torej dobi primerna poezija. Pomeni se sedaj gradijo predvsem na monopolnih položajih, ostali pa jih predvsem uprizarjajo, zavoljo neke izhodiščne naperjenosti proti sebi. Skrivnost je najbrž ravno to, nepriznavanje sebe in prepričevanje v nasprotno, zadeve se v njeni negotovosti vsaj navidezno lahko verjetneje preobrnejo. Pri tem praznina igra vlogo ontološkega stabilizatorja, ki preprečuje novo utemeljitev resnice in nastanka morebitne bivanjske negotovosti. Predvsem slednja vselej vsaj potencialno lahko deluje radikalno in antisistemsko. Zatorej pri Iršiču lahko govorimo o nekakšnem kabarejskemu antivitalizmu. Izogibanje svoji notranjosti pač rezultira v stalnosti in njenemu ugodju, ki življenjske pogoje sprevrača v ujetost.
Želja pa v tem ugodju postaja vse ožja in vse bolj ponovljiva. Skladno z vzorčnostjo psihologije lirskega subjekta deluje tudi sam avtorjev slog, ki se utemeljuje s svojo robatostjo, odrezavostjo in redkeje mehkobo. Ta še najbolj opozarja na uprizoritvene značilnosti skrivnosti, v kateri se brišejo razvidne poteze melanholije in hrepenenja, zavoljo olajšanja. Iršičeva zbirka je zatorej vredna temeljite obravnave predvsem zaradi svojih ontoloških preobratov, ki z močno izgrajenim lirskim subjektom operira na večih pesniških ravneh, brez liričnega idealizma.
Alja Adam: Pes, dvojčici in zelen tatu
Odkruški potovanj, samotarjenja, erotike in meditacije temeljno tvorijo pronicljivi pesniški svet nove zbirke Alje Adam Pes, dvojčici in zeleni tatu. Osnovno gibalo zbirke je predvsem introspekcija, skozi katero se oglaša naravi, ljudem in miru naklonjena lirska subjektka. Zdi se da cilja predvsem k izpraznjenju in olajšanju sebe, zavoljo osvabajanja izpod jarma lastnih želja in pričakovanj, pri čemer tako s pozornim opazovanjem iz daljave kot z intenzivnim, marsikdaj intimnim približevanjem vase pripušča tisto_ega Drugo_ega. Pesniški jezik Alje Adam se prepušča stremljenju, ko nazadnje s časom ne rokuje več kot z zakonitostjo, ampak izhodiščem, z lirsko subjektko ne kot celovitostjo, ampak principom, s čimer vsakič znova vadi svojo notranjo prepustitev.
Sublimnost zbirke se pokaže tudi na mestih, kjer pesnica izpostavlja takšne ali drugačne meje, med dejanskim in pesniškim svetom, med dejanskim svetom in svetom onstran, med našim svetom in svetom drugih. Z živimi, nežnimi in skrbno izbranimi podobami se v abstraktnih in konkretnih prostorih lirska subjektka sooča z omenjeno dvojnostjo, v kateri išče presečišče resnic. Izkustvo samo se zatorej pomnoži, če mu damo perspektivo in pesnica predramljenje o izmuzljivosti sveta sprejme z odprtimi rokami. Predvsem širnost pristopa lirske subjektke zbirko odlikuje s pomensko intenzivnostjo, saj se kljub doživljanju mejnosti, z radovednostjo da doseči vsakič nove prebuditve in prehode („Mame, ki jo zanimajo nevidne stvari/ki pravi, da iz samote/nastajajo verzi, zgodbe in čarovnije.”). Vse dokler ne postane docela jasno, da je človeška narava temeljno zavezana predvsem gibanju.
