Peter Semolič PRISPEVKI, REFLEKSIJA

Peter Semolič: Zveri smo, ki si zmorejo izkazovati naklonjenost (F. Arminio)

Pesniška zbirka italijanskega pesnika Franca Arminia Prepusti pot drevesom v prevodu Kristine Jurkovič ( Mladinska knjiga, 2024).

Franco Ariminio sodi med najplodovitejše in najbolj znane sodobne italijanske pesnike. Zbirka Prepusti pot drevesom prinaša izbor iz njegovega obsežnega opusa, vendar pa, kot nas opozori na zavihku knjige prevajalka Kristina Jurkovič, ne gre za kronološko urejen izbor, temveč imamo pred sabo zbir starih in novih pesmi, ki imajo status samostojne knjige.

Tako kot smo pri knjižni zbirki Lirika vajeni, tudi pričujočo knjigo spremlja relativno obsežen zapis o pesniku in njegovem delu, razvrščen po za pesnika pomembnih letnicah. Tu izvemo, da pesnik prihaja iz Kampanje, pokrajine, ki jo je leta 1980 prizadel potres z več kot dva tisoč mrtvimi in ki je vsled neizpolnjenih obljub države glede obnove domov pustil za sabo “mesta duhov”, saj so se bili ljudje prisiljeni odseliti. Potres in njegove posledice so postale osrednja tema Arminiovega pesništva. Znameniti novinar Roberto Saviano je Franca Arminia označil za enega najpomembnejših italijanskih pesnikov in citiral njegove verze, ki s svojo neposrednostjo in bližino pogovornemu jeziku opišejo vso tragičnost, ki sta jo narava in politika prizadejali Južni Italiji: “Petindvajset let po potresu je od mrtvih ostalo malo. Od živih še manj.”

Revna in opustela Kampanja je navdahnila pesnika, da se je poimenoval paesologo, krajeslovec. Paesologia, krajeslovje se po Arminiu nanaša na preučevanje ruralnih skupnosti na podeželju in združuje “antropologijo, družbeno geografijo, sociologijo, krajinarstvo in poezijo” (str. 157). V Prepusti pot drevesom, ki je v originalu izšla leta 2017 in ki jo pesnik ima “za svojo prvo pravo pesniško zbirko”  (Uvodno pojasnilo, str. 9) svojo vizijo pretoči v pesništvo, krajeslovje tako postane način pogleda na svet:

“Glej.
Si nekje
in te doseže drevo,
zid, obraz.
Središče sveta ni daleč od tebe,
je v zakotnih ulicah, čaka te tam,
kjer ne pričakuješ ničesar.”

(Str. 22)

Iz zavesti o depopulacije notranjih območij Italije, kjer so „vsi odšli, še posebej tisti, ki so ostali“, izvira Arminijeva želja po ohranitvi pozabljenih krajev; to je po njem mogoče s politiko, ki bi mlade spodbudila, da ostanejo na podeželju in začnejo tam vlagati v svojo prihodnost. O tem spregovori v pretresljivi pesmi Pismo mladim z juga:

“Pojdite, odločno se uprite
tatovom svoje prihodnosti:
tu so, v Frankfurtu, Milanu …”

(str. 15)

Od tod pa izvira tudi pesnikova družbena angažiranost: ob pisanju poezije se tako posveča novinarskemu delu, snemanju dokumentarcev o vaseh južne Italije, ustanovil pa je tudi Hišo krajeslovja (Casa della paesologia).

Franco Arminio je tako v prvi vrsti pesnik opustelih vasi, novodobni flâneuer, ki pa se od Baudelairevega pohajalca devetnajstega stoletja bistveno razlikuje: če so bile za slednjega značilna lenobnost, brezciljnost in neosredinjenost, potem mora biti Arminijev krajeslovec kar se da pozoren, saj je njegov cilj ta, da se poveže z okoljem, postane njegov del. Ne gre torej zgolj za opazovanje, temveč za to, da se dejavno vključimo v življenje okoli nas:

“Potrebujemo kmete,
pesnike, ljudi, ki znajo speči kruh,
imajo radi drevesa in prepoznajo veter.”

(str. 17)

Prav tako pa ne gre več niti za to, da bi okolje obvladovali, ga ropali. Na mesto potrošniške mentalitete, pesnik postavi empatijo:

“Revolucionarnost danes pomeni krčiti
namesto kopičiti, upočasnjevati namesto pospeševati,
pomeni čislati svetlobo, tišino,
krhkost, milino.”

(str. 17)

V takšnem svetu ima svoje mesto tudi pesnik. Ali bolje rečeno, v svetu, kot ga sanja Franco Arminio, bi imel svoje mesto tudi pesnik. Drugače je seveda v svetu, ki smo si ga zgradili:

“Res je skrb vzbujajoče, da je svet razglasil pravcati embargo proti pesnikom. Svet obupancev, ki se hoče razvedriti, sovraži obupance, ki namesto tega pojejo o svojem obupu.”

(Embargo na poezijo, str. 143)

Arminio ni bukolični ali pastoralni pesnik, temveč pesnik, ki se še kako zaveda v kakšnem svetu živi in kolikšen družbeni odmev premore danes pesništvo. In ko zapiše “da ponovna naselitev vasi ni vprašanje denarja” to ni naivnost, temveč spoznanje o bistvu družbenega angažmaja – to ni ekonomsko, ampak teološko (str. 32). Franco Arminio je idealistični pesnik, pomen postavlja pred dejanje, in morda tudi zato v svojem pisanju rad uporabi paradoks:

“Kdor piše, kdor komentira, se mora vsakič odločiti kam sodi, saj ve, da nam, od kar smo prenehali verjeti v nevidno in sveto, vidno in posvetno ne zadoščata več, in zadoščala nam bosta vedno manj.”

(Bordel Facebook, str. 144)

Nevidno in sveto ni isto kot simbolno in v ustvarjanju novih virtualnih svetov Arminio ne vidi nič pozitivnega, niti v njih ne vidi zamenjave za poezijo, saj novi svetovi le še množijo pesnikovo izgnanstvo. “Edina prebrana stran je prazna,” zapiše v pesmi Neskončna knjiga iz razdelka Poezija v času spleta, ki je hkrati tudi zadnja pesem celotne zbirke.

Zbirka Prepusti pot drevesom je razdeljena na štiri dele: Zaledje oči, Kratkost ljubezni, Pesnik z družino in Poezija v času spleta, posamične pesmi pa segajo od drobnih nekaj vrstičnic do pesmi v prozi, od pesmi, stkanih iz podob, ki so lahko realistične ali pa svoje poreklo dolgujejo nadrealizmu, do refleksivnih tekstov. Za vse pa je značilno, da so hčerke pogleda: “Poglej navznoter, poglej navzven, / gledanje je zibelka.”

Če pesnikov pogled navzven zaobjema naravo in družbo v njuni povezanosti in prepletenosti ter virtualno resničnost, potem njegov pogled navznoter zaobjame ljubezen in družino, a tudi pesnikovo lastno razdraženo tesnobno notranjost. Za Arminia tako pesnik ni nekdo, ki bi bil “bolj izoblikovan človek, marveč je nekakšen pračlovek” (str. 128), je bitje, ki “stoji izven človeškega in kot tak je nevaren”. (Embargo na poezijo, str. 143) Totalitarne družbe in po Arminiu je današnja družba totalitarna, so do pesnika in poezije lahko le sovražne. Zato pisati pesmi pomeni “razburkati parado”, poezija pa je “radikalno protikapitalistična”. Brez pretiravanja smemo zapisati, da je Franco Arminio eden redkih sodobnih pesnikov, ki premore celovito družbeno vizijo in ki nam kaže možen izhod iz stiske, v kateri se je znašel sodobni svet: “Danes je rešitev biti nesodoben, zato je rešitev življenje na vasi ali, še bolje, v federaciji vasi. ” In zato je njegova zbirka več kot le dobrodošla popestritev slovenskih knjižnih polic.

In kaj je z ljubeznijo, bo kdo vprašal, Franco Arminio naj bi bil vendarle (tudi) pesnik ljubezni? Po Arminiu je ljubezen srečanje dveh samot in ko ljubimo, smo pesniki. Ne zato, ker bi bili nekaj več, temveč zato, ker smo “zveri /…/, ki si zmorejo izkazovati naklonjenost.” (Ljubezenski nasveti, str. 90). 

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

Peter Semolič
Latest posts by Peter Semolič (see all)