Pod kostanji je Jurinčičeva enajsta pesniška zbirka. V bistvu nadaljuje s poetično dikcijo, ki jo je razvil že v prvi zbirki leta 1972. To je predvsem intimna lirika, ki je vpeta v poseben istrski svet. Z rahlimi modulacijami se ta tematika ohranja vse do zadnje zbirke, ki je pred nami. Nekako je zvest tradiciji, da ohranja identiteto pesnika Istre, kjer je gradiva za pisanje in odkrivanje magije tistega prostora še vedno veliko, obenem pa spretno niza utrinke svojih dejanj in doživetij, pa ljubezni in učenja, iskanja in tipanja v neznano.
Jurinčič se je kot poet poponoma izbrusil. V njem ni več nobenih pomislekov glede izpovedi, je zelo neposreden, z odprtimi metaforami, pa z jasnimi verzi, ki nam slikajo njegov ambitus. Predaja se sebstvu na način, da ga neprestano presega, dopolnjuje in podarja bralcu v vedno drugačnih odtenkih. Če smo natančnejši, sta na delu dva principa, kjer skozi poezijo govori pesnikova izkušnja življenja v Istri, v nadaljevanju pa zgodbo poveže z realnim svetom ljubezni do svojih ljudi, do vseh, ki mu omogočajo okušati okruške bivanjske sreče. Z oznako poet Istre pa je potrebno biti previden, saj ne gre za nek romantičen pristop, ki raziskuje folklorne ostanke starih znanj in izkušenj, temveč išče bistrino naturalnega uma, ki se oplaja v neokrnjeni naravi, tako človeški, živalski kot rastlinski. Pesmi piše na način “staroselca”, ki tolče kamen za preživetje in brusi koso, da odreže hranilni krš upanja.
Ni tako enostavno. Edelman je pesnik, ki iz vsega tega izvira, ki je iz “kosmatih modrasov” in trde pokrajine zrastel ter se dvignil v opazovalca, analitika in mojstra prispodob. Vso zgodbo nosi s seboj, v bistvu mu zadostuje zgolj introspekcija, da zapopade tudi vso zunanjost in jo mimetično zabeleži. V pesmi Na polju, na primer, med drugim zapiše: “Na polju umirajo kostanji / vdajajo se žalosti, / na nebu pa oblaki / prečijo gričevje. // Nepričakovano, veter / strese polje, / srh in groza / spreletita dušo.”
V knjigi je sedem enot, samostojnih ciklov, med katerimi zadnji, Vrnitev, izstopa glede na pričakovane vsebine Jurinčičevega pesnjenja. Nekako nakazuje prehod v neko novo percepcijo, precej bolj filozofsko in družbeno-kritično, kot je za Edelmana značilno. Vsaj v poeziji, sicer pa je znan borec za boljši in pravičnejši svet. V tem ciklu je več razmislekov na splošno o svetu in človekovem bivanju, manj je tiste surove, eruptivne in neposredne naracije, kjer govori in diha “bakrena zemlja”, kjer trda realnost kreše molitve, ki so bolj zapiki in zaklinjanja: “Še vedno tu. / Brusi kose. / Čisti blatne motike. / Južina. / Moraš, moraš / sneti stopinje.” (pesem Molitev)
Kljub določenim skupnim potezam pa so pesniški sklopi tematsko uglašeni z naslovi. Če izpostavimo enega bolj izpovednih, kjer je osem pesniških enot povezanih z naslovom Pri mlinu, lahko začutimo in prepoznamo utečeno Jurinčičevo poetično navigacijo, ki se neprestano vrača v primarno okolje, v svet svojega začetka, med mline na Dragonji, konkretno k mlinu, kjer je živel prijatelj, guru in umetnik Vlado Šav.
Kakšen svet se nam odpira v teh pesmih?
Pesmi tega dela zbirke so željne razkrivanja resnic(e). Iščejo podstat, kjer so nastale: ob reki, ob učitelju, ob spominih sledi in odtisov nog, ki so zamrznili na rečnih kamnih. Dragonja res teče, a njen duh je statičen in mirujoč, nekako tako kot učitelj, mojster, ki s časom permutira v večnost, njegove modre besede pa se opletajo na zemlji, iščejo poslušalce, slednike in odprta srca. Vedno bolj so kanoni in mantre in neusmiljeno nagovarjajo, celo zapeljujejo pesnika-adepta, sledilca in hvaležnega poslušalca, ki se hitro uči. Pesnik v pesmi Učitelj prostodušno prizna: “Nisem te zavrgel, učitelj z visokega vzhoda. / Podaril sem ti svoje otroštvo. Dal sem ti dušo / in telo. Pustil sem ti to, kar sem lahko pustil. / Sebe. In gnetel si me.”
