Spoznala sva se v Celju na pesniški delavnici, ki jo je vodil Kristian Koželj, ki me je tja tudi povabil. Tebe in drugih takrat nisem videl, doživel toliko kot udeležence, udeleženke delavnice, temveč bolj kot umetniško skupino ali vsaj relativno tesno povezano skupino umetnikov, ki počnejo zanimive reči. To me je fasciniralo. Kako si ti doživljal tisti čas, tisto druženje in v kolikšni meri je sodelovanje v skupini, če seveda lahko govoriva o skupini, tudi to je del vprašanja, sooblikovalo tvojo poetiko in tebe kot pesnika, umetnika?
Zdi se mi, da se v zadnjih letih, ko se govori o poetikah mladih, pogosto o govori o »krožkih«, o družbah mladih, ki pišejo, si izmenjujejo pesmi in kakopak vplivajo drug na drugega. V podobnem času, kakšnih osem ali devet let nazaj, sta se pojavila vsaj dva: na eni strani družba ljubljanskih študentov, ki se je, če se ne motim, gibala nekje v krogih pesniških delavnic Braneta Mozetiča in branj v organizaciji Dejana Kobana, na drugi strani pa naš celjski krožek. Pesniška smer obeh skupin se je po mojem mnenju takrat precej radikalneje razlikovala – danes vsak od nas stopa po svoji poti, velika večina nas ima za sabo že vsaj eno pesniško zbirko, razvijamo se dalje, za nami pa se že pojavljajo pesniki še mlajše generacije. Navsezadnje nas večina mladih celjskih pesnikov danes živi v Ljubljani. Tudi pesniškega festivala Izrekanja, ki nas je po končanih večletnih tedenskih srečanjih združeval, že dve leti ni več. Vseeno pa me veseli, da pesniška scena v Celju kljub umanjkanju našega festivala ne izumira.
Mislim, da je vpliv Kristiana, ki je bil več kot le mentor naših druženj, in kasneje razvijajočih se poetik Lare Gobec, Nike Gradišek ter nekaj drugih vrstnikov, ki so pisanje v tej obliki po končani gimnaziji opustili ali so še v pričakovanju pesniškega prvenca, v Čisto potiho zelo jasen. Skupaj smo odraščali in preživeli nekaj neprecenljivih let. Upam si trditi, da bi moj prvenec brez njih izgledal precej drugače.
Kdaj in kako si začel pisati poezijo? Kateri pesniki, pesnice so v največji meri vplivali na tvoje začetke? In kako danes gledaš na svoje začetke in na avtorje, avtorice, ki so jim nemara botrovali? S tega vidika mi je zanimiva reakcija babice v pesmi Kar je tvoje, ki zavrne Puškina in Lermontova z besedami, “klinc to ni dobra poezija …” Verz berem na svoj način, saj sem sam začel pisati pod močnim vplivom romantične poezije, ki pa sem jo kasneje in to za kar lep čas odločno zavrnil …
Pisati poezijo in se udeleževati raznih pesniških natečajev za šolarje sem začel še preden sem pravzaprav vedel, kdo je Lermontov. Že od nekdaj so imele knjige, predvsem po zaslugi moje mame, ki je profesorica slovenščine, pri nas doma pomembno mesto. Veliko srečo sem imel tudi, da me je zadnja leta v osnovni šoli slovenščino učila prav posebna učiteljica, ki mi je na nek svoj način pokazala, da literatura ni in ne sme biti nekaj dolgočasnega ali puritanskega. Razumela je, da je osnovnošolcem precej bliže Ježek kot Prešeren in da prav vsaka pesem, četudi je namenjena otrokom, ne potrebuje rime. Moje pisanje se je potem nadaljevalo pod Kristianovim okriljem.
