Pesniški prvenec Gala Grobovška z naslovom Džez pank ne zbližuje le dveh navidez nepovezanih glasbenih zvrsti – ki sta si sicer blizu po svobodi, sproščenosti, tudi upornosti –, temveč s prečrtanjem in popravkom zapisa džez (prej jazz) že napoveduje lasten pogled na poezijo, ki naj bo odprta za popravke, intervencije, dodatke, kolaže … Ki naj bo skratka odštekana in izštekana, ne glede na ceno. Zbirka je posvečena »našim pujsom / brankotu / bojanu / benjaminu« in takoj spomni na zbirko Čreda Janeza Ramovša, še enega prostoletečega pesnika, ki je osredotočena na domače krave. Da pa ne ostajam le pri zunanjih okvirjih, je tudi sama notranjost zbirke primerno razgibana in pestra – avtor je skupaj z Izo Oblak knjigo sam oblikoval, zato je preplet poezije in ostalega materiala izjemno tesen, oblika nikakor ni le tetrapak za vsebino. Strani v knjigi so številčene »na roko«, nekatere pesmi so zapisane kar z rokopisom (precej težko berljivim, jih pa spremlja branje avtorja, ki ga najdete na priloženih QR kodah), nekatere fotografije so prečrtane (ena z dopisom »plis ne uporabt te fotke« – napake!), nekatere strani so črne ali delno zapackane in obarvane. Različni oblikovni elementi in prijemi so pri tem uporabljeni ekonomično, ne preveč na gosto, a obenem redno in dovolj izrazito, da soustvarijo močno prezenco knjige. Zato prav tako ne velja, da je ta knjiga le kričeč reklamni pano, saj se tudi pesniško močno in prepričljivo pozicionira. V Grobovškovi poeziji opazim dve prevladujoči značilnosti: (samo)ironijo in raztreščenost (kot jo v spremni besedi odlično poimenuje Hana Bujanović Kokot). Pesmi so obenem izjemno osebne in od jaza že distancirane, da so lahko zapisane šegavo, posmehljivo, celo provokativno. Prav tako pesnik ni nikoli zadovoljen le z osnovnimi pomeni besed, temveč jim sledi do nepričakovanega konca, preizkuša razne pomenske obrate, dodaja posmehljive komentarje in se nasploh poigrava z materialom.
Pesmi namreč niso le »klasične« pesmi prostega verza, temveč so kombinirane, kolažirane iz najdenih besedil (t. i. ready-made). Pesnik na primer uporabi navodila za pralni stroj, listo bolezni, besedilo iz Uradnega lista RS, slikovna navodila za čiščenje ribe in še kaj. Vse zvesto citira (včasih le kaj razlomi na verze), a s tem, ko tekste umesti v zbirko, jim daje drugačen pridih, spet neke ironije, ki se je težko otresemo. Niti ni mišljeno, da bi se je otresli, saj teksti niso izbrani naključno – vsak izmed njih komentira stanje okolice in človeških odnosov, značajev, pa naj gre za zapis iz Knjige za vsako ženo iz leta 1974, da je vse več ljudi, ki imajo »tako imenovani vikend« za bivanje ob prostih dnevih in počitnicah, ki seveda napeljuje na stanovanjsko krizo, ali pa garancijski list pralnega stroja, ki je v nasprotju z ljubezenskimi odnosi garantirano servisiran. Te pesmi še dodatno zašpili z naslovi, ki so sarkastični ali pomenljivi, na primer »zaščiteni pred napačnimi« nad besedilom o varnosti na spletu. Njegov pesniški jezik je sproščen, mešanica knjižnega in pogovornega, čeprav najbolje deluje pogovorni register, ki dodatno sprosti vzdušje in daje pesniškemu govorcu večjo avtentičnost (»pržgem luč / s copatom u roki / stojim na pojstli // vrjetn jih bom / več prvabu / kt pobiu«). Če bi pesniški govorec striktno uporabljal pogovorni jezik, bi lahko nastal še večji kontrast med »najdenimi« in bolj izpovednimi pesmimi. Se pa v večini pesmi precej drži naravnejšega govora, ravno zato se lahko še bolj odpre in približa – zavrača izumetničenost, okraske in leporečenje. In z uporabo polikanega knjižnega jezika na trenutke doseže še večji humorni učinek.
V tej poeziji se ves čas nekaj dogaja, slišijo se takti komadov, vsiljive misli, zaspani pomisleki, čutijo poteze nalivnika, ki kaj prečrta ali počečka, zato ni presenetljivo, da pesniški govorec opazi: »bojda ima zgolj / 30–50 % ljudi / dialoge v glavi / kaj šele koncerte«. Glasba tako v zbirko ni vkomponirana le kot kulisa ali lepa ideja o muzikalnosti, temveč kot nekaj, kar igra v blagi disharmoniji, iz petih različnih odprtih zavihkov naenkrat, kar nam vrta v uho, kar nas zbuja kot tinitus ali smetarski tovornjak ob 6.30 zjutraj. To ni poezija elite, ki poštirkana aplavdira po zadnji noti, temveč poezija zblojene horde, ki se pod odrom preriva in poliva pivo, čeprav je bilo predrago, poezija glasbenika, ki ga odnese, ki mu ni več pomembno, kako je uglašen, kdo je Bach in kaj si mislijo sosedi. To je poezija čiste pobalinske pankerske energije, ki jo vmes, sploh v bolj pikrih notah, pospremi nekaj free jazza, ki pa je itak večinoma sranje, kot prostodušno priznava govorec. Ta neobremenjenost z recepcijo je pravi svež veter, ki ga lahko sicer občutimo še pri kom, a redko že v prvencu, in redko tako predano razsrediščeno. Pred pesniškim govorcem ni varen nihče, obrega se tako ob stereotipe (»pr ns doma / prtičke režemo / na pou// ne ker / smo šparovni«) kot ob družbena pričakovanja in seveda sebe, do sebe je še najbolj nepopustljiv, a tudi izrazito popustljiv, pač, človeški. V tem smislu je najbolj ranljiv v zadnji pesmi zbirke, ki je zapisana kot dialog/koncert, kaj vse si želi in kako dvomi vase, čemur sledijo bodreči odgovori, kako je uspešen, nakar nas pusti v zraku s posnetkom, ki ga poimenuje »najbl jeben sax solo od Sama Butere« – ne glede na to, kako se spopadamo z demoni znotraj in naokrog, včasih pač samo paše obsedet s prazno glavo in samo vajbat na džez pank.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Foto (c) Veronika Šoster