Poezija Jelene Radovanović je podedovala, kar je najboljšega v srbski poeziji druge polovice 20. stoletja in sprejela njene najnovejše dosežke. Tako se je znebila okostenelih obrazcev in stopila v neposredni stik z bralci različnih generacij. V svojih pesmih se pesnica izogiba pasti pretiranega pripovedovanja in ogolelosti, ki utegne škodovati poetskemu doživljanju v celoti; njena poezija je včasih tudi dialog z novim časom.
Avtorica (preko lirskega subjekta) prevprašuje svoje mesto ne le v prostoru te nove dobe (prehitre spremembe so razlog za upravičenost takšnega prevpraševanja), pač pa tudi v konkretnih odnosih (z Drugim, z okoljem, z bistvom). Čeprav so to nepogrešljive teme poezije in pisane besede sploh, se atraktivnost in umetniška moč napisane tvorbe kažeta v njeni svežini in vznemirljivosti, njeni zmožnosti, da se dotakne bralca in ga predrami iz letargije, v katero zapade zaradi poplave slabe, neinventivne poezije, ki zadnja leta zasipa širok literarni prostor (vedno širši, ker ga družbena omrežja raztegujejo do skrajnosti).
Zbirka Tujek (Strano telo), ki jo je objavil Treći trg in je dobila nagrado Vaska Pope, vsebuje veliko sugestivnih umetniških slik; priča o tem, da na “barikadah”, tam, kjer se vrhunska književnost srečuje z negativnimi pojavi na sceni, še vedno ustvarjajo (tiho, nevsiljivo in s služenjem kulturi iz sence, delujoč bolj na tujih kot na lastnih besedilih) avtorji, ki si zaslužijo pozornost bralcev.
Avtor: Klub Prejaka reč, 27.6.2025
Prevedla Dragana Bojanić Tijardović
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo Republike Slovenije
https://klubprejakarec.com/
Fotografija je z Mednarodne konference Estetika glasbe, 2025.