Pesem Kar je tvoje ni nastala po moji izkušnji, temveč po pripovedovanju meni takrat zelo bližnje osebe, ki se je svoje prababice spominjala samo po popoldnevih, ko ji je zaradi njene slabovidnosti morala prebirati knjige. Ta pripoved je k meni prišla v času, ko sem se zaradi jeze na srednješolski učni načrt, ki praktično izključuje vso sodobno poezijo avtorjev mlajših od sedemdeset, danes morda celo osemdeset let, prvič zares spraševal o tem, kdo določa, kaj je dobra poezija. Verz z babičinim preklinjanjem klasikov svetovne literature sem videl kot hudomušen preobrat in opozicijo izjavi ene od profesoric na moji srednji šoli, ki je nekoč rekla, da sodobno poezijo bere samo, ko strokovnjaki povedo, da je dobra in ji podelijo katero od nagrad.
Spomnim se, da sem, ko sem pri štirinajstih ali petnajstih letih dobil mlado vilenico, za svoja vzornika naštel Svetlano Makarovič in Ježka. To se je seveda zelo kmalu po tem spremenilo, a nikakor si ne drznem trditi, da tadva nista imela vpliva name. Še manj, da ne pišem pod vplivi romantične poezije ali otroških pesmi o Pedenjpedu in Župančičevih Mehurčkov, ki sem jih v tretjem razredu prebral na mah. Vse to je dobra poezija. Vse to se nalaga v pesniškem spominu.
Pesmi v zbirki Čisto potiho berem kot medbesedilne tekste, morda celo bolj medbesedilne kot osebnoizpovedne. Tu mislim na momente, kot je prej omenjena babičina zavrnitev romantičnih pesnikov, cikel Brati pesnike, bližanje tišini, ki jo dojemam tudi kot odmev tišine modernističnega pesništva in ne zgolj šepetanje na vzglavju, čeprav je tudi to, spogledovanje z enciklopedično poezijo v razdelku Ruske bajke o jagi babi … Kaj te bolj navdihuje pri pisanju, dotiki ali branje, če parafraziram Tomaža Šalamuna? In v kolikšni meri nadzoruješ proces pisanja pesmi in v kolikšni meri se ta odvija mimo tebe oziroma mimo tvojega zavestnega nadzora? V nekem intervjuju si rekel, da pesmi ne gradiš, ampak jo čakaš …
Vse pesmi v Čisto potiho so nastale s čakanjem. S spontanim porajanjem. Vse, kar pa je sledilo, je nastalo na čisto drugačen način. Že cikel z ruskimi motivi je nakazoval na to. Moje pisanje zdaj se v veliko večji meri poigrava z raziskovanjem, s poglabljanjem v temo in v občutja, ki me prevzamejo ob njej. Prvič se mi je zgodilo, da sem eno pesem pisal skoraj pol leta. Se pa tu vsakič znova ujemam v zanko – ustvarjanje sem vedno povezoval s spontanostjo, zdaj pa tega ni več. Lagal bi, če bi rekel, da mi drugačna vrsta pisanja prinaša enako mero zadovoljstva. Velik del moje pesniške krize, s katero se borim praktično že od izida prvenke, ima korenine ravno v tem pogrešanju spontanosti in pisanja brez velikih pričakovanj.
Sem se pa v teh letih, ko nastaja zelo malo pesmi, ponovno zaljubil v branje. V prvi polovici letošnjega leta sem prebral skoraj 50 knjig – do predlani sem letno prebral največ petino te številke. Mislim, da bo vpliva drugih avtorjev na moje trenutne ustvarjanje še več kot pri prvencu. Jih bo pa več in zelo različnih, tako da bodo morda manj očitni.
Kako vidiš razmerje med pesmijo in knjigo? Tvoja zbirka je skrbno urejena in pesmi v njej tvorijo lok, kar jo bolj približuje pojmu knjige kot zbirke …
Zelo odvisno. Rekel bi, da se to razmerje spreminja in da ni jasnega pravila, kaj je prav in kaj ni.
Čisto potiho je nastajala kot nekakšen mozaik: brez vnaprej postavljenega loka, brez jasne zasnove. Pesmi so najprej nastajale posamično, samostojno. Kot srednješolec si dolgo nisem upal niti pomisliti, da bodo kdaj del zbirke. Šele kasneje se je začelo oblikovanje pesmi v celoto zbirke: najprej na domačem računalniku, potem ob pogovorih z Aleksandro Gačić v okviru projekta Drugo mnenje, potem pa še z urednico Veroniko Šoster. Ta proces mi je odprl pogled na zbirko kot nekaj, kar ni le skupek pesmi, ampak prostor, kjer pesmi lahko začnejo govoriti druga z drugo.
