Pesniška zbirka Andraža Poliča Poglej z mojimi očmi prinaša dvaindvajset pesniških tekstov, položenih v usta enajstih pesnic, ki segajo v času od starogrške pesnice Sapfo do slovenske pesnice Kristine Šuler (1866-1959). Zbirko otvarja obsežna pesem, tako rekoč lirska pesnitev, Sapfo pri izviru in verzi:
“rekla je
začne se
obstaja beseda
ki čaka nate
še preden znaš govoriti”
(str. 5)
V novih pesmih Andraža Poliča je človek človek predvsem zaradi in prek jezika. Beseda je tu magični obrazec, ki v prvi vrsti deluje najprej na govorko pesmi, saj jo “udomači”, “posvoji” in jo, nenazadnje, prisili h govoru. Beseda sledi neartikuliranemu kriku, stanju prvobitnosti, enosti s svetom, toda s tem, ko zgradi “mostove med stvarmi in imeni” in vzpostavi govorko kot subjekt ter jo umesti v družinsko drevo in s tem v družbo, skrije samo sebe kot tudi resnico, resnico o tem, da smo rojeni za smrt. V Poličevih verzih zasledimo odmeve filozofije, mitologije, poezije, glasbe, filma. Na nevsiljiv način se tu srečajo Heidegger, Buñuel in mitološki krokar, vse pa povezuje zarotitveni, skoraj že zajčevski ritem, ki nas kot hitra reka nosi od verza do verza, da bi nas na koncu pesmi odložil ob izviru govora in poezije, se upočasnil in nam umiril in umeril dih.
Če nas uvodna pesem nagovarja predvsem z energijo stiha, potem nas druga pesem v zbirki Sylvia na poti nagovori z melanholičnimi podobami in z upočasnjenim kot jesenska svetloba zmehčanim ritmom. Zdi se, da pesem opisuje stanje po izgovorjeni, napisani pesmi, ko “preprosto / ni več kaj reči”. Hkrati pa seveda govori tudi o koncu poti in ker je govorka te pesmi Sylvia Plath najbrž tudi o koncu življenjske poti. S tega vidika je pesem tu dojemana kot nasprotje tišine in smrti, je življenje. Pričujoče pesmi so res zaznamovana z močnim in čisto Poličevim sentimentom, ki je še najbližji melanholiji, toda hkrati so tudi globoko erotične. Zanje je značilen kratek ali krajši verz, ki tudi otožne pesmi ritmično razgiba, jih erotizira. Zato ni nenavadno, da je med podobami v teh pesmih veliko takšnih, ki se jih drži pridih erotike: “poljubljaj moje prsi / in srkaj luč / iz zvezdnih bradavic” (Fanny na severu), in to tudi takrat, ko to ni tako očitno: “a besede kipijo okoli stvari / kot vrela duša pohištva / kot kipeča kava / prek roba džezve” (Djuna v jeseni). Spomnimo se, po Georgesu Bataillu je erotizem prekipevajoče življenje. Erotizem pa je tudi izstop iz sebe, je trenutek ekstaze in popolne predaje drugemu. Tako pridemo do vprašanja, kdo se v teh pesmih komu predaja, kdo jih govori in komu, skozi čigave oči motrimo svet in jezik.
Zbirko Poglej z mojimi očmi bi kaj lahko opredelili kot zbirko pesmi, pisanih v obliki dramatičnega monologa, oziroma pesmi, ki uporabljajo masko ali persono. Vendar temu ni čisto tako, saj sleherno pesem v zbirki uvede že omenjeni verz: “rekla je …”, ki kljub svoji preprostosti in drobnosti vzpostavi bistveno razliko do dramatičnega monologa in hkrati temeljno vpliva tudi na naše utečeno pojmovanje avtorja in avtorstva. Najbolj splošno razumevanje avtorja je avtor kot prvoosebni govorec, romantični genij ali poeta nascitur, ki piše pesmi zgolj iz sebe. Že raba maske ali persone takšno pojmovanje postavi pod vprašaj, pri čemer naj bi bila razlika med masko in persono v tem, do katere mere puščata, da se skoznju zasvetlika tudi avtor oz. prvoosebni lirski subjekt. Tako govorimo o maski takrat, ko govori zgolj nek literarni lik, o personi pa takrat, ko se z glasom literarnega lika meša tudi glas prvoosebnega lirskega subjekta. Polič naredi tu še korak dlje, avtor ni več bolj ali manj skrit za persono ali masko, ampak se praktično iz pesnika spremeni/zniža v pisarja, torej zapisovalca govora drugih. S tem pa v ospredje pride še en moment, na katerega ob branju pesmi in pisanju o njih kaj radi pozabimo: pisava.
Prevajanje govora v pisavo, zapisovanje govora ni nikoli brez preostanka. Govor je poln premolkov, zamolkov, šumov, izrazov za čiščenje sporočevalnega kanala in drugih mašil, ki govoru podelijo za govorca/govorko specifičen ton in barvo, ki pa se v zapisu nujno izgubijo. Pisava je v razmerju do živega govora redukcija le tega in urejevalna. Zapis ni govor, je informacija o govoru, to, kaj se bo znašlo v njem pa ni odvisno le od govorke/govorca, ampak tudi od zapisovalke/zapisovalca. V našem primeru se pesnik, ki navaja besede te ali one pesnice, tako rekoč skozi stranska vrata vrne v tekst kot avtor oziroma soavtor. Avtorstvo pesmi je deljeno in se vzpostavlja v medprostoru med pesnikom in navajano pesnico ter označuje med njima bolj razliko kot pa njuno prepletenost, kar je primer pri dramatičnem monologu. Prav zato tudi ne vemo, kdo je nagovorjenka/nagovorjenec teh pesmih: gre za pesnico ali pesnika, za osebo iz pesnikove ali pesničine biografije, ali pa nemara za nas, ki te pesmi beremo? Vsekakor implicitna navzočnost drugega/druge prav tako sooblikuje verze, ki so pred nami. Na ta način pesmi postanejo prizme, ki lomijo svetlobo, poslano iz več virov, in tako kot je avtorstvo teh pesmi nedoločljivo, so neujemljive tudi pesmi – so prazen prostor, vendar zaradi tega, ker so narejene iz besed, te pa, kot smo videli na začetku zapisa, prikrijejo oziroma potlačijo resnico o naši končnosti, so prazen prostor, ki drhti od erotizma. Andraž Polič zbirko zaključi s pesmijo Sapfo na morskem obrežju in z verzi:
“tenka pisava
ki jo puščam kot kri
zapisuje pesem
iz neznane globine
ali na valovih bolečine
ki se mešajo z užitkom
ko vse mine
hvala življenje”
Poličeve pesmi, zbrane v zbirki Poglej z mojimi očmi, ne ponudijo odgovorov na zastavljena vprašanja, kdo se v teh pesmih komu predaja, kdo jih govori in komu, skozi čigave oči motrimo svet in jezik, zato pa ponudijo same sebe: same so predaja in dokument predaje kot najvišjega življenjskega načela.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved