Za pesniški prvenec Martine Potisk Ena na ena lahko uporabimo oznako jezikovna poezija, pri čemer oznako razumem kot kar se da splošno oznako za tiste vrste pesništva, ki v ospredje postavljajo jezik in kjer pesmi nastajajo v večji ali manjši meri iz različnih značilnosti jezika in njihovega delovanja. Z vidika Jakobsonovih jezikovnih funkcij je pri tej poeziji v ospredju poetična funkcija, ta je usmerjena na sam tekst, zato pričakujemo, da bodo tovrstne pesmi bolj kot ne samonanašalne.
V zbirki najdemo številne elemente takšnega pesništva, ki segajo od najbolj zunanjih do znotraj pesemskih. Pesmi so oštevilčene, torej nimajo naslovov, ki bi nam nemara lahko služili za mostove ali vsaj brvi do vsakdanje resničnosti oziroma izkušenjske resničnosti. Nadalje so pesmi pisane brez ločil in velikih začetnic, s čimer se umeščajo v modernistično in avantgardistično pesniško tradicijo. Po drugi strani pa tako oštevilčenje pesmi kot manko ločil ter še posebej oblikovna enotnost pesmi, te so pisane v stolpcih, pri čemer sta zadnji verz ali zadnja dva verza ločena od preostalega teksta in tako tvorita samostojno kitico, kažejo na to, da imamo pred sabo bolj knjigo kot zbirko pesmi, ideja knjige kot celote, ki je do neke mere nadrejena posamičnim pesmim, kaže, da le te nastajajo na sledi modernizma. Že iz teh zunanjih indicev lahko sklepamo, da imamo pred sabo pesmi, ki bodo zahtevne do nas kot bralk oziroma bralcev, da bodo, kot so nas nekoč učili v šoli, zahtevale naš angažma, našo udeležbo, oziroma da si je pesnica postavila visoke standarde s tem, ko je posegla po najdragocenejših konceptih iz pesniške tradicije. Branje pesmi nas ne razočara.
Naj si pobliže pogledamo kar prvo pesem v knjigi. Knjigo otvori pesem, pisana v obliki nagovora, za katero je značilen do neke mere hiter ali celo poskočen ritem, besede priklicujejo besede, se na videz sem ter tja kaotično zrimajo, a nekako vedno na pravih mestih, ob pravih trenutkih, da poženejo pesem naprej k novim domiselnim in domišljenim jezikovnim umetelnostim, ki pa, kot beremo, niso le “artistične”, ampak tudi “resnične”, ob tem pesem mimogrede zdrsne v sleng oziroma na ravni pisave v fonetični zapis, se vrne v izborno govorico, se poigra s pregovorom in v svoj ris pritegne za cel kup literarne tradicije, od Eliota (s svojo satirično noto in duhovitostjo me pesem spominja na njegovega Prufrocka) in Becketta (tu merim na omembo kant za smeti) do Bulgakova in Mojstra in Margarete ter Pirandella – kajti pesem nam zastavlja zelo pomembno vprašanje, kdo jo pravzaprav govori?