Ko zdaj pišem, vse pogosteje razmišljam o zbirki kot celoti – o tem, kaj posamezna pesem počne v kontekstu drugih. Pesem postane del nečesa širšega. Na to je pri meni močno vplivalo poslušanje glasbe, veliko bolj kot branje poezije. S časom sem namreč odkril lepoto poslušanja glasbe v obliki albumov kot zaokroženih celot, kjer posamezni komadi niso nujno najmočnejši sami zase, ampak šele skupaj ustvarijo razpoloženje, pripoved ali ritem, ki pusti globlji vtis. Mislim, da nam je tak način uživanja umetnosti vse bolj tuj.
Kaj ti je pri pisanju v večji izziv, kaj ali kako? Vsebina ali oblika?
Težko rečem. Redko se zavestno ukvarjam z obliko, mogoče zato, ker se mi zdi prezahtevna in jo zato raje poenostavim. Morda pa je ravno obratno – da me vsebina bolj zaposli, ker jo težje ubesedim ali vanjo vložim več misli. Včasih se mi zdi, da se eno preliva v drugo, zato ju težko ločim.
Ob poeziji pišeš tudi dramatiko, dramske elemente najdem tudi v tvoji poeziji, za katero sta ponekod značilni raba persone ali dramatičnega monologa ter dialoškost; tvoja poezija je poezija večglasja in se odpira v veliko smeri, prostorov. Kaj ti pomeni vpeljava drugega glasu oziroma drugih glasov v pesem? Sam sem ta moment, ko mi ga je uspelo realizirati, doživel kot bistveno razširitev pesniškega polja …
Absolutno. Sploh danes, ko se nikakor ne morem otresti občutka, da se je sodobna literatura, predvsem proza, ujela v past monoglasja, torej v izpoved zgolj enega, najpogosteje avtorskega ali avtofikcijskega glasu, ki si preprosto ne upa poseči v izkušnjo drugega. Da ne bo nesporazuma: sem velik zagovornik tudi takšnega pisanja. A vztrajanje izključno pri tem se mi zdi tvegano, saj lahko avtor_ica hitro zapade v lenobno popisovanje svojega življenja z bežnimi elementi fikcije. Vsi vemo, da je tega veliko. Vsak glas pač še ni glas Annie Ernaux, Maggie Nelson ali Édouarda Louisa. Ti trije, na primer, glas drugih vpeljujejo na zelo svojevrstne načine, čeprav jedro ohranijo na izkušnji enega glasu. Takšen slog pisanja zahteva izjemen trud in ta pri marsikomu velikokrat umanjka.
Bojim pa se, da je tovrstno monoglasje tudi simptom širše družbene naravnanosti, ki skuša izkušnjo sveta vse pogosteje zvesti na en sam, preozek kanal. Premalokrat si dovolimo, da bi zares slišali drugega – pri čemer z »drugim« mislim tako drugo osebo kot tudi lastni dvom, distanco do sebe. Spuščanje drugega glasu v avtorsko delo mi pomeni svojevrstno priznanje kompleksnosti sveta, pa tudi priznanje notranje razslojenosti posameznikove_čine zavesti. Dialog, pa naj bo zunanji ali notranji, prinaša negotovost in to je tisto, kar je zame najbolj podobno samemu življenju.
Poezija in dramatika. V čem je podobnost in v čem je razlika med pisanjem ene in druge? Tako z vidika »izročenosti tekstu« kot z vidika izbire vsebine, govorice … V igri Kamenčki si na primer uporabil fonetični zapis pogovornega jezika in tudi tvoj pristop k tematiki LGTBQ+ se precej razlikuje, medtem ko v pesmih ni postavljena v ospredje, pa v igri postane osrednja tema in s tem predmet poglobljene umetniške raziskave (za bralstvo: gre za prepričljiv dramski tekst, ki raziskuje istospolno usmerjenost v današnji družbi).
