Kdaj in kako je vstopila poezija v tvoje življenje? Od kod je prišla spodbuda za prvo pesem in kateri pesniki in pesnice so najbolj vplivali na tvoje zgodnje verze?
Slišalo se bo klasično, a je res, prvo pesem sem zavestno napisal v prvi gimnaziji, ko sem bil star štirinajst let. Jo še imam, rokopis. Neke vrste odštevanka je. Bilo je pri uri glasbe profesorja Maksa Pirnika, ki je bil takrat navdihujoč učitelj za vse vrste umetnosti: glasbene, likovne, literarne … Pri njem so bile ure eni taki zanimivi performansi, kjer pa je bila vrednostna razločitev na dijake-umetnike in dijake-neumetnike, kar sem razumel šele kasneje, očitna, in nadvse nepedagoška.
Pirnik je svoje ure posvečal samo tistim, ki jih je imel za nadarjene. Če pomislim kot učitelj, dvainštirideset let sem poučeval glasbo na raznih stopnjah šolanja, je bilo tisto Pirnikovo izvajanje en grozljiv separatizem – mnogi so ga zato sovražili, meni pa je prišel prav, ker sem se lahko svobodno gibal v svojih kreativnih fantazijah.
Ampak še pred tem je bil moj prvi idol Milan Dekleva. Njegovo zbirko haikujev Mushi mushi sem znal na pamet, takoj ko je izšla in bila proklamirana kot eno prvih del tovrstne poezije pri nas. Bil je naš družinski član, pa sem bil zato z njim v živem stiku. Odločilen lik zame je bil, ena sama karizma, tudi glede glasbenega okusa – vpeljal me je v jazz.
Kasneje so se poetični idoli vrstili v sunkih in po navdihu. Bral sem vse, kar sem dobil, malo kasneje o prebranem začel tudi pisati, v bistvu sem pisal nekakšne refleksivne “eseje”, razmisleke, kjer sem se ukvarjal bolj s svojim odnosom do prebranega kot s kakšno objektivno kritiko. Pomemben je bil Tomaž Šalamun, Milan Jesih, Tomaž Pengov (kot kantavtor), Boris A. Novak, Milan Kleč z ulice, ko je vihral mimo Šumija, celo z Dušanom Pirjevcem sem enkrat sedel pri skupnem omizju in vlekel na ušesa … Vse dotične sem preko Milana Dekleve tudi osebno poznal, celo prijateljeval z nekaterimi, najbolj s Piglom, kot mlajši pa ostajal bolj ali manj v tihem odnosu do njih, kot občudovalec in učenec.
Si pesnik in glasbenik. Kako vidiš, doživljaš razlike in podobnosti med poezijo in glasbo, na kakšen način glasba in tvoje poznavanje glasbe vstopa v tvoje pisanje? Josif Brodski je nekje zapisal, da se je zgradbe pesmi učil prav pri glasbi … Ali si nemara kdaj pomislil, da bi glasbo in poezijo združil v kantavtorstvo?
Če začnem na koncu, glede kantavtorstva sem kmalu obupal, sem poizkušal, ja, ampak mi manjka tista doza narcizma, ko moraš z izdelkom pred ljudi, suvereno nastopiti pa te reči, to mi ni nikoli šlo od rok in sem dotično idejo raje potlačil v upe za prihodnost v drugem življenju.
Sicer pa je glasba poezija in obratno. To pa drži kot pribito. Že vsi elementi so skupni, od ritma do melodije … tako da pri pisanju pogosto kar sinestetično doživljam tekst, nekako se mi poje v ozadju, ne dobesedno, bolj v smislu tekočega ustvarjanja, ki je vezano na čas, kot glasba, ki je umetnost “v času”. Tudi poezija. Spet sem sicer pri težavi z javnostjo, ne nastopam rad (iz istih razlogov kot nisem nikoli rad pel drugim, razen v razredu, kjer smo znali ustvariti žur), a poezija vleče nase zvoke. Tu potem besede delujejo kot vibrafon, kot flavta ali kitara, sopranski glas, človeški organum … zato me melodičnost jezika pogosto zapelje iz zamišljenega koncepta, iz ratia v emocijo, iz uma v ne-um, kjer domujejo Bakh in njegovi “hudiči”.
Ko se mi takole odpelje, se vprašam o smislu umetniških definicij. Hvala bogu danes doživljamo destrukcije vseh klasičnih postavk in se umetnosti, kot še nikoli prej, razen morda prav na začetku, brez predsodkov mešajo, družijo, zlivajo, pretakajo iz ene v drugo …
No, kljub temu sam ostajam zavezan bolj čistim formam, vsaj na splošno. In ko pišem pesmi, sta v ozadju vedno dva tememeljna glasbena elementa – zvok in njegova tišina.
Poezija zna oboje povezati v črno-belo fresko na papirju. Pesem je tihi ris glasu in njen glas je vidni (za)ris tišine.
Velik del svojega življenja posvečaš mentorskemu delu z mladimi umetniki. O tem govori video, ki so ti ga v zahvalo posneli tvoji nekdanji varovanci. Kaj te je vodilo k temu, da si se posvetil mentorstvu?
Spet smo pri zgledih. Tako kot pri poeziji. V osnovno šolo Cerkno je prišla mlada učiteljica glasbe in s sabo prinesla kitaro. Uau, smo bili enoglasni, takrat smo vlekli na ušesa Beatlese, CCR-je, Beach Boyse …, potem pa pride učiteljica s kitaro in reče, če bi mi naredili en bend, takole po pouku, kot krožek.
To je bilo, kot da bi nebesa vstopila v šolo. Bend je potem zaživel na enem električnem harmoniju, enem vojaškem bobnu, dveh akustičnih kitarah in z eno pevko. Sanje so muzika postale!
In ko sem jaz postal učitelj, sem vedel, da moram to zgodbo ponoviti in nadgraditi – celo profesionalno kariero sem imel v popoldanskih urah čas za mlade upe, za rock muziko vseh žanrov, praviloma z otroki, ki niso hodili v glasbeno šolo, vsaj ne večina, in je bila ta dejavnost njihov direkten vstop na glasbeni parnas. Na začetku samo kot želja, brez trohice znanja, potem so se mojstrili ure in ure, vsaj dvakrat ne teden, dokler nas ni čistilka vrgla iz šole. Vse sem izvajal skoraj intuitivno, večinoma na svoje stroške; do ojačevalcev, opreme, smo prihajali s svojimi denarji, podporo nekaterih staršev, in na tekmovanjih revije PIL, kjer smo zmagovali in so bile nagrade pač materialne. Ur nisem nikoli štel. In na stara leta, ko so otroci zrasli, so tudi spoznali moj napor v tej smeri. No, sploh ni bil napor, čeprav sem velikokrat cel bend s svojim avtom peljal na kakšen nastop in smo se vsi strpali vanj, najtežje je bilo z baterijo bobnov, potem je bilo pa vse poplačano, ko so mulci zažigali na sosednji šoli kot zvezde rokenrola.
Enega lepega dne sem se spomnil še na možnost, da bi interesno dejavnost razširil, popestril z literaturo. Niti ne vem, kako sem se tega domislil, toda pri uri glasbe, ko smo imeli v paci impresionizem, nadležno snov, sem bleknil, da je mogoče vsaj zasilne vzporednice potegniti s haiku poezijo – utrinek, hip, celost zaobjeta v enem … pa te reči.
In mi je kapnilo – poizkusi! Daj otrokom nalogo, da ob Debussyu, ki jim je bil seveda en sam dolgčas, zabeležijo še svoj vtis, kratek, enopotezen. Pa sem tako instant na hitro razložil haiku pesnjenje, povedal, da sam haikuje pišem že leta (se mi zdi, da sem ene par svojih haikujev takrat tudi prebral), da je to en svoboden izrastek uma, ki ga učiteljice slovenščine ne bodo niti dojele, kaj šele kritizirale ali popravljale, ker pač butneš ven svoj hip, svoj občutek, svoje zavedanje trenutka pri glasbi, kjer ni cenzorjev.
Takoj sem tudi uvidel, da jih moram razbremeniti slovnice, pravopisa, lepopisa in korektnosti vsebine po navodilih. Evo, to sem izpostavil in riskiral totalno zamero, češ, a zdej bomo pri muziki imeli pa še slovenščino, a so štekali, ej, res so zaštekali, takoj, nemara tudi zaradi načina, kako sem jim to ponudil.