Nagovorjeni v pesmi je “gospod z vodno trajno”, neke vrste avtoriteta, ki naj bi vedela, kje živi “taka sivkasta / kot svet mivkasta matrona”, po kateri sprašuje govorka/govorec pesmi. O matroni izvemo kup trivialnosti o tem, kaj počne, toda edina relevantna označba je nemara, da gre za nekoga, “ki piska pogrebne kancone”. Iz tega sklepam, da gre morda za ironični opis pesnice, toda če gre zanjo, kdo je potem govorec/govorka teh verzov? Naj pokličem na pomoč Pirandella in njegovo znamenito dramo Šest oseb išče avtorja: z navedeno dramo v mislih, bi rekel, da je govorka/govorec sama pesem, da pesem išče pesnico (na to me napeljuje tudi ozračje pesmi, ki je kot da odslikava sodobno (malo)meščanskost; spomnimo se, Pirandellova drama je izrazila krizo meščanskih družbenih in kulturnih vrednot na začetku dvajsetega stoletja ter povzela napad modernistov na tradicionalne gledališke oblike). Če imam prav, potem gre tu za odmik ne zgolj od empirične avtorice, temveč tudi od t. i. lirskega subjekta: pesem nas posredno povabi na pustolovščino, na kateri bodo pesmi govorile same sebe, oziroma, če se navežem na Borisa A. Novaka in njegovo zbirko Stihožitje iz sedemdesetih let minulega stoletja, ne bo jih “pisal jaz, ampak jezik”. Skozi vseh šestdeset pesmi zbirke smo dejansko priča praznovanju jezika, njegovi domiselnosti in domišljenosti, njegovemu norčevanju, prekipevanju, prestopanju in premikanju različnih mej, od pesniških do kulturnih in družbenih. Pri tem se pesmi včasih tesno približajo zvočni poeziji, saj so razmerja med obliko in vsebino, med označevalcem in označencem porušena ali spremenjena do te mere, da se pesmi spremenijo v zvok.
Če poskušam zbirko Martine Potisk umestiti v kontekst slovenske poezije, potem lahko rečem, da se izpisuje na sledi poezije Francija Zagoričnika, pozne Saše Vegri, Tomaža Šalamuna, Iztoka Geistra idr. S tovrstno poezijo je v svojstvenem dialogu, saj se od nje oddaljuje in se ji približuje: preveč igriva in norčava je, da bi obstala v bližini Zagoričnikovega pesništva, ki je bilo neredko eksistencialno zaostreno, po drugi strani pa se loči tudi od Šalamunovega ludizma – vanjo namreč vedno znova vdirajo različne izvenjezikovne in izvenpesemske resničnosti, kar pridaja tej poeziji določeno ostrino, resnobnost. S tem pa ta poezija prestopi tudi okvire pesniške zvrsti, v katero sem jo uvrstil, in se na ta način izmakne enoznačni opredelitvi. Če se vrnem k Jakobsonovim jezikovnim funkcijam, ugotovim, da se ob branju pričujoče knjige srečamo ne le s poetično funkcijo, ampak vsaj še z referencialno in emotivno funkcijo (in seveda še s katero, na primer fatično, Potiskova namreč redno čisti sporočevalni kanal, kar prispeva k humornemu tonu njenih pesmi), pri čemer pa jih zaradi večplastnosti pesmi ni vedno preprosto določiti (nenazadnje imamo problem že s tem, kdo je pravzaprav govorec/govorka pesmi).
Prva pesem v zbirki pa je paradigmatična za celotno zbirko tudi zaradi nespoštljivosti do nagovorjenega “gospoda z vodno trajno”, torej do avtoritete. V tem ni osamljena, zato se teh pesmi drži pridih uporništva, ki se kaže tako skozi neposredne izjave v pesmih, kot skozi njihov pogosto norčav ton (spomnimo se, smejanje avtoritetam, družbenim tabujem ipd. je znak maksimalne nespoštljivosti!) in že prej omenjene opustitve ločil. Pred nami je tako pesniška knjiga, za katero je značilna visoko profilirana pesniška govorica, ki pa jo pred morebitnim zdrsom v področje znanega in predvidljivega rešuje po mojem mnenju glavni in najvišji pesničin zastavek, zastavek, na katerega kaže prav večkrat omenjena norčavost: svoboda. Ena na ena je zbirka, ki diha svobodo in iz katere diha svoboda; kot takšna je dokaz, da je poezija še vedno polje svobode in da je še vedno zmožna preseči različne omejitve, ki nam jih postavlja tradicija, a tudi sodobniki, od vseh sort strokovnjakov in duhovnih vodij do politikov. Ko sem prvič bral pričujočo knjigo, sem občudujoče vzkliknil: “Upa si!” In tako kot si upa pesnica, si morata za njeno polno doživetje upati tudi bralec in bralka. Toda pozor! Teža svobode ni lahka.
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved