Momtaza Mehri POEZIJA, PRISPEVKI

Momtaza Mehri: Kalne zaveze

za Nargis
 
sinovo čelo je hladno
na dotik
med trepalnice se mu je ujel prah
vse kar vidi deček ko dvigne pogled
je molitev zakrita s kapuco
črni mrtvaški prt
ki ga kliče za očeta
je plitko dihanje prižeto k njegovemu hrbtu
njuni nožni prsti v sandalih
kažejo v isto smer
ljubljen v njegovih rokah
ljubljena čista gruda Nadžafa
prst ki je polokala cela stoletja krvi
njihovo kraljestvo bodeče žice
obkroža
 
sin ne bo prepoznal obraza ki mu je neviden
za smogom uradno odobrenega sadizma
in kakšen obraz bi mogel obsojen človek razkriti
otroku v svojem naročju?
kako bi zasnoval prizor lastne nemoči?
Adam je bil rojen iz prsti
izoblikovane gline zrahljane
 
z dihom življenja
kaj lahko otroku poveš o pregnanstvu
česar ga ne bo naučila že vojna?
 
telesca naplavlja na plaže
ali drobi teža ruševin
ploh belega fosforja
& sankcij
brezpilotna toča vtiskuje strah pred jasnim nebom
v srca šolarjev
še v našem kuriranem besu
nas dejanje pričanja maže
še vedno živimo kot da je zrenje
v oblake brez vseh skrbi
naša izključna pravica
 
usmiljenje naklanjamo s pridržki
ločujemo zrnje od plev
moške od žensk
odrasle od mladostnikov
mladostnike od malčkov
dovolj stare za boj od nedolžnih
vredne od nevrednih
očetovo naročje od otroka
diaspora je barantanje o pogojih izdaje
ti si tukaj živ ker oni tam
niso
ti si brezhibno čist
ker oni nosijo madež smole
& zgrešenih odločitev
 
Pesem “Kalne zaveze” je nastala na podlagi podobe, ki sem jo videla kot otrok in je nisem nikoli pozabila: fotografija Jean-Marca Boujuja iz l. 2003, na kateri iraški zapornik v kapuci drži v naročju svojega štiriletnega sina v ameriškem taborišču v Nadžafu v Iraku. (op. a.)

Prevod Katja Zakrajšek

Momtaza Mehri
Latest posts by Momtaza Mehri (see all)