Čeprav v poeziji nismo nikoli sami, ima vsak pesnik_ ca nek svoj začetek. Kako si se prvič srečal s poezijo in literaturo? Se ti zdi, da je ta dogodek v bistvenem določil kot književnika?
Poezijo sem začel prebirati nekje ob koncu osnovne šole, in sicer pod vplivom glasbene skupine The Doors. Ta skupina je takrat name napravila izreden vtis, tako v glasbenem smislu kot v smislu besedil. Ko sem izvedel, da je Jim Morrison prebiral francoske simboliste, sem se jih takoj spravil brati tudi sam; v tistem življenjskem obdobju mi je bilo tovrstno pisanje seveda še zelo nedostopno, kljub temu da sem se ga na vse pretege trudil brati in razumeti. Svojo prvo pesem sem napisal 14. 10. 2005, močno pod vplivom Morrisonovih besedil, šlo je za neko precej slabo, izpovedno kriptičnost, a kot nerazumljen in stalno nesrečno zaljubljen najstnik sem takrat ugotovil, da mi prebiranje in pisanje poezije pomagata skozi različne življenjske preizkušnje in zagate, da se skozi poezijo lažje izražam kot skozi vsakdanji način govora, zato sem se čedalje bolj zatapljal v branje in tudi pisal čedalje več. Takrat je poezija postala del mene, najbrž za vedno. Prvi stik s poezijo me je kot ustvarjalca gotovo v marsičem določil, a hkrati temu prvemu stiku ne bi pripisoval neke pretirano odločilne teže, saj so moje poglede na poezijo in na svet bistveno oblikovali tudi marsikateri pesniški glasovi, ki sem jih spoznal kasneje v življenju.
Književniki svoj izraz vedno krojimo v nekem bolj ali manj določljivem literarnem kontekstu. Za katere pesnike_ce bi rekel, da so temeljno vplivali_e na tvoje ustvarjanje? Si se od kakšnega_e ljubega_e pesnika_ce že oddaljil?
Na moje ustvarjanje so seveda najprej vplivali prvi pesniki in pesnice, ki sem jih intenzivneje prebiral, to je bilo pri meni v času najstništva, ko je človek na splošno zelo dojemljiv, hkrati pa še ni prebral zelo veliko in lahko zato nanj marsikaj napravi velik vtis. Name je gotovo zelo vplivalo pesništvo romantike, zlasti Byron, in francoskega simbolizma, zlasti Baudelaire, proti koncu srednje šole pa še posebej Šalamun, čigar poetika mi danes ni več tako blizu, a nekatere njegove zbirke, npr. Balado za Metko Krašovec, še vedno štejem za nesporne mojstrovine, v mojem srcu pa imajo posebno mesto. Moj pesniški izraz se je odločilno kalil tudi ob prebiranju modernističnega pesništva in pod vplivom pesniških vrstnikov in vrstnic, ki sem jih poslušal in prebiral skozi srednjo šolo in v prvih letih študija, zlasti v okviru Mladih rim.
Pri branju tvoje zadnje pesniške zbirke mleček, žbunje: grobovi v njem, sem se znašla v izrazito dinamičnem, živem jeziku, ki udejanja več različnih pesniških registrov. Opaziti je številne hermetične pasuse, tudi pripovedne in nekoliko jasnejše, potem spet lirično-izpovedne … Tvoj jezik pravzaprav deluje kot igra v nekakšni mreži jezika. Kako jo doživljaš?
Svojega pesniškega jezika ne dojemam kot posledico nekakšne igre ali naključja, prej kot načrtno grajen konstrukt, v katerem različni registri jezika opravljajo določene funkcije oz. delujejo pomenotvorno, ustvarjajo prelome ali kontinuiteto, podkrepijo ali zmotijo pripovedni glas. To ima vsaj malo opraviti tudi s tem, da na narativno dimenzijo pesmi (pojem, ki se mi za poezijo sicer ne zdi neproblematičen) navadno gledam v tesni navezavi na njeno slogovno plat.
V zbirki mleček, žbunje: grobovi v njem izstopa prostorska dimenzija pesmi. Se v prihodnje še nameravaš ukvarjati s prostorom?
Sam večinoma ne ustvarjam tako, da bi se vnaprej loteval določenih tem ali se v poeziji načrtno ukvarjal s čim, vsaj do sedaj je bilo tako. Reference na prostor in njegove danosti oz. lokalizacijo vidim sicer kot organski del svojega pesnjenja.
Paul Valéry je rekel, da pesem nikoli ni dokončana, ampak je zapuščena. Kako ti občutiš odhod iz pesmi – če je ta sploh mogoč?
Na to vprašanje gledam prej ko ne pragmatično, če pesem pišeš z mislijo na njeno objavo, jo pač moraš na neki točki zaključiti; pri meni je sicer tako, da s pesmimi pred tem kdaj živim in sobivam zelo dolgo, saj načeloma pišem počasi, včasih v zelo razvlečenih časovnih obdobjih. S tega vidika imajo morda tudi pri meni pesmi kdaj značaj »dela v nastajanju«. Zanimiva v tem oziru so dejansko nedokončana dela ali dela, ki se niso ohranila v celoti. Da sta pesnik oz. pesnica svojo pesem tako rekoč »zapustila«, je največkrat posledica naključja, seveda pa takšna okoliščina terja popolnoma drugačno branje.
V mleček, žbunje: grobovi v njem se pogosto pojavijo epigrafi, in sicer v več jezikih, npr. albanščini, stari angleščini, starogrščini. Pri tem sem se spomnila na že prej omenjeno mrežo jezikov, vem pa, da tudi iz številnih tujih jezikov tudi prevajaš. Kaj ti torej pomeni bivanje v več jezikih? Kako to določa tvojo poezijo?
Učenje in obvladovanje tujih jezikov mi mimo čistega zadovoljstva in sreče pomeni predvsem možnost neposrednega dostopa do besedil, nastalih v teh jezikih, in poznavanje različnih načinov upovedovanja, ki so lastni posameznim jezikom; to v veliki meri določa moje ustvarjanje, še zlasti v raziskovanju prožnosti in izraznih zmožnosti slovenščine.
Tvoja mesta so napeta, polna bližin in razdalj, stikanj in razhajanj. Ali poezijo razumeš kot dialog z drugimi?
Če že, potem predvsem ko samoten dialog s samim sabo, vsaj kar zadeva ustvarjanje in pisanje poezije.
Sicer se ukvarjaš tudi z glasbo, si kitarist skupine nevemnevem in človek za eksperimentalnim breakcore-glitchcore projektom SsmKOSK. Kako glasba in zvok vstopata v tvoje ustvarjanje?
Na svoje besedno in glasbeno ustvarjanje gledam kot na dve plati istega. V tem oziru bi poudaril temeljni element in temeljni princip glasbe, ki jo ustvarjam, tj. element sempla in postopek copy-pastanja, ki je pravzaprav enak pri moji poeziji. Pri tem gre za to, da iz najdenih ali posnetih zvočnih fragmentov sestavljam širšo glasbeno celoto, ki je nato lahko spet sama obravnavana kot fragment, kot gradnik nečesa drugega; stilska in vsebinska raznorodnost, abruptni preskoki, ki pri tem nastajajo, so ena glavnih značilnost žanrov glitchcora breakcora, v katerih pretežno ustvarjam. Tudi pri pesnjenju zasledujem ta princip: pišem večinoma drobce, na sprehodih ali v lokalih, a večinoma zunaj svojih štirih sten – največkrat gre torej za kratke, drobne stvari, ki jih nato spajam v nove celote, ta pa nato spet uporabim kot nekakšno »surovino«. Nekako tako je pri meni videti ta samoten dialog s samim sabo.
Pogovarjala se je Lara Gobec
Foto (c) Murr
- Pogovor z Blažem Božičem (o zbirki mleček, žbunje: grobovi v njem) - 9. 11. 2025
- Lara Gobec: Vztrajna mehkoba - 19. 10. 2025
- Lara Gobec: Čas, ko se levijo kače (o zbirki Ade Limón The Carrying) - 17. 6. 2025