Pa najsibo to plavanje, letenje ali sprehajanje, je Adam lucidno usmerjena predvsem dalje. Vizionarstvo, ki s pronicljivostjo, ustvarja podlago za nežno, mirno liričnost, se odmika od morebitnih pasti idealizma, ampak se zvesto drži večkrakosti perspektiv. Tudi te so namreč podvržene našim premikom in prehodom, tudi te se poskušajo izmikati krčevitemu oprijemu časa. Lirska subjektka namreč ne spregovarja le s svojim glasom, ampak se ob njej neposredno izrekajo še tisti drugih, katerih izkustva spadajo v druge prostore. Uprostorjenje naj bo zatorej praksa vsakič novega doseganja, zbliževanja in počasnega usihanja jaza, zavoljo najbolj čiste, gole besede, ki bo upomenila svet. Alja Adam s svojo prosojnostjo nastopa z novim eksistencializmom, ki presega individualistično paradigmo in upajoče zre proti neki boljši, bolj razumevajoči prihodnosti.
Lara Božak: Kap lje kap lje
Pesniško zbirko Kap lje kap lje odlikuje predvsem pretanjen občutek za ritem, ki fragmentirane jezikovne strukture vpenja tako v igrarije kot širše pomenske poglobitve, ki zadevajo identiteto lirske subjektke. Ta se ves čas vadi v preskakovanju med različnimi pesniškimi legami, ki se bogatijo ravno v svoji trdnost, stalnosti in stanovitnosti. Čeprav gre za podobe, ki jih Božak ves čas sooča s sinkopiranim, fragmentiranim ritmom, so te močne, žive, ravno zaradi svoje prisotnosti in detajliranosti. Stalnost pa je zaznati tudi v siceršnjem deskriptivnem drsenju skozi prostore in ljudi, ki jih naseljujejo:”variacije/bivanja/v molu/ brlijo čisto skupaj”. Pesniška resničnost je zato udomačena in intimna, sega preko trenutnega časa in preteklosti daje nepričakovan glas.
Zatorej je v zbirki zaznati tudi precej pesničine potrpežljivosti, tako za uvide vase kot uvide v druge, liričnost pa je tako navdana z dobro odmerjeno počasnostjo. Naenkrat postanejo ustaljene vsakdanjosti vstopi v ponavljajoče zgodovinske vzorce, tako intimnejše kot širše, ki zadobivajo vse jasnejše jezikovne obrise. Jezik vendarle v Kap lje kap lje nastopa ontološko in oziraje na siceršnje branike pomena obrača paradigmo o jezikovni negotovosti. Pripovedovanje zgodb je za lirsko subjektko namreč glavni vir informacij o včasih ostri, spet drugič neznosno mehki domačnosti, ki se vzpostavlja kot sinonim za odraščanje in tvorbe identitete. Drsenje kapelj, neizogibna pretočnost vode pa metaforično premešča preteklost v njeno daljino. Kljub izgubi, se nekje akumulira:”iz dežja pod kap/ljica/se spaja/v nevidno črto/takšno ki vpija/požira/stre lupine manjših/kot bit kot bitje/sprejema vase”.
Prav naselitve so tiste, ki zaobračajo naše upomenjanje izgub. Kljub odhajanju, skrivnostnim in bivanjskimi nezadostnostmi, ponujajo možnost in obenem nujnost vrnitve na izhodišče. Človeška bit je v svoji odnosnosti kot v svoji samoti ves čas na preizkusu lastnega obstanka, zaradi česar lirska subjektka ves čas razkriva, odpira in predvsem posluša, da njena pasivnost pravzaprav zazveni še odločneje. Prevpraševanje lastne minljivosti in nesamoumevnosti obstoja zahteva precejšnjo mero priznane, razkrite ranljivosti, predvsem pa iskrene pisave, pripravljene na še tako nemil, neprijeten zgodovinski obrat. Le stežka si je priznati, da je še tako osebna zgodovina, zgodovina nasilja, izgub in bolečine, kar zbirka Lare Božak počne z vso milostjo, ki jo premore.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo Republike Slovenije
Foto (c) Murr