Bil bi za en drek učitelj, če ne bi takoj opazil dobrih rezultatov. Teksti, ki so padli na temo Debussyjevega Morja, so me dobesedno posedli na obalo valovanja taistega morja in rodil se je haiku natečaj, ki je trajal dvajset let, se širil po slovenskih šolah, nekaj časa tudi v tujini, razpisoval vsako leto novo temo, najboljše od prejetega pa smo natisnili v zbornikih, ki jih je seveda dvajset. Prvi, vsebinsko je pokril samo učence moje šole, je bil skromen. Ker je šlo za “privatni” eksperiment, kot je ocenil ravnatelj, je bil izdelan ročno, s kolegom likovnikom Lucijanom Lavrenčičem sva ga fizično oblikovala in natisnila v računalniški učilnici – en izvod za vsakega avtorja.
Potem se je razcvetelo. Da ni šlo v prazno mi pove vnuk, ki hodi na eno ljubljansko osnovno šolo in je njegova učiteljica slovenščine naša nekdanja sodelavka pri natečaju, ki še pomni in hvali lepo pobudo.
Krasna zadeva, vidim, ko brskam po zbornikih, ki pa je živela celo obdobje na entuziastičnem pogonu, razen na koncu, ko sem imel priznani dve šolski uri za to delo. Še ko nam je uspelo za eno leto pridobiti na svojo stran Zavod za šolstvo (Ministrstvo ni bilo pristojno za programe, ki niso razpisani v učnem načrtu, so odgovarjali, bolj verjetno pa je, da tam ni bilo nikogar, ki bi zastrigel z ušesi nad našim delom), je novogoriški oddelek te plahe ustanove sodeloval samo eno leto, ko bi bilo potrebno vložiti še kaj svoje energije v promocijo in izboljšave, so se odmaknili od projekta.
Danes lahko preverimo – v zbornikih je na stotine otrok objavilo svoje haikuje, verjetno je za mnoge od njih bil to prvi in edini konkretni literarni izdelek, na tisoče pa jih je poizkušalo in pisalo. No, slednje povem zato, da bi opozoril na togost šolskega sistema, resnično togost, ki pri nadebudnemu učitelju izzove togotnost. Potem pa nehajo, še preden bi začeli …
Katere lastnosti naredijo mentorja za dobrega mentorja?
Mentor se o mentorstvu sploh ne sme spraševati. Ko vidiš, da se bo nekaj prijelo pri otrocih, skočiš v vodo in plavaš z njimi. Tisti hip, ko začneš razmišljati o smislu ali plačilu, o pogojih dela ali celo o nagradah za trud in požrtvovalnost, je mentorstvo kot čisti pedagoški eros kaput, mrtva črka na programu. Sam se nikoli nisem počuti kot mentor, nak, bil sem pač tam, imel sem nekaj več moči od otrok, da sem lahko z njimi kaj realiziral, vse ostalo pa je zgodba, ki jo bodo otroci pomnili. In po tiho upaš, da jo bodo prenesli naprej, vsak po svoje, mogoče samo v okviru družine …
Ob poeziji pišeš tudi kritiko. Zakaj je kritika pomembna? Kako vidiš razmerje med umetniškim delom in kritiko o njem? Tu so mnenja sila različna, od tega, da kritika parazitira na umetnosti, do tega, da šele kritika konstituira umetniško delo v družbenem prostoru …
Sebe ne razumem kot literarnega kritika. Sem bolj refleks “sitnega” bralca. Literatura je dialog, in ko avtor nekaj izda, se razume, da bo slišal tudi kakšen odgovor ali vprašanje na svoj tekst. Hudo je, če ni odziva, kar pa danes ni nemogoče, ker v poplavi založb, knjig, avtorjev in novitet pač kaj pade tudi mimo, če ni že v naprej pokrito. Kritika je torej zame bolj recenzija, en sprehod skozi besedišče, dodaten razmislek o prebranem in seveda na določenih mestih tudi kritičen poduk, če pač v tekstu vidim šablone (slednje je še posebej moteče) ali pa neizvirno izrazje, pobrano / pokradeno z drugih njiv.
S slednjim, zelo kritičnim pisanjem, se že leta ne ukvarjam več in berem, oziroma pišem samo o knjigah, ki se me dotaknejo, ostalo pač preskočim. Nimam dovolj kompetenc za generalno analizo, sem v bistvu samo kritičen bralec. Vseeno pa o knjigah pišem z guštom, kot sem že nekje prej rekel, bolj zato, da se pomenkujem sam s sabo. Časi odločilnih kritik in jasnih literarnih smernic so mimo, se zdi, literature ne moremo več umeščati v koncepte, kanone, v “dobe”, ker se je vse razprlo na vse strani brez predsodkov. Na tak način lahko tudi komentiram tvojo intenco glede “kritike, ki konstituira umetniško delo v družbenem prostoru” kot zgodbo ki je passe. Se lahko sicer strinjam s tezo, da se preko ugodnih in bravuroznih krtik da plasirati nekoga v ospredje, a kaj ima s tem poezija? Nekje se pač ob literaturi začne tudi biznis, pa prestiž, pa nagrade. OK, to je vse mogoče, celo mislim, da je zelo pomembno, da imaš kot avtor za sabo dobro kritiško podporo, po drugi strani pa strogo ločim ustvarjanje od promocije. Glede družbene vloge pa smo na obrobju, brez moči, da bi vplivali na družbo. Primerjaj moč našega stanovskega društva pred leti in sedaj! Mogoče sem res uglašen po starih vatlih, a ko zaključim nek opus, zbirko, ko ga vsaj v parih izvodih natisnem, se meni dotična zgodba zapre. Stojim za svojim delom, seveda, z vsem srcem, mi je pa malo mar, če za njim stoji še kdo. Naj se sliši še tako naduto, ampak res raje prepuščam sadeže svojih žit morebitnemu jedcu, ki ga bo navrgel čas.
Leta 2002 si začel s slovenskim osnovnošolskim haiku natečajem, v haikuju pa si se preizkusil tudi sam. Vprašanje, ki se mi tu zastavlja, je vprašanje razmerja med obliko in vsebino v poeziji. Kaj ti je v večji izziv pri pisanju, vsebina ali oblika? Pesem Artistične dileme je na primer napisana v obliki vprašalnika …
O natečaju sem se pregrešil že zgoraj. Haiku je vzporednica. To sem vedno tako razmišljal. Eno je pesem, ki te nagovarja znotraj duše, srca, uma, neka izpoved, pa četudi se odmika od neposrednega plasiranja čustev in včasih samo vegetira na čutilih, drugo pa je haiku, ki je zev v poeziji. Haiku je outsider v poeziji zahoda, definitivno tujek, ki pa se je po svoje prijel.
Na tej točki smo na soočenju: ali je beseda na Vzhodu enaka besedi na Zahodu, ali je sploh možna komunikacija med filozofsko-versko-kulturnimi koncepti? V redu, če pademo v zen, v razmislek o bistvenih postavkah, ampak ko človek nekaj časa blodi po tej megli, ne more zaobiti dejstva, da se z isto stvarjo ukvarja en in isti homo sapiens – moderni človek. Ena(ka) pasma vzhoda in zahoda, severa in juga.
Bitje, ki je zavzelo Zemljo, in sedaj naj si delimo še literarne pašnike. Ne, ne! Vsi smo tu, vsem sta dana rojstvo in smrt, vse ostalo vmes pa je samo variacija življenja in način biti. Temu primerno se strinjam s tezo, da je haiku poezija, ko pa delam komparativne analize, moram priznati, da je včasih haiku več kot poezija, je način čistega umevanja, medtem ko poezija še vedno rada špekulira in išče vzporednice z bistvom in se igra z metaforami. Ko si domišlja, da najde pot, se takoj zazdi sama sebi dolgočasna, takoj se ogleduje po stranskih poteh, haiku pa je na tej točki en sam (za)betonoran izdelek: ko pade na papir, ali kamor koli že, tam tudi ostane, za vedno.
Ko pa omenjaš pesem Artistične dileme, lahko le rečem, da je pisanje vedno en sam lov za ravnovesjem med vsebino in obliko, oba elementa sta enakovredna, se mi zdi, in zato je tu en jerbas dvomov, kako in s kakšno vsebinsko močjo vse to narediti. Kako pisati, da boš ujel celost, kaj pisati, da bo res tvoje, kje nehati in podobno. Vedno pa je v ozadju fokus na Drugem, ki bo tvojo “reč” bral. Z njim se namreč pogovarjam. V tej pesmi bralcu ponujam možnost, da vse zavrne, da se odmakne od pesmi v celoti, vrata mu pustim priprta le pri trditvi, da mu je pesem mogoče všeč samo zato, ker je moja.
Kako pri tebi nastane pesem in kako vidiš, doživljaš spreminjanje svoje pesniške pisave skozi leta?
Lahko govorim samo o postopku. So dnevi, ko se rojevajo poetične misli, ne moreš jih naročiti, kar so, ali pa jih dalj časa ni od nikoder. To pomeni, da mi kapne v glavo neka misel, mogoče že kar verz, včasih le slutnja le-tega. Potem si pišem pismo, samemu sebi, s telefonom, super zadeva, zabeležim surov material in si ga pošljem. To se lahko zgodi kjerkoli in kadarkoli. Veš pa, da je “med pošto”, da boš lahko kasneje na dano temo predel in kvačkal, če prostodušno pridenem. Ta način je bil zame pravo odkritje, ker včasih sem take prebliske pisal na kakšne listke, ki so potem izginili v pralnem stroju ali pa z robcem padli v neznano.
Potem se usedem za računalnik, odprem pošto in iztočnico skušam poglobiti, nadgraditi, ji poiskati poanto itd. No, ni vedno uspešno. Ampak vseeno opažam, če imam dobro izhodišče, potem me kar samo povleče v pisanje, se kar prelije na papir, kot bi rekli melodramatično, ob tem nikoli ne razmišljam, zaupam jeziku in svoji invenciji, da ta spontanost nekam pelje …
Če sem kolikor toliko zadovoljen z napisanim, naredim še stilne popravke; včasih so besede preveč direktne, včasih plehke, zgodi se, da vabijo drugam od prvotne misli.
Nič, s tem se potem ukvarjam, vsebinsko, tehnično, oblikovno … skratka bolj na obrtniški ravni. A sem previden, ko začnem preveč piliti, se rado zgodi, da spilim tako na fino, da nič več ne ostane. Poezija, to je pač to, mora ohranjati skrivnost, neznano jedro, dotik neizrekljivega, a hkrati mora potegniti bralca (v tej fazi sem tudi jaz le še bralec), da ga zmami med svoje verze, da ga potegne v ta vzporedni svet.
Če se spomnim začetkov, mislim, da sem predelal vse mogoče variante, enostavno ne moreš mimo tega. To je bilo včasih že prav nadležno, a danes vidim, da je bilo v bistvu študiozno. Ko sem prebral kakšno zbirko, ki me je povlekla, sem bil takoj poln navdihov na podobne teme. Vlekel me je jezik, besedišče še najbolj. In pisal. Vaja v slogu, bi rekli, saj večino tistega nisem nikjer objavil. Lep primer je bil, ko me je prešinilo, da bi se poizkusil tudi v prozi. Nisem za to, to vem danes, raje imam kratke forme, ki jih poizkušam narediti mnogotematske. No, prebral sem Gombroviča, njegov roman Ferdydurke, še rosno mlad, in bil tako navdušen, da me je obsedla ideja o svojem lastnem romanu na tak način. Po kakšnih desetih straneh, sem, hvala bogu, odkril, da je roman že napisal – Gombrovič, in seveda vse skupaj zavrgel. Hočem povedati, kako lahko literatura idolov deluje na mladega pisca. To se mi je dogajalo tudi v poeziji, na neki točki pa sem sestopil iz teh posnemovalsko-učečih se poti in zakoličil svoje besede na svoj način. Najbrž takrat, ko je v meni dozorela misel, da sem pesnik, čeprav še vedno nisem gotov, če je vse to res.
Da je zgoraj opisan primer kar splošna praksa, mi pove prijatelj pesnik, ki prav zato, da ne bi padel pod vpliv, sploh ne bere več poezije. No, to se mi zdi malo trapasto, treba se je pač samo zavedati razlik in brati “kolege” kot sebi enake. Čas posnemanja je bil le čas učenja. Kot rečeno že zgoraj – vaja v slogu.
Včasih se podpisuješ kot Jože spet drugič kot Jožek Štucin. Ko govoriva o pesniku Jožku/Jožetu Štucinu ne moreva zaobiti Regine Kralj. Kdo je Regina Kralj? Ob tem se mi poraja vprašanje o poeziji in identiteti. Ali je biti pesnik enako kot vsak drug poklic, ali pa biti pesnik v večji meri določa našo identiteto, se pravi da ima pisanje pesmi opraviti z globljimi plastmi naše duševnosti kot večina drugih poklicev? Identiteta ni le stvar osebnega, temveč tudi družbenega: kako vidiš postavo pesnika v kontekstu sodobnega sveta, kakšno vlogo ima ali naj bi imel, in kakšno vlogo ima ali naj bi imela poezija?
Glede svojih podpisov. Še več jih je bilo, kot omenjaš, enkrat so me bila cela Mlada pota polna, pa Blaž Ogorevc ni vedel za ta moj “štos”. Zdi se, da sem se preizkušal, da sem skušal poiskati potrditev, da to kar pišem, ne pade v prazno, pa te reči.
Z Regino Kralj je bilo vseeno drugače. Zelo banalno, v resnici. Bil sem mlad osnovnošolski učitelj, s še nedokončano izobrazbo, torej tako v rezervi, in sem v Mladih potih objavil en sklop trdo-erotičnih pesmi. In glej ga vraga, na uho je prišlo ravnatelju, ki mi je zabrusil, naj takoj preneham objavljati take nemarne reči, ker sicer bom ob službo. Res, zelo jasno mi je dal vedeti, da se za enega učitlje ne spodobi, da je tak pesnik, nagravžen, pornografski …
Ja, komformistično sem sprejel kritiko, službo sem imel rad in sem jo tudi potreboval, ampak naslednji cikel tovrstnih pesmi je podpisala Regina Kralj, še bolj so bile trde in “nagravžne”, bi rekel šef, a od takrat naprej ni nihče vedel, kdo je ta pesniška baraba. Do trenutka, nekaj let po začetku rojstva omenjene pesnice, ko me je poklical Franci Zagoričnik, ki je takrat urejal literaturo pri Dialogih in vprašal, če poznam Regino Kralj, ki je bojda tudi doma v Tolminu.
No, njemu (se) nisem mogel več skrivati, bil je zaupanja vreden bralec in urednik, ohranila sva skrivnost še nekaj časa in izdal mi je tudi zbirko Breztelesje in gon, ki je nekakšna kulminacija Regininega pesnenja.
Evo, tako, dokaj banalna pot, ni šlo za pretirano potrebo po iskanju vzporednih identitet, po oživljanju “divje pesnice v meni”, nič takega, no, je pa vseeno res, da psevdonim precej zmehča etične kanone, razbije zadržke, izbije jaz s temeljev družbenega, potem se pa lahko začne “ples norosti in bolečin” brez strahu, da te bo kdo preganjal in “kregal”.
Drži torej, da identiteta ni samo stvar osebnega, vse je, od družbenega bitja do intimnega sanjača, predvsem pa to razumem na način, da je identiteta neke vrste produkt družbenih norm, civilizacije, arhetipov, Sigmundovih brbotanj podzavesti … iz vsega tega smo in pesnik ni izjema. Razen mogoče v tem, da se v to srčiko “jazov” neprestano spušča, rije po njih, jih preklada s kupa na kup, iz metafore v metaforo, včasih žveči kot tobak, se z njimi opijanja, drugič pa jih izpljune kot nadležen bruh nevednosti in kaosa. Nikoli ni bilo drugače. Poezija je ritual globokega jaza, je vulkan v duši, ki najraje izliva lavo sam vase. Kar pride ven, so pa pesmi, poizkusi ubeseditve.
Če me sprašuješ po današnjih časih. Edino, kar opažam, je, da sintagma “tisoč cvetov” res živi. Vsega je na pretek, v oči pa bode vedno bolj lirično-p(rip)ovedna poanta poezije; potreba po umeščanju sebe v svet se krepi. Zbirke, ki jih zadnja leta berem, so pogosto kar kronologije osebnih zgodb, literarni subjekt se vedno bolj pokriva z realnim subjektom, kar eno sta že včasih, in slednje se dogaja tudi pri meni. Iz poezije, ki je bila refleks sveta, ki je bila “od zunaj”, se premikam k poeziji, ki je večinoma “od znotraj”. V bistu odraz krize družbenega, mrtvih ideologij in celo skupnih točk. Vzbrst individuuma tudi v poeziji nakazuje kataklizmo in poraz družbenega. V resnici strašljiv pojav, ker svet postaja animaličen (če odmislim slone in še druge take živalske združbe, ki cenijo kolektivno zavest), kar je po meni ljubem pesniku uresničitev verza, da “svet gre h koncu, a ne s treskom, ampak s cviljenjem”.
Toliko o povezavah. Brez poezije pa ni sveta, pa kakršna koli že je: osebna, lirična ali družbeno angažirana. Tudi tista, ki je spregledana ima svoj zapik. Za piko namreč vedno stoji človek.
In kakšna je razlika, ko pišeš pesmi kot Jože in ko pišeš pesmi kot Regina? Oscar Wild je nekoč menda rekel, dajte ljudem masko in povedali bodo resnico … Na misel pa mi pride tudi tvoja pesem Robavs, ki jo zaključiš z verzi:
“kontrastna sva kot lunine mene,
polna nasprotij …
… imava pa isto podobo v ogledalu. “
Iz jazov smo, iz mnogih jazov, vlog kot kakšen velik teater, oseba ni ena reč, ena bit. Sam veš, ko te kdaj vleče v neznane vode pisanja, drugič spet pod okrilje globokih premislekov, spet potem navrže na obalo tvoj skelet kot naplavino, ali pa te objame mehka radost biti …
Imena, ki si jih nadevam, sicer vedno poredkeje, mi nekako omogočajo pot do jazov, do svojih likov. Zdaj to ni mišljeno kot neka strašna magija, kot neko shizofreno mnogosebstvo, sploh ne, le obrazi so lahko res različni, ogledalo pa jih fokusira v eno samo sliko, recimo, da je objektivna. Hahaha, smejem se tej izjavi, tudi sliko v ogledalu gleda le en jaz …
Od vseh ima res bolj konsistentno plat(formo) le Regina Kralj. Čeprav sem že objavil njeno smrt, se še vedno sem ter tja oglasi iz groba. Ima celo zbirko rokopisov, ki bo mogoče kdaj izšla. Ni več bistveno, da je indentiteta formalno razkrita. A je res? Bistveno je, da Regina še vedno živi v meni kot nekakšno vzporedno pesniško bitje. Je, kaj jaz morem za to, je, in občasno se prsti Jožeta Štucina naslonijo na njeno persono in tipkajo po njenem ritmu. Če sem iskren, je vse, kot sem že omenil, kot glasba, kot ena sama polifonija duha, ki se je razrastla po telesu. Evo, prosto po Heraklitu, vse teče, tudi kri po žilah in pesniški jazi po duši …
Si pred izidom zadnje četrte pesniške zbirke iz kvarteta zbirk, ki se začnejo z Mrakom in zarjo leta 2024. Kaj druži te zbirke? Kaj je zate zbirka pesmi, je bolj zbir pesmi ali pesmim nadrejena celota? Kako pravzaprav sestaviš knjigo? In kaj meniš o znameniti Mallarméjevi knjigi, s katero naj bi se končal svet, je danes, v razpršenem postresničnem svetu to sploh še relevanten koncept?
Če začnem pri Mallarméju. Koncept “popolne knjige” je mrtev, je mrtev in ni več živ, kot pribito, seveda je bil v pesnikovem času tudi že mrtev. Slednjega ni treba razumeti dobesedno. Sla po popolnosti je človeška sla po bogu, po večnosti. Staromodne ideje so bile vedno moderne. Vsaka pesem, ki jo napišem, ima neko hrepenenje po popolnosti, dokončnosti; vsaka bi morala biti zadnja. Zato sem koncept objavljanja temu nagonsko podredil. Zadnje štiri knjige, Mrak in zarja, Bela čaplja, Marš na Soči ter Matador in ljubica (ki bo izšla kot četrta v tem sklopu), so v bistvu knjige iz obdobja petnajstih let. V tem času skoraj nisem nič objavljal, od zadnje zbirke, ki je izšla pri Gogi, sem se nekako zleknil sam vase in samo pisal. To pa redno, skoraj tekoče. In izvajal neke vrste pesniško retrospekcijo. To je njihovo skupno izhodišče.
Da sem zadevo razčetveril, sem se naslonil na nekaj opornih pesmi, ki povezujejo in združujejo jato pesmi v večji sklop. Tako so nastale štiri knjige. Drugih enovitosti in tematskih zamejitev nisem iskal, niti si nisem dovolil, da bi kristaliziral posamezno knjigo na en sam segment, na eno temo ali motiviko itd. Izhajam iz razmisleka, da so to moji vdihi in izdihi tega obdobja, nekateri močnejši, drugi šibkejši, a kot taki vsi del ene same “kozmogonije” – blisk od molka do glasu.
Pogovarjal se je Peter Semolič
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved
- Pogovor z Jožetom Štucinom - 8. 1. 2026
- Peter Semolič: Pesmi kot predaja in dokument predaje - 2. 12. 2025
- Peter Semolič: Zveri smo, ki si zmorejo izkazovati naklonjenost (F. Arminio) - 25. 10. 2025