Tvoja generacija počasi
odhaja kot fotografija
ki izgublja barvo
Preteklost še živi
v naši sedanjosti in
naši predniki dihajo
skozi naše otroke
: tiho se oddaljujemo
z nevidnim kovčkom
smeha na ulici
vonjem vročega kruha
in brezskrbne svobode
1
Sediš v naslonjaču
pod oknom oblečen
v očetovsko haljo
z osivelimi brki
in zaprtimi očmi
: ko položim dlan
v tvojo se
ne premakne nobena
mišica v telesu
2
Tvoja generacija počasi
odhaja kot fotografija
ki izgublja barvo
a je nihče
noče vreči proč
: poroznost v kosteh
se čudi zvitemu
lubju prastarih dreves
: gozd potrpežljivo čaka
3
Ko se nebo
odpre in ljudem
v breznu noči
pljuva na glave
svinčeno grotesknost teme
postajaš nekaj drugega
: svetlobni bliski strel
izrisujejo tvoje priostrene
poteze v jantar
4
Z druge obale
že zbledelega časa
se iz podzavesti
vzdigujejo potlačeni detajli
ki boleče posvetijo
v globino duše
kot ribiške luči
ki privabljajo ribe
sredi mirne noči
5
Zamolkle tišine poletja
na fotografskih zvitkih
ostajajo brez varnostnih
kopij nedotaknjeno sveže
: kot shranjene fotografije
poleg ročno napisanih
razglednic in pisem
in risbic otrok
shranjenih kot nakit
6
Ko se zaprejo
zadnja vrata ranjena
občutim težo trenutka
: blodnjak gostega dima
ulične svetilke zlagoma
črní od časa
: reka neusmiljeno odteka
in počasi odhaja
iz prividnega raja
7
Strgam ostanke noči
s pogubno usodo
: v teh pesmih
se uresničuje redka
alkimija ki v
odsotnosti lucidne zavesti
povezuje naravo čas
svetlobo v en
sam trenutek nirvane
8
Ob slovesu odložim
nate obnemogel nasmeh
in obrišem solzo
polzečo po licu
ko izgubljen pogled
ujet v niču
ne zaznava navzočnosti
: zmanjkuje mi zraka
in moram proč
9
- Tatjana Pregl Kobe: Z druge obale - 7. 2. 2026
- Tatjana Pregl Kobe: Na pragu praznine - 1. 2. 2026