Tonja Jelen: Kamnite pesmi so v opomin marsičemu

Naslovnica zbirke Marije Švanjcer, Kamnite pesmi (Maribor: Kulturni center Maribor 2016).

Pesnica, pisateljica in filozofinja Marija Švajncer (1949) je leta 2016 izdala nekoliko spregledano pesniško zbirko Kamnite pesmi. To je delo, ki sledi avtoričinemu konceptu Pisanih pesmi leto predtem (2015) in Sivih pesmi, izdanih leta 2011, oboje pri Mariborski kulturni družbi. Lansko leto, torej 2024, pa je izšla zbirka Vesele pesmi. Vsako od teh zbirk združuje bogat uvid v življenje, pesmi kažejo na globoko poznavanje umetnosti, znanosti, hkrati pa življenjske modrine. S prav posebno pozornostjo se umetnica loteva razglabljanj in pomislekov, pri čemer pravzaprav ne olepšuje in se ne spreneveda. Ne nazadnje gre za fresko človeka, ki v tem begajočem svetu išče predvsem pristnost in globino odnosov. Samega sebe pa je – spoznal do obisti.

Obravnavane Kamnite pesmi se ukvarjajo z nenehnim prevpraševanjem subjektke o smrti in življenju. Zlasti prva tema je popolnoma neposredna, saj se pesnica brez obsojanja poglobi v eno izmed najbolj tragičnih smrti in njene lastne odločitve. Kako tanka je plast med življenjem in odločitvijo za ta korak, nadvse razumevajoče poda svoje mnenje in v verzih argumentirano poda, kako sam je lahko človek, kako ga nihče noče ob sebi in kako praznega se lahko počuti zaradi tega. Prav ta problematika, ki jo Marija Švajncer pogosto načenja, skratka samost in praznina, je zelo posebna in izražena na svojstven in prefinjen način. Pri tem gre za učinek občutenja praznosti, bolečine zaradi ostrine pogleda, molk ljudi; prav ti motivi se izražajo skozi celotno zbirko, tudi samo poetiko, in dajejo posebno mesto poeziji z eksistencialno problematiko.

Pesnica s tekočo govorico v svobodnem verzu tehta med bolečino samote in iskanjem bližine. Prvo dejanje med tema dvema poloma je kot napotek: »Umakni se / ubijalcem / veselja, / zbeži pred / nezadovoljneži, / sejejo smrt.« In taki posamezniki so namreč ljudje, ki preganjajo veselje in so uničevalci tako metaforično kot dobesedno. Eden izmed takih je zločinec, ki je ubijal ljudi in svetlobo mladih na Norveškem. Seveda se mu pesnica z dobesednim poimenovanjem smiselno izogne, cikel Ubita svetloba, ki je namenjen žrtvam, pa miselno in čustveno analizira nesmiselno dejanje.

Pesnica nas tako postavi na tnalo – ubiti drugega je zločin, lastno omahovanje v vsej praznosti ni vredno obsojanja – kako pa premagati to bolečino samote in tudi brezupa. Pa vendarle je to krik, kako premagati slabosti, se dvigniti nad negativno nastrojenimi ljudmi, ki želijo in povzročajo zlo. Prav tako je treba uničiti strah. Umakniti se pred srepostjo, bi lahko rekla, in stremeti k višjim idealom, ki oplemenitijo posameznico. Čeprav je treba gojiti misel, kulturo, biti vedoželjna, ostaja subjektka najprej človek, ki ob sebi mora imeti ljudi, toplino in naklonjenost. Pa vseeno ne gre za klasični intimizem bodisi Minattijevo čaščenje ljubezni. Pri obravnavanem delu gre predvsem za resnično boleče premisleke o dneh, ko je težko najti pravi vzgib in vztrajati ter obstati, kaj šele iti naprej, saj posamični verzi razkrajajo željo po bivanju in obstoju.

Kamnite pesmi bi lahko pomeni okamnelost zaradi življenjskih razočaranj, ene same bolečine, ki se stopnjuje v zakrnelost in otrplost. Gre za proces, ki ga pesnica spretno slika iz življenjskih situacij (razočaranja nad ljudmi, obsojanje, pestovanje molka med ljudmi) in iz narava (gnilo listje). Prav to stapljanje človeka z vsemi okoliščinami, ga lahko privede do takih občutenj in razmišljanj. Čutiti je vso težo, ki pa se v posamičnih pesmih nato sunkovito obrne: »presliši / mrakobne / bodice / uničevalnih / besed« v pesmi Daj, zgani se. Čeprav je mogoča samost, ki sicer ne sme prerasti v osamljenost, in je dvojina ali večja skupnost redka, je vredno biti. V iskanju ljubezni, kot se izraža pesnica tudi v svojem romanesknem delu. A ljudje radi vztrajajo v svoji zaprašenosti in lastni otopelosti. Te pesmi namreč kljub vsej doživeti bolečini in razočaranjem dajejo upanje. Mogoče je zato treba izklesati svetle misli in razbiti kamen svinčenega, ki se je zaril v temelj. Marija Švajncer zna spretno izpiliti lepoto in žar dobrega iz še tako temnih, ranljivih, kamnitih samot, ki dajejo polnost in upanje.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

About
Latest Posts

Tonja Jelen

Tonja Jelen (roj. 1988) je pesnica, literarna kritičarka, PR-ovka in moderatorka. Diplomirala je iz slovenskega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru (l. 2012). Poezijo objavlja v osrednjih slovenskih revijah, njene pesmi so uvrščene v različne antologije in so tudi uglasbene. Trikrat se je uvrstila v finale Pesniškega turnirja. Do zdaj so izšle pesniške zbirke Pobalinka (Litera, 2016), Greva, ostajava, saj sva (Kulturni center Maribor, 2020), Od točke nič (Litera, 2023). Pri založbi Kulturni center je izšel zbornik Rokerji pojejo pesnike (2018), pri katerem je bila urednica za literarni del, pri isti založbi pa si je zamislila fanzin Literarna krpanka, ki ga je uredila tudi kot zbornik. Na podlagi slovenskih romanov v soavtorstvu z Dijano Božić izdelujeta literarne zemljevide pri Društvu X-OP in Združenje KODA MODRO: Po poteh Josefa Erdmana, ki nastal po predlogi romana Severni sij Draga Jančarja, Mariborsko življenje Sebastjana Gorjupa, nastal po romanu Toneta Partljiča Sebastjan in most, Pink, nastal po istoimenskem romanu Janje Vidmar, Hutterjev Maribor – po Krušnem očetu pisatelja Orlanda Uršiča, Bang! po romanu Človek s pogledom Roka Vilčnika in Kam vetri(jo) po delu Veter z vzhoda Toneta Partljiča (Društvo X-OP, KODA MODRO).

Foto (c) Jurij Vižintin