Težko primerjam ti dve obliki besedil, saj je moje edino objavljeno dramsko besedilo nastalo v mislih za uprizoritev. Pravzaprav je bilo najprej uprizorjeno, v tiskani obliki ga je mogoče dobiti v knjižnicah šele kakšno leto kasneje. Obe verziji besedila se tudi malenkost razlikujeta. Ocenjevanje razlik in podobnosti med pisanjem poezije in dramatike dodatno otežuje dejstvo, da so bili Kamenčki zasnovani kot poskus dokumentarnega gledališča: pri pisanju sem se opiral na več kot 25 izpovedi mladih, več kot polovica besedila pa je dobesedno prepisanih iz intervjujev. Mislim, da je moja poezija nasprotno izrazito osebnoizpovedna. Rekel bi, da sem v poeziji sam izvor, poslušam sebe, medtem ko dramatiko razumem kot dejanje posredovanja – kot poslušanje drugih in artikulacijo njihovih izkušenj. Razlika med obema zame torej ni le formalna – v dramatiki poskušam ujeti ritem in zven vsakdanjega govora, v poeziji pa ga preoblikujem –, ampak tudi v vlogi, ki jo kot avtor v posamezni obliki prevzamem.
LGBTIQ+ tematiki se v poeziji nikakor ne izogibam, vendar je bila v prvenki potisnjena v ozadje. Ne zato, ker ne bi verjel, da je moje osebno doživljanje sveta tudi politično, temveč zato, ker si zbirke nisem zamislil kot način artikulacije širših družbenih vprašanj. V dramatiki pa sem k tej temi pristopil z zavestno željo, da slišim in predstavim izkušnje drugih. V tem smislu mi dramatika omogoča večjo oddaljenost od lastne perspektive in večjo odgovornost do teme, ki presega moje osebno doživljanje.
Na moje dramsko pisanje – naj poudarim, da ga je v primerjavi s poezijo precej manj – sta v največji meri vplivala Katarina Morano in Žiga Divjak. Moji prvi poskusi na tem področju so nastali prav na njunih delavnicah in ob skupnem sodelovanju z Žigo v okviru projekta v ljubljanski Drami. Njuno ustvarjanje po mojem mnenju mojstrsko raziskuje idejo, da je vse osebno tudi politično. Katarinino pisanje mi je tudi slogovno izjemno blizu, saj se skoraj do skrajnosti približa resnični govorici ljudi, pri čemer ne izpušča mašil in banalnih brezveznosti, ki predstavljajo večino naših pogovorov.
Mislim, da Kamenčki v zelo majhni meri raziskujejo istospolno usmerjenost v današnji družbi. Dotikajo se samo dela gromozanske teme, tudi iz te abecedne enolončnice se nažalost dotikajo samo treh črk. Zame je v ospredju teksta predvsem vprašanje posledic heteronormativnosti na mlade. Ko smo se skupaj s skupino prijateljev, ki nas je povezovala šolska gledališka skupina, lotili te teme, so nas zanimale predvsem resnične izkušnje mladih z nasiljem. Tudi s tistim subtilnejšim, vsakodnevnim. Želeli smo pokazati, da izključevanje ni omejeno le na ekstremne primere, kot so umori iz homofobije ali množično streljanje v gejevskem klubu, temveč da se pojavlja povsod: v šolskem sistemu, pri druženju z najbližjimi prijatelji, na družinskih kosilih. Zanimalo nas je, kaj se zgodi v trenutku prve zaljubljenosti, pri prvih homoseksualnih izkušnjah, ob prvih razkritjih – in kakšna stiska vse to spremlja.
Brane Mozetič mi je nekoč rekel, da je gejev, ki pesnijo, veliko, da pa še ni nujno, da tudi pišejo gejevsko poezijo. Kakšen je tvoj pogled na tovrstne delitve v pesništvu, literaturi? Ali lahko govorimo o LGTBQ+ poeziji, ženski poeziji itd.? Ali pa obstajata, kot menijo nekateri, le dobra in slaba poezija?
Zbirka Čisto potiho je, kar se tega tiče, doživela zelo mešane odzive. V par kritikah sem prebral, da so pesmi homoerotične, nekateri moji konservativni prijatelji moja dela celo mečejo v koš aktivizma. Večkrat pa sem se srečal tudi z očitki, da zbirka »ni dovolj gejevska«. Zadnja leta sem se veliko ukvarjal s tem vprašanjem, prebral sem cel kup literature, ker sem bil na to temo pri pisanju prvenca še zelo slabo podkovan. Priznam pa, da po vsem tem še zmeraj ne razumem oznake, da nekaj »ni dovolj gejevsko«.
Kvirovski pesnik, s katerim se sicer v veliko pogledih strinjam in globoko občudujem njegovo poezijo, je pred časom na enem od javnih pogovorov, ki je potekal kak dan po premieri novega filma Luce Guadagnina – film sicer ni bil preveč dobro sprejet ne med kritiki in ne me gledalci – izjavil nekaj v smislu, da imajo tisti gledalci, ki so med premiero zapustili dvorano, težave z lastno kvirovsko identiteto. Sam se s tem ne strinjam. Menim, da ima vsak_a član_ica skupnosti svojo izkušnjo in razumevanje kvirovstva, zato ne maram ocenjevanja, kaj je in kaj ni (dovolj) kvirovsko za to kategorijo. Takšna vrednotenja raje prepuščam intimnim ocenjevanjem bralcev_k.
Če nekdo mojo poezijo obravnava za gejevsko ali kvirovsko, me veseli, če pa ga ne nagovori na tem področju, ima do tega vsakršno pravico. Kar zagotovo vem, je, da sta bili obe deli, tako Kamenčki kot Čisto potiho, spisani iz moje lastne gejevske in kvirovske izkušnje.
Kadar obiščem London, se zmeraj ustavim v majhni knjigarni z dolgo zgodovino, Gay’s The World, verjetno enem mojih najljubših kotičkov na svetu, kjer lahko prelistaš vse od poezije Patrizie Cavalli, najstniških grafičnih romanov, Isherwoodovih dnevnikov, aktivističnih manifestov pa do filozofskih razprav Judith Butler. Žal mi je, da marsikdo kot kvirovsko ali gejevsko literaturo označuje zgolj aktivistična besedila – zame je vse to kvirovska literatura.
Rad bi še za hip ostal pri vprašanju identitet in sicer v povezavi s poezijo. Pesništvo se je še do nedavnega utemeljevalo kot nacionalno in zdelo se je, da je to tudi njegova prava narava. Danes se to spreminja. Kako ti vidiš poezijo v razmerju do nacionalne identitete, kot tudi do drugih delnih identitet? In še aktualno podvprašanje, vse več je indicev, da je pojem identitete zgolj konstrukt; pomisleki o obstoju identitete, identitet pa ne prihajajo le s politične desnice, ampak tudi s strani čisto resnih znanstvenikov, znanstvenic.
Pred kratkim sem bral razmišljanje Édouarda Louisa o identiteti. Zapis je nastal, ko ga je režiser vprašal, ali se mu zdi primerno, da on kot heteroseksualni moški režira predstavo po enem od njegovih romanov. Louis je postavil zanimivo tezo, da je razumevanje identitete kot nekomu lastne povsem kapitalistično naravnano. Nihče si ne more lastiti identitete, saj ta začne obstajati šele v interakciji z drugim. Podobno kot si nihče ne more lastiti prijateljstva ali kateregakoli drugega odnosa. Identiteta je tako od zmeraj stvar skupnosti.
Seveda je tudi narodna identiteta nekaj, kar nastaja v odnosu. Slovenec sem, ker obstajajo ljudje, ki niso Slovenci. In ker živim na tem območju, ker govorim ta jezik, ker so se moji predniki borili, da ta skupnost obstaja. Jezik je tisti element, ki moje ustvarjanje najbolj neposredno povezuje z nacionalno identiteto – prav v jeziku se ta odnos najjasneje izraža. Slovenija je prostor, ki mi veliko pomeni: tukaj sem odraščal, tukaj so moji bližnji, tukaj sem začel razmišljati, pisati in navsezadnje tudi vstopati v odnose, v katerih nastaja večina mojih identitet.
Danes je očitno, da je nacionalna identiteta pri pisanju mlajših generacij postavljena na obrobje. Veliko mladih pesnikov_c se ne vidi več kot nacionalni avtorji_ce, temveč pišejo iz osebnih, intimnih, razrednih ali drugih marginaliziranih perspektiv. Narod kot nosilna skupnost izgublja vlogo tako v literarnem izrazu kot v občutku posameznikove_čine pripadnosti. Podobno opažam tudi širše: za mnoge mlade danes nacionalna identiteta ni več temeljna oznaka, ampak le ena izmed mnogih.
Mislim, da do tega prihaja predvsem takrat, ko nacionalna identiteta začne posegati v druge odnose. Ko začne omejevati, določati in prepogosto celo izključevati. Ta razkol sem sam prvič zares občutil pred desetimi leti, ravno v obdobju, ko sem bil na začetku spoznavanja svoje gejevske identitete, in je bil na referendumu zavrnjen družinski zakonik. Čeprav imam Slovenijo zelo rad in se z njo čutim povezanega, sem takrat začel čutiti, da odnos, v katerem nastaja moja nacionalna identiteta, ni nevtralen. Ko so akterji v tem odnosu, torej drugi Slovenci, odločali o mojih osnovnih pravicah in jih večinsko zavrnili, se je pokazalo, da nacionalna identiteta lahko pride v navzkrižje z drugimi odnosi in posledično deli mene.
Zdi se mi, da je to izkušnja mnogih avtorjev_ic, zato danes v literaturi zelo redko zasledimo ubesedovanje nacionalne identitete. Pogosteje v ospredje prihajajo marginalizirane identitete. Identiteta naroda ni več tisto, kar literaturo usmerja, temveč nekaj, kar se v njej pogosto znova postavlja pod vprašaj.
Danes velja, da veliko ljudi piše poezijo, medtem ko se jo vse manj bere. Vsekakor je poezija marginalizirana in bolj kot ne zvedena na prostočasno dejavnost. Prepričanje pesnikov preteklosti, od Hölderlina in potem Mallarméja prek Eliota do na primer Brodskega, da je poezija nekaj bistvenega za posameznika in družbo se danes marsikdaj zdi le še utvara … Kakšen je tvoj pogled na pesništvo in na njegov eventualni pomen za človeka in za skupnost?
Tu nisem nikakršen idealist. Poezija se mi zdi pomembna, a to lahko rečem predvsem kot nekdo, ki je vanjo zaljubljen. Mene kot posameznika seveda spreminja, me vznemirja, me odpira … Včasih upam, da kaj premakne tudi v peščici prijateljev_ic, ki jim kdaj pošljem kakšen izsek iz knjige, ki jo pravkar berem, ali jim podam knjižni predlog. A govoriti o širši družbeni koristi poezije se mi danes zdi skoraj nesmiselno. V najboljšem primeru – če se ponovno navežem na Divjaka, ki je nekaj podobnega povedal v enem izmed intervjujev – umetnost spreminja mikrosvetove posameznika_c. Poezija, ki dandanes doseže velike množice, torej bi lahko govorili o njenem občutnem vplivu na družbo, je običajno poezija, ki je povsem prilagojena logiki socialnih omrežji, kar pa je na koncu koncev logika kapitala. Je poezija, ki deluje samo akutno. Mislim, da takšna umetnost ne bo nikoli zares spremenila sveta, niti mu prinesla kdo ve kakšne koristi.
Pogovarjal se je Peter Semolič
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved
- Peter Semolič: Tišine (o zbirki Aljaža Primožiča Čisto potiho) - 24. 7. 2025
- Pogovor z Aljažem Primožičem - 22. 7. 2025
- Premiera filma Glas 20. 5. 2025 - 22. 5. 2025