Tu zagotovo lahko prepoznamo velikega barda istrskega romanopisja, ki je kot feniks priletel z “visokega vzhoda” in postal sejalec poetičnih in duhovnih ognjev v svoji novi deželi. Marsikoga je oplazil s svojimi zublji, Jurinčič pa se deklarira kar za njegovega “otroka”: “Oče, učitelj, Veliki Oče, veliki učitelj, šel / sem vate kot stoletna prerokba, reinkarnacija, / magični realizem, čisti nihilizem, smrt, / ki se je rodila iz smrti starke iz Gračišč.”
Tako tudi v ciklu Istra, kjer je tudi osem pesmi, vse teče iz preteklosti v sedanjost, celo do Rimske ceste, v ozadju, pravi Jurinčič, pa je Istra. Res je. Ta svet, ki neprestano išče “središče med zvezdami“, vedno znova ugotavlja, da je “na drugi strani na izhodu, nekaj svetlobe“, kjer pesnik zaznava “svojo deželo s kamenjem, strelami prekletstva in jeze.” Istra je nedvomno kamnito srce, ki bije v pesnikovih prsih. Tako kot ga bremeni, ga tudi navdihuje. Tako kot ga vleče navzdol, v ritem trepetljikavega bivanja, celo v smrt in prekletstvo, mu tudi kaže smisel: “Te njive, te dolge ostre trave, / ki zarežejo robove srca mrzlih virov.”
Kljub izjemno poetični govorici, ki z bravuroznimi jezikovnimi sredstvi, predvsem z metaforiko, ki je prepolna izvirnosti in mojstrsko avtonomna, lahko rečemo jurinčičevska, pa je ključna vsebinska poanta knjige nekakšno trpko spoznanje zlepljenosti s svetom, ki odmira, ki izginja, nekakšna nostalgija po časih mladosti, kjer sicer prevladujejo strahote, ki jim pesnik želi ubežati. Ta dvojnost pozicije, ohranjati in pozabljati, imeti in zapustiti, je svojska pesniška frustracija, ki pa v tem primeru rojeva imenitno poezijo. Če bi iskali eno samo oznako za vse, kar je tu napisano, bi bila, po moje, najbolj primerna oznaka, da se vse vrti okrog trpkega spoznanja nemoči pobegniti samemu sebi. Kajti, vse kar imamo, nosimo s seboj, kot so znali povedati tudi prebivalci Istre pred davnimi časi.
Seveda gre za namišljen beg, za iskanje “krivde in kazni” za nazaj, pa za plemenitenje usode, ki se je skozi pesnika izrisala v potok poezije. Nekaj takega lahko zaznamo v pesmi Bes: “Besneča slutnja / se zliva z jezo / prebodene duše. // Prebodena duša se / spopada z razumom, / išče modrost, / ugrizne jabolko spora / in na križišču / zastane.”
Govorica, ki je polna “nepredelane zgodovine”, nekih globokih vtisov iz otroštva, ki niso ne blagi ne igrivi, se predaja strasti izrekanja najbolj intimnih spoznanj. Ker je iskrena, odprta, celo analitična, ima tudi terapevtske nastavke. Ko pesnik koplje po sebi, so te grenke zeli ranjene duše tudi seme mogočnega hrasta, ki ga je več v zemlji kot na svetlem, ki korenini v najtrši zemlji na svetu, in raste v kiklopsko drevo, ki zagotavlja pesniški cikel Vrnitev.
Eksistencializem v Edelmanovi poeziji
Vrnitev je zgolj navidezna. Nobenega vračanja ni, ni poti nazaj, ne časovno ne vsebinsko. V poeziji Edelmana Jurinčiča je ta “vrnitev” zgolj retorična figura, mogoče čisto zasebna gesta in motivacija pri ustvarjanju, ker so vse tematike iz tega najdaljšega cikla že velikokrat izpostavljene v prejšnjih zbirkah, a vseeno, so tu nekako bolj radikalno povezane v oblak, ki ga na nebu drži filozofska dikcija. Pesmi, ki plavajo v ezoteričnih (atmo)sferah, kjer ne manjka razmisleka o smislu biti in o naši vlogi na svetu, so v knjigi dominantne. Gre za preizpraševanje o vsem, in na trenutke pesmi zvenijo kot nekakšen pesniški testament, zaokroženje vseh iskanj, oporoka, lahko pa so tudi nov začetek, poezija, ki bo bolj družbeno angažirana in se bo manj vrtela okrog lastne osi. Čeprav poanta velikokrat obvisi v zraku kot resignacija in nemoč.
Pesmi so napisane premišljeno, brez didaktičnih smernic ali podučevanj bralca, nič od tega, bolj so to resignirani ognji, ki počasi ugašajo, ki postajajo vedno bolj pepelnati in prepuščeni vetru. Kot vse iluzije, ki so se skozi življenje kopičile v prsih in vžigala upanje na boljši svet. Eksistencializem v teh pesmih je izražen kot globoko nezaupanje do civilizacije, ki ugaša, ki se odreka “starim vrednotam”. Revolucija je sen, upanje je sen, duh dobrega je sen. Pesmi so kar konkreten obračun z vsemi fantazijami mladosti, ko človek naivno verjame v spremembe. V opoju omotičnih noči idealizma človek zastavi samega sebe za plemenite cilje, hrepenenja, vero …
Potem pa z neba pade ognjena strela, ko se z leti vsi naboji iztrošijo, ko se izkaže, kaj v resnici poganja svet in človeka in kako malo prostora je za upanje. No, vsaj poezija to črno liso lahko zapolni s spoznanji in svojimi “resnicami”. Na hazardni mizi smo, v srčiki pokra, ki ga igramo sami: “Svoboda. Ali ne gre za dejstvo, / ki se zvija kot jegulja v blatni rekli? // Sreča. Ali ne gre za prevaro, / ki ste si jo izmislili, da bi nas lažje sprejeli? // In rekli ste nam, mi vas osvobajamo, vi pa / še ne stopate za nami, da bi si prišli bliže.” (pesem Kockanje).
Tak diskurz, kjer se pesnik obrača navzven, nagovarja “družbo, svet” in kaže željo po kritiki vseh zablod, ki se nam dogajajo, je za Edelmana Jurinčiča nov, svež. Lirika postaja udarniška, čeprav brez slepil in prividov, manj se obrača vase, bolj sika zajedljivosti do sveta, družbe in obtožuje. Res, tovrstne angažiranosti do sedaj v Edelmanovi poeziji nisem zaznal. Nov korak v novo poglavje? Zakaj pa ne. Svoboda, kot pravi, je “kot jegulja v blatni reki” in to ni vedno slabo, nasprotno, jegulja lahko tudi očiščuje blatno vodo, lahko jo celo bistri, nemara odpira nove (izrazne) struge, kjer bo tekla čistejša reka.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo Republike Slovenije
Do upokojitve je poučeval glasbo na vseh tamkajšnjih šolah, osnovni, nižji glasbeni šoli in gimnaziji. Nekje vmes se je priključil lokalnemu rock bandu Alpen Joe, s katerim je nekaj let igral največje rockerske hite po betulah okrog Tolmina. Takrat se je naučil igrati tudi električno bas kitaro. Celo šolsko učiteljsko kariero, preko 41 let, pa je bil tudi mentor mnogim rockerskih bendom, ki so nastajali v osnovni šoli ali na gimnaziji. Slednje je bil njegov vzporedni učiteljski svet, v katerega je vlagal ogromno energije in tudi lastnih sredstev.
Piše predvsem poezijo, ki je objavljena v šestnajstih zbirkah, sedemnajsta, Matador in ljubica, bo predvidoma izšla 2026. Je že oddana v delo založbi. Nekaj poezije je tudi prevedene v tuje jezike, veliko pesmi pa je objavljenih tudi v slovenskih literarnih revijah.
Že od študentskih časov naprej piše tudi glasbene in literarne ocene / kritike / recenzije, ki jih objavlja v različnih medijih. Več let je bil urednik literature v reviji Primorska srečanja, vodil je Literarni klub Tolmin in je član Društva slovenskih pisateljev.
Piše tudi haiku. Dvajset let je izvajal vseslovenski (nekaj let tudi mednarodni) natečaj haiku poezije za otroke do 15. leta starosti. V tem projektu je izšlo dvajset zbornikov, v katerih je svoje haiku pesmi objavilo lepo število, na stotine, osnovnošolcev; med njimi so bili mnogi, ki so se imeli priložnost prvič (prenekateri verjetno tudi zadnjič) literarno predstaviti.
Poleg naštetega se od mladosti ljubiteljsko ukvarja s fotografiranjem, imel je že par samostojnih razstav.
- Jože Štucin:Omotična noč na bakreni zemlji - 30. 7. 2026
- Jože Štucin: Svet kot puščava preobilja - 26. 5. 2026
- Jože Štucin: Trepetlika, božansko bitje - 24. 3. 2026