Tatjana Pregl Kobe: Z druge obale

Tvoja generacija počasi
odhaja kot fotografija
ki izgublja barvo
 
Preteklost še živi
v naši sedanjosti in
naši predniki dihajo
 
skozi naše otroke
: tiho se oddaljujemo
z nevidnim kovčkom
 
smeha na ulici
vonjem vročega kruha
in brezskrbne svobode
1
 
Sediš v naslonjaču
pod oknom oblečen
v očetovsko haljo
 
z osivelimi brki
in zaprtimi očmi
: ko položim dlan
 
v tvojo se
ne premakne nobena
mišica v telesu
2
 
Tvoja generacija počasi
odhaja kot fotografija
ki izgublja barvo
 
a je nihče
noče vreči proč
: poroznost v kosteh
 
se čudi zvitemu
lubju prastarih dreves
: gozd potrpežljivo čaka
3
 
Ko se nebo
odpre in ljudem
v breznu noči
 
pljuva na glave
svinčeno grotesknost teme
postajaš nekaj drugega
 
: svetlobni bliski strel
izrisujejo tvoje priostrene
poteze v jantar
4
 
Z druge obale
že zbledelega časa
se iz podzavesti
 
vzdigujejo potlačeni detajli
ki boleče posvetijo
v globino duše
 
kot ribiške luči
ki privabljajo ribe
sredi mirne noči
5
 
Zamolkle tišine poletja
na fotografskih zvitkih 
ostajajo brez varnostnih
 
kopij nedotaknjeno sveže
: kot shranjene fotografije
poleg ročno napisanih
 
razglednic in pisem
in risbic otrok
shranjenih kot nakit
6
 
Ko se zaprejo
zadnja vrata ranjena
občutim težo trenutka
 
: blodnjak gostega dima
ulične svetilke zlagoma
črní od časa
 
: reka neusmiljeno odteka
in počasi odhaja
iz prividnega raja
7
 
Strgam ostanke noči
s pogubno usodo
: v teh pesmih
 
se uresničuje redka
alkimija ki v
odsotnosti lucidne zavesti
 
povezuje naravo čas
svetlobo v en
sam trenutek nirvane
8
 
Ob slovesu odložim
nate obnemogel nasmeh
in obrišem solzo
 
polzečo po licu
ko izgubljen pogled
ujet v niču
 
ne zaznava navzočnosti
: zmanjkuje mi zraka
in moram proč
9
 

Tatjana Pregl Kobe
Latest posts by Tatjana Pregl Kobe (see all)