Tatjana Pregl Kobe: Na pragu praznine

V poslednjih sunkih
časa gradim stolp
segajoč v oblake
 
Glas je mogočen
razklan in razmesarjen
: v vseh razsežnostih
 
dirigira besnenju narave
: njene sile so
zlite v krik
 
ki v jutranji
svetlobi hlepeče čaka
glicinjin pomirjajoči dotik

1
 
Pesmi občutenj si
delim z vsem
bivajočim na zemlji
 
: iz sprejetja narave
kot brezčasnega prostora
z vzpostavljenim redom
 
duhovne vsenavzočnosti in
z vejami medsebojno
objemajočih se dreves

2
 
Le za hip
razočaranje nanje odtisne
izraz šibke poraženosti
 
: po nevihti sama
z obrednim izrazom
gledam v nebo
 
zdaj svetlejše od
sinjine in čistejše
kot kdaj prej

3

V poslednjih sunkih
časa gradim stolp
segajoč v oblake
 
: skozi izgube iščem
globljo modrost ko
se mesto preteguje 
 
in si slači
svojo akvarelno masko
v blagem dežju

4
 
Stavbe se nagibajo
kot kamnite vrbe
in mračne zapirajo
 
ozek pas neba
začrtanega s strehami
na opustelih stebriščih
 
asketsko molčečih fresk
: skušam utišati tišino
se leviti vanjo

5
 
Kačji pastir se
razvije iz ličinke
na dnu ribnika
 
in se nato
preobrazi kot gosenica
v čarobnost metulja
 
: s trepetavimi zamahi
prosojnih kril lebdí
nad neizbežno končnostjo

6

S krili metulja
letím med brstečimi
travami veličastnih poljan
 
kot da pravkar
vstopam v življenje
čeprav ne pričakujem
 
mističnih čudežev ki
bi pozimi zmogli
obuditi ogolelo drevo

7
 
Počasi drseča reka
prisluškuje suhim osatom
ki pod migotavimi
 
silhuetami molčečih gora
v vetru plapolajo
z zvoki bolečine
 
zapisane na nebo
v notno črtovje
z basovskim ključem

8
 
Bori stojijo mirno
: zrak ima oster
skoraj sterilen okus

kot nekaj ukradenega
: zvočna kulisa škržatov
buhti v agoniji
 
: stara drevesa ne
rojevajo več plodov
na pragu praznine

9

Tatjana Pregl Kobe
Latest posts by Tatjana Pregl Kobe (see all)