Pino Pograjc POEZIJA, PRISPEVKI

Pino Pograjc: Lotofag

V jezeru, dovolj majhnem, da ni bilo valov,
tistem ob kolibi, so rasli lotosi,
gladino pa so vedno znova, kot dež,
ki se ti roga, ko ga poskusiš ujeti,
motili padajoči brsti zimzelenega čajevca,
ki se je nagibal čez blatno obalo.
Pravim si, da mislim s svojo glavo,
čeprav urok, ampak si ne bom priznal,
dokler ne bo zares zabolelo.
Večkrat smo slišali, da je jezero
zaradi grmov naravni čaj,
da si zadet od brozge, četudi samo
potopiš stopala v rjavi sediment.
Da se glede na jutro čas pod vplivom
ali skrči v pokvarjen živec
ali raztegne v še eno vesolje.
Lahko bi zapisal, kaj si rekel,
kaj sem ti rekel jaz. Ničesar ne pozabim,
nikoli, ampak danes sem sit ponavljanja.
Bil je prