Še nekaj dni nas loči od, letos prazničnega, jubilejnega, 30. po vrsti, vseslovenskega literarnega festivala, ki se pod okriljem Društva slovenskih pisateljev vsako leto pokloni knjigam. Slovenski dnevi knjige se bodo tokrat ovijali z zeleno nitjo, izvlečeno iz Kocbekove pesmi Na polju. »Drevo, beseda in človek« bo parola letošnje edicije festivala. Da se spet spomnimo kako močno so prepletene literatura, narava in človeška ustvarjalnost. Da se spomnimo, koliko navdiha je v naravi, vse okrog nas, da se spomnimo, kako naravi lahko tudi skozi moč besede, pomagamo obstati.
Festival bo potekal med 8. in 15. junijem 2025, osrednje prizorišče v Ljubljani (letošnja partnerska mesta so tudi: Lendava, Murska Sobota, Ormož, Ptuj, Maribor, Brežice, Slovenske Konjice, Mežica, Celje, Hrastnik, Škofja Loka, Sežana, Koper in Trst) bo tradicionalno na Vrtu Lili Novy Društva slovenskih pisateljev (Tomšičeva 12), kjer se bodo zvrstili literarni pogovori, branja, interpretacije poezije, podelitve nagrad, koncerti, performansi in ustvarjalni dogodki za otroke.
O svojih poetikah bodo pod vodstvom glavnega in odgovornega urednika črne skrinjice Dejana Kobana, v petek, 6. junija ob 18. uri, razglabljali Gal Grobovšek, Hannah Koselj Marušič in Matjaž Zorec.
Za uvod pa kratek pogovor z Galom …
Kako poteka tvoj proces pisanja poezije? Kje se začne? Kako bi bil videti, če bi ga prikazal vizualno?
Pišem v, na grobo, dveh fazah, prvi, ki je beleženje izbruha čustev do neke situacije, ter drugi, ki pa pri vsaki pesmi traja različno dolgo, saj gre za korekture tega prvega zapisa (bodisi sam, bodisi z mojo drago prijateljico in urednico prvenca Hano Bujanović Kokot). Prva faza se zgodi praktično kjerkoli, je pa res najpogostejša lokacija postelja ob 3h ponoči, druga pa v nekih prostorih, ki so obenem nestalni in statični (npr. avtobus, stranišče, nujna dopoldanska in popoldanska kava). Pišem izključno na telefon, ker na roke zapisujem počasneje kot pišem, imam lepo, a tudi sebi neberljivo pisavo, digitalni zapis mi omogoča bolj preproste in pregledne korekture tekstov in, kar je bistveno za to, kar sem omenil prej, lahko pišem res povsod. Moj proces pisanja bi izgledal kot seizmogram – glavni sunek in v (naključnih) zamikih popotresni.
Kaj lahko skozi poezijo izraziš česar ne moreš izraziti na druge načine? Zakaj, kako in kdaj je tudi poezija postala tvoj ventil za sporočanje?
Poezija je meni najhitrejši medij izraza trenutnih “občutkov”. Ne trdim, da komunicira hitreje od vizualnih podob, po izkušnjah sodeč ravno nasprotno, zgolj to, da sam lahko najhitreje to skomuniciram čez tekst. Ostale kategorije umetnosti, po katerih posegam in jih združujem s poezijo, to zgolj podpirajo, je pa, ko nastopijo skupaj, ne presežejo. Recimo, da se tu vključi potem še ta moment, da slika komunicira hitreje in s tem pomaga besedi. Pisati sem začel konec osnovne šole, ker se mi je to v valu navdušenja nad pankom in Kosovelom zdelo edino logično, edino prav. Že takrat je bila ventil, sicer bolj za moje nezadovoljstvo nad sistemom in družbo, bolj zaradi pankerskega kanona in verjetno neke senzibilnosti do krivic kot dejanskega razumevanja.
Ukvarjaš se tudi z glasbo, z oblikovanjem, torej kar z kar nekaj različnimi vrstami umetnosti – katera od njih se po tvojem mnenju najbolj približa neposrednemu zvoku človeškega uma bolj kot karkoli drugega?
Po moje kombinacija vsega tega (tudi ko gre za opazno odsotnost nečesa, npr. tudi pavza je glasba). Rothko verjetno ne bi zarezal tako v šundru, kot zareže v tišini (ta odsotnost mora bit!). Če bi pa moral izpostaviti eno, bi rekel glasba, ker po lastnih izkušnjah že sama po sebi, tudi ob nerazumevanju jezika, če ima naključna glasba zraven še besedilo, zbudi ne zgolj psihične, ampak tudi fizične odzive.
Če bi svoje pisanje lahko opisal kot mešanico treh nepričakovanih elementov (npr. “nočni vlaki, stara slovenska ljudska pesem in kvantna fizika”), kaj bi bila ta kombinacija?
Skret, orglce, šporget na plin.
Punk – anarhija, oblikovanje – red, poezija -?
Urejen nered.
Za pisanje poezije si se bojda navdušil pri Kosovelu… danes pa si navdušen nad slam poezijo. V Antwerpnu, na evropskem prvenstvu si zastopal slovensko slam sceno. Kako ti, kot predstavnik mlajše generacije pesnikov dojemaš sodobni svet poezije?
Navdušen sem predvsem nad tem, da je slam zelo dostopen javnosti, tudi bolj laični publiki, ker me je vsa leta nastopanja na in obiskovanja pesniških večerov jezila ravno ta navidezna nedostopnost, vzvišenost poezije. Nisem tekmovalen in na tekmovalnost načeloma ne pristajam. Pristajam pa na oder, sproščenost, malenkost improvizacije in kar se da direkten stik s publiko. Večina pesnikov mlajše generacije, ki jih cenim in se po njih tudi zgledujem, izhaja iz vsaj deloma performativne prakse, bodisi s slam scene, bodisi Mladih rim, Ignora. Glasno branje in performiranje dojemamo kot imperativ, ki bo poezijo spet približal človeku.
“Džez pank” združuje na videz nezdružljive elemente – pankovsko izzivalnost in džezovsko improvizacijo. Kako se ti je povezovanje teh dveh svetov odražalo v ustvarjalnem procesu? Si želeli s to kombinacijo posebej podkrepiti protikulturni odziv ali pa je šlo bolj za estetsko presenečenje?
Džez je bil v bistvu vedno zelo pankerski in kot takega sem ga dojemal. Džez pank verjetno najbolje opiše moj proces dela, moje delo in mene samega. Gre za precej neke improvizacije, nereda, kaosa, ki temelji na in vedno teži k redu, utemeljenosti. Bistveno mi je, da poimenovanje (naslov zbirke), kombinacija postavi tako glasbeno podlago zbirke, kot tudi vsaj približno napove vsebino / njen podton.
Tvoja zbirka pogosto uporablja “readymade” tekste (npr. navodila za pralni stroj) in jih s pesniškimi naslovi preobrača v komentarje o družbi ali človeških odnosih. Kako se odločiš, kateri vsakdanji material je primeren za pesniško transformacijo? Ali pri tem iščeš predvsem humor, ironijo ali kakšno drugo sporočilo?
Tak, ki mi omogoča humoren in obenem družbeno-kritičen preobrat. Vzgib za ready-made se mi pogosto zgodi naključno, npr. ko naletim na navodila za uporabo pralnega stroja ipd. Pogosto gre za moment, neko iskrico, ki tekst(e) naredi zanimiv(e) in v meni zbudi željo, da brskam naprej. Ustrezne izpišem ter zmanipuliram z verznimi prelomi in naslovom. Teksta (izbranega odlomka) kot takega ne spreminjam.
Tvoj pesniški jezik je minimalističen, pogovoren, včasih celo dokumentarističen, a hkrati kritičen in angažiran. Kako uskladiš neposrednost izraza s pesniško globino? Ali meniš, da je raba slenga in dialekta dovolj močno nadomestilo za tradicionalne pesniške figure?
O tem nikoli nisem razmišljal, mogoče zato, ker se mi je bila uporaba slenga in narečja naravna in nujna za dosego najvišje stopnje iskrenosti in neposrednosti, ki je po moje ključna in v bistvu ta, ki moje pesmi dela družbeno-angažirane. Drži, da ima veliko težo tudi vsebina, verzni prelomi, tudi uporaba določenih pesniških sredstev (čeprav tradicionalnih v mojem delu ni veliko), vendar je ravno brutalna iskrenost (v različnih kontekstih) tista, ki najbolj zareže.
Tvoja zbirka vključuje multimedijske elemente, kot so QR kode, rokopisi in fotografije, kar ustvarja večplastno avdiovizualno izkušnjo. Kako verjameš, da ta eksperimentalni pristop spreminja tradicionalno branje poezije? Ali meniš, da bi lahko podobne tehnike še bolj poglobile pesniško doživetje ali pa obstaja nevarnost, da prevladuje forma nad vsebino?
Ravno poglobljeno doživljanje poezije je tisto, ki sem ga hotel s tem doseči. Kot sem že omenil, so vsi elementi, ki niso striktno besedilo, tam, da besedilo podpirajo, ustvarjajo nove nivoje branja, razumevanja ali pa preprosto doživljanja poezije. Zato se mi je tudi zdela nujna vključitev QR kod s posnetki branja: določene pesmi morajo biti slišane in brane na glas – tudi s strani avtorja samega. Vem, da vsi niso vrhunski bralci niti lastnih del, zase ne bom trdil, da sem najboljši, vem pa kako sem hotel, da določeni momenti zvenijo. Verjetno se gre samo za to, koliko kaosa insinuiraš s formo, v katero si dal nek tekst.
V pesmi bigzniz se pojavlja tok zavesti, ki meša osebno in družbeno kritiko, kar ustvarja močan, a razdrobljen avtobiografski vtis. Kako se odločaš, katere intimne izpovedi vključiti v pesmi, ne da bi postale zgolj terapevtske? Ali je zate pomembno, da pesem kljub osebni odkritosti ohrani univerzalno sporočilo, ali pa je glavni cilj avtentičnost, ne glede na interpretacijo bralca?
Vse moje pesmi so (na nek način) terapevtske in intimnih izpovedi zaradi tega ne filtriram. Če jih, gre za manko poguma. Ključno se mi pa zdi, kako jih zapišem, kaj jim dodam (npr. vizualni material) in nenazadnje, kako jih preberem, ko jih berem na odru, med mizami kafiča … Univerzalnost lahko zgolj boža, jaz pa hočem da reže. Obče sem dosegel več s tem, da sem zarezal v 5 ljudi, kot jih 100 samo pobožal.
Lahko kmalu pričakujemo novo pesniško zbirko? In če ja – kakšen namig o njeni vsebini?
Ko bom imel dovolj dobrih pesmi 🙂 Glede vsebine težko rečem, verjetno podobna prvi, lahko pa da se bo spremenila forma, ker me (spet) vedno bolj zanima eksperimentiranje, tudi z različnimi tradicionalnimi pesniškimi sredstvi, katerih manjko je bil izpostavljen v več kritikah. Rad bi ponovno (po gimnazijski romantiki sem močno oklestil svoj izraz in izpostavil jezik) odkril njihov potencial, če ga v mojem kontekstu in izrazu imajo – če ne, jbg, jih pa še naprej ne bo 😀
- Ajda Borak: »Skret, orglce in šporget na plin« – poezija Gala Grobovška - 3. 6. 2025
- Ajda Borak: Poezija je kaviar za reveže - 29. 8. 2024
- Ajda Borak: Dragica Čarna in Zvezdana Mlakar in Lilith - 5. 6. 2024