Tonja Jelen PRISPEVKI, REFLEKSIJA

Tonja Jelen: Središčenje časa v poeziji Tatjane Pregl Kobe

 »Droben kamenček
na kitajskem zidu je
zelo osamljen.«

(Pregl Kobe 2009: 207)

Naslovnica pesniške zbirke Tatjane Pregl Kobe Potem (Morfemplus, 2025).

Uvodni haiku ponazarja, kako se pesnica loteva svoje poezije, ki se osredini na filigranske drobce, s katerimi ustvari veličino trenutka. Časovnost je tista velika komponenta, ki je ena izmed značilnosti te poezije.

Pogost je uvid v preteklost, ki pa se oživi in osvetli skozi podobe oseb in slik ter raznoliko motiviko. Pesnici so pomembne osebe iz njene bližine, tiste, ki ji pomenijo temelj, odhod pa tudi prihodnost, obenem pa je podoba podobe upesnjena skozi slike, kar je prepleteno z avtoričinim kuriranjem likovnih razstav in poznavanjem slikarstva. Tako preliva podobo življenja v poezijo, podobno kot prepleta profesionalno poznavanje slikarstva. Ena izmed izrazitih pesmi o tem je: »V imaginarnem prostoru, iz notranjosti svojega telesa se opazujem. / Besede in podobe pretopim v slike, da jih postavim predse in / jih vidim. In to, kar vidim, postane v trenutku staro, preteklost, ki mi / sledi. Ne, spoznam, to nisi več ti. […]« (Pregl Kobe 2012: 27) Pri tem se mešata spomin in slika, ki ju Pregl Kobe pretvori v pesem, s čimer nastane podoba spomina, jasna slika nekega doživetja, ki je zazrta v subjektinjo in njene bližnje, s katerimi se zbližuje in tudi oddaljuje tako na fizični kot duhovni ravni. Pri tem gre za minulost ljubezni ali samega življenja in s tem fizične totalne oddaljitve. Minevanje pomeni krčevit odmik, ki ni hipno slovo, pač pa boleče spoznavanje, da lahko odidejo starši ali drugi bližnji. Pri tem gre za pesniške spomenike vidnim ljudem iz življenja subjektinje. Veliko vlogo pri tem ima zgodovina spomina, iz katere avtorica tvori pomembne trenutke. Pa vendar so lahko določeni trenutki tudi izmuzljivi, zato jih v pesmih preslika s svojim uvidom in jasnino.

Veliko bolečine, veliko spominov, veliko utrinkov lahko stke pesnica Tatjana Pregl Kobe v svojo poezijo, ki jo vsebujejo haikuji, soneti, noneti, pesmi v prozi in preostale pesmi v sodobnem verzu. Ne gre za poezijo angažmaja in glasnosti, čeprav se med sprehajanjem po spominih avtorica obregne ob študentske delovne brigade ali protivojne pesmi, a v samem jedru take poezije je še vedno dvojina, ki ji zaradi smrti ni uspelo postati mlada družina. A Pregl Kobe to omeni skorajda mimobežno, s čimer ne igra na vlogo nekoga, ki bi ga morali razumeti in z njim čustvovati. Daje nam nekaj drugega, in to je čutenje. Prav to je ena izmed nadaljnjih premis obravnavane poezije, ki bi jo rada poudarila.

Namreč, kako močno odzvanjajo že prve objavljene pesmi, ki jih je pesnica objavila v zbirki Nemira polno jabolko, saj je v pesmih čutiti željo po trajni bližini, dvojini, ki je začela izginjati. Čemu to, ko pa je lepota prav v trajanju podarjanja in predajanju ljubezni? Je zato kriv dolgčas, ki je razrušil temelje, ki je spodmaknil idejo o večnosti. Prav to razrušenje je mogoče razumeti tudi v pesniški zbirki Violina, v kateri se razpre razkroj in vračanja v minulost in hkrati slavljenje danega trenutka. Slavljenje zdajšnjosti se kot lok tke skozi različna obdobja avtoričinega ustvarjanja, je del poezije, ki se v pesniški zbirki Pisan cvet na vrtu belih rož pojavi na levih straneh knjige. Iz slavljenja opazovanja se pesnica fokusira na vsak drobec, detajl, pa najsi bo to nočni metulj, ki polni večerni čas, sprehod po evropskem ali katerem koli drugem mestu, kjer je pomemben še vsak najmanjši kamen, s čimer lahko parafraziram na mozaik(e).

Poezija Tatjane Pregl Kobe je tiho, notranje iskanje in odkrivanje občutij. Pri tem se pesnica razgrinja kot opazovalka različnih stanj – to so lahko mesta in njegove znamenitosti, nad katere se dvigne narava oziroma okolje, ki obdaja obmorsko mesto. Je tudi poklon ljudem, tako ženskam kot moškim. To je poezija modrosti, ki se ne zateka k hitrim rešitvam, pač pa premišljeno – ne glede na pesniško vrsto – izpisovanje in izpeljava podobe, misli, trenutka, spominov na mrtve. To je poezija, ki dopušča potopitev v vsak verz, s katerim pesnica priznava krhkost, sanje, domišljijo in ranljivost oz.: »Povsod je tiho / od tišine.« (Pregl Kobe 2000: 14)

Gre za poezijo, ki se loteva mikrotem, ki pomembno dopolnjujejo in sestavljajo avtoričino življenje. To je ne nazadnje poklon preteklosti, ki središči pravzaprav vsak del bivanjskosti. Gre za posebne posvečenosti, ki gradijo drobce v presežnosti dojemanja in razumevanja.

Tonja Jelen
Latest posts by Tonja Jelen (see all)