Marsikatera pesniška zbirka je zbirka psiho-socialnih utrinkov subtilnega osebka, ki se čuti dolžan razodeti svoje stanje občestvu. Včasih je zbirek misli in metafor, redko pa je konsistenten zapis, ki presega (dis)harmonične strukture vsakdanjosti in preskoči “svoj čas” ter zapopade širjave univerzalnosti. Pa tudi preskoči oviro na tekaški stezi človeške potrebe po komunikaciji, stikanju misli in iskanju “drug drugega”, ter stopi v srčiko, v bistvo izrekanja in brezkompromisne borbe za svoj glas, za svojo avtonomijo. To je, ko beseda, metafora, poezija … niso samo okraski in “butare” hrepenenja, temveč postanejo realije, direktni “izpadi” (ranjenega) duha, ki (se) išče na tem svetu. In (se) včasih za hip celo najde.
Zbirka pesmi je torej lahko korpus besedil, ki vsako zase križari med intimo, čustveno-čutnim razgaljanjem, družbeno akcijo ali zlitjem z magmo poetičnih nagonov; nekatere izvedbe pa sežejo čez in skušajo ubesediti “zgodbo”, dogodek, realijo v surovi podobi. Taki zapisi pragmatično izrekajo spoznanja, obenem pa fakte ovijajo v simboliko, metaforiko, ritmiko in jedrnato razpoloženje. Govorijo nam resnico, kažejo tudi kri v mesnici, obelodanjajo (osvetljujejo) temo in odpirajo pot do duše brez dodatnih razlag. Diriketno v žilo, kot absint ali v prsi zaboden floret. Valter II se vrti v tem krogu – med bodljaji in blodnjami, med smrtnimi ranami in božajočimi praskami –, svoje kubuse, kupčke besed, pa gradi kot prozaične filmske kadre.
Slednjemu, ko se besedilo obnaša kot pripoved, obenem pa fluidno bega na vse strani simboličnih pokrajin in včasih zalebdi tudi v praznem teku, lahko pripišemo lastnosti poezije v prozi. Tu je torej tekstovje, ki se bere kot proza, pita pa se s poetičnim. V slednjem je seveda najbolj aktivna metafora, prispodoba in jezikovna razplastenost na prafaktorje ali celo bozonske delce, ko beseda bralca sili v razmislek na mnogoterih fletih, na mnogih ravneh in različnih nadstropjih, od kleti do raufunka, kjer hiša odhaja v nebo.
Valter II je taka knjiga, poezija v prozi z veščimi prehodi med naracijo in metaforiko, med pripovedništvom in poetično odprtostjo na vse strani. Bralca nagovarja in ga od začetka do konca dela radovednega. Včasih je igriva, kot nekakšen lego trip, polna asociativne ritmike in impulzov prostega toka misli: “Potipal je balonček in ga zbodel z iglo. Ven so pritekle srebrne ribe, pisane vipere in lušne hiške, prav rakšne kot v Sorrentu na Amalfski obali“.
Pesnik z nizom tekstov skuša povedati “zgodbo” o Valterju. Če sklepamo po številki v naslovu, je to sedaj drugi poizkus. Valter je junak, ki zlepa ne zamre, ki se, po načelih poezije, udejanja že od Gilgameša naprej. Skuša razkriti skrivnosti o življenju, smrti, smislu in veri v tu-bit in onstranstvo. Išče, v nekakšen red razvršča dogodke, vtise, občutke, halucinacije. Četudi jih obravnava kot materijo vsakdanjosti, v njih grebe (rudari) za diamantom spoznanja.
V omenjeni knjigi se Valter pojavlja kot literarni subjekt, kot nekakšna dnevniška “izpoved” pesnikovega ega, ki beleži utrinke dni. Najraje kot packe mračnih in nadrealističnih spoznanj, a tudi foton svetlobe včasih kapne v besedno tkivo. Kljub vsemu trmasto rine naprej, “hoče v luč“, hoče v ogenj, hoče, da ga “zažgejo še živega.” Nekakšen tok celotne knjige je cinizem, žlahten, da se razumemo, izrekanje o absurdih, recimo v takih povedih: “Reklame, črni petki, mlinčki ekonomije. Sveto pohanje krompirčka. Ažurno koriščenje pik in nabiranje zalog za vagone hladilnikov, za vlake zamrznjenih pišk.”
Angažirano. Seveda. Valter bije boj, bori se s prenasičenimi skladišči, tudi s preobjedenostjo besed, ki cvetijo na vseh možnih platformah. Svet je puščava preobilja. Na strani 78 je prav nadležno odkrit: “Še v temi potežkam list in že po teži vem, čigavo pesem nosi. Črno kot noč, čeprav je še vsa bela (…).”
Osamljeno, donkihotsko, jezikavo, a hkrati lucidno. Valter je naiven prebrisanec. Vse mu je jasno in nič, seveda. Z lahkoto se osredotočimo na njegov nič, ki je temelj vsega. Valter je zato bazičen, pesniška korenika, še pred fondo stavbe in prvim štukom. Nič ga fascinira, ker ve, da po zoološki znanosti osebki ene vrste, vsi, kot po defoltu, “na dvoriščih perejo avte” in “gledajo šest ekranov, ki kažejo isto”.
Čoveška vrsta, sorta plevela, na nek način, ampak, ej, če si plevel, moraš imeti nad sabo nekoga, ki ga zajedaš, ki mu kratiš veselje do rajskega vrta. Ne enega ne drugega ni, je le Valter, ki se je lačen “zbudil v oblačno jutro“.
Zajtrk je obilen, a energetsko votel, prazen, kar se kaže skozi celo knjigo. Obrok duha, ki ga Valter vsak dan konzumira, je brezkaloričen, zato le stežka premika gore, deluje kot silak na steroidih – uspehi so prividi.
Na strani 38 je njegov použitek tak: “Bele in sive oblake si maže na prepečenec. Beli so tanki in lahki in se hitro mažejo. Črni so težki, lepijo se na nož in na prepečenec. Notri imajo vse sorte, hlad, dež, sence. Če poješ sence drugih ljudi, je, kot bi jedel buhteljne, usta se oblizujejo in želodec cvrči. Včasih se pokaže Marija, včasih tudi Jezus in reče, med vami sem. Če pa poješ lastno senco, se to želodcu upira in pogosto bljuva.”
Potem drsi skozi čas, dogaja se mu eksistenca, na nek način polno živi, okraski sveta so božični in novoletni. Ni konca radosti, žal pa tudi ni začetka smisla. Platonova votlina mu je dom, sence so mu bližje od teles in čas nesmrtnosti se mu kaže na končni postaji, ki je ni. Takole “optimistično” se konča Valterjev “dnevnik”: “Ni končne postaje. Samo postanki so.”
Alora, povežimo, če nismo preveč nadležni s tem namigom: Valter je pesnikov ego v viharju poetičnih oblik in pojavnih teles. Kot alter ego, kot fikcija, kot blodnja in “sanjarija”, a hkrati tudi kot subjekt pesniškega jaza, ki avtonomno izreka samega sebe in se izpostavlja, celo zoperstavlja, svetu. Se daje v zobe in premislek. Včasih v zapredku kafkovske nemoči, ki jo izzove subjekt sam. Tako: “Zavezal si je čevlje skupaj in se ni mogel premakniti. Valil se je na hrbtu kot hrošč in molel noge v vis.”
Valter je tu Gregor Samsa, ni dvoma, a že kmalu po tem duhamornem stanju, je Valter – Grk. Odtujen osebek, ki se oplaja le s svojim vinom: “Valter, mrk si kot Grk. Le kaj imaš od te zatežene staromodne drže? Greš in gledaš le predse. Nikomur ne odzdraviš. Tvoja žena in hčere hodijo posebej. (…) Kot drevo si ukoreninjen v svojo furko, svoje žehte letnih časov. Tudi pozimi daš vse od sebe. Greš malo dol v klet in včasih, v tišini, slišiš vino, kako ti govori v sodih. Z vinom si še najraje v žlahti.”
Butanje iz stanja v stanje, iz stene ob steno, iz stenja, ki gori, do stenja, ki je ugasel kot duše praznih ljudi. Junak, fuzbaler: “Valter gleda zdaj žogo, zdaj ognjeni prstan, iz katerega se sliši glas, ki mu spet pravi: česa se bojiš? Žoga je okrogla, in tvoje dlani, večni posnetek neba, narejene za igranje v tej nikoli dokončani igri. In pri žogi je Valter, medtem ko bombe padajo na Gazo in Kuzle šibajo punk v kavarni Vega, medtem ko nekateri še vedno sedijo zunaj in pijejo kavico, kot da bi ravnokar vstali.”
Knjiga je fascinantno samosvoja. Pretava pol sveta, načeloma v sanjskem spleenu, pogosto pa tudi v krutih in trdih korakih poetičnega vojščaka, ki sili na fronto. Da bi branil duha in ščitil ščitnico svoje duše, eh, da bi nemara izpovedal relikvijo bivanja, na trenutke tako praznega, da mu je še nič pregost, velikokrat pa sesutega na prafaktorje, kjer se bralec spet ničesar ne more oprijeti, kajti Valterja v resnici ni, čeravno je prekleto prisoten. Kot beremo na strani 76: “Moje telo ni Valterjevo telo. Valterjevo telo je življenje. Medij, nihalo. Pajčevina, ki jo je naredil že zdavnaj odseljen pajek. Moje telo ni Valterjevo telo, moje besedičenje se ga dotika le toliko kot piš vetra, privid.”
Na strmi ravnini smo, popolnoma stabilni, a s tendenco po zdrsu v prepad. Tako nekako. Valter, ki na tripu poezije fakturira dogodke, svoje vidne in prividne reči, se obenem trdno oprijemlje kamna modrosti, tiste strnjene lave, kjer človek gleda v oči smrti in življenju. Vse obenem, tam je, visi nad prepadom, a zaradi poezije ne zgrmi v praznino pod seboj. Valter je junak antijunaških dni. In relikvija stabilnosti, pravi mali Jezušček v tabernaklju obnemoglih duš.
Do upokojitve je poučeval glasbo na vseh tamkajšnjih šolah, osnovni, nižji glasbeni šoli in gimnaziji. Nekje vmes se je priključil lokalnemu rock bandu Alpen Joe, s katerim je nekaj let igral največje rockerske hite po betulah okrog Tolmina. Takrat se je naučil igrati tudi električno bas kitaro. Celo šolsko učiteljsko kariero, preko 41 let, pa je bil tudi mentor mnogim rockerskih bendom, ki so nastajali v osnovni šoli ali na gimnaziji. Slednje je bil njegov vzporedni učiteljski svet, v katerega je vlagal ogromno energije in tudi lastnih sredstev.
Piše predvsem poezijo, ki je objavljena v šestnajstih zbirkah, sedemnajsta, Matador in ljubica, bo predvidoma izšla 2026. Je že oddana v delo založbi. Nekaj poezije je tudi prevedene v tuje jezike, veliko pesmi pa je objavljenih tudi v slovenskih literarnih revijah.
Že od študentskih časov naprej piše tudi glasbene in literarne ocene / kritike / recenzije, ki jih objavlja v različnih medijih. Več let je bil urednik literature v reviji Primorska srečanja, vodil je Literarni klub Tolmin in je član Društva slovenskih pisateljev.
Piše tudi haiku. Dvajset let je izvajal vseslovenski (nekaj let tudi mednarodni) natečaj haiku poezije za otroke do 15. leta starosti. V tem projektu je izšlo dvajset zbornikov, v katerih je svoje haiku pesmi objavilo lepo število, na stotine, osnovnošolcev; med njimi so bili mnogi, ki so se imeli priložnost prvič (prenekateri verjetno tudi zadnjič) literarno predstaviti.
Poleg naštetega se od mladosti ljubiteljsko ukvarja s fotografiranjem, imel je že par samostojnih razstav.
- Jože Štucin: Svet kot puščava preobilja - 26. 5. 2026
- Jože Štucin: Trepetlika, božansko bitje - 24. 3. 2026
- Jože Štucin: Jukstapozicija - 9. 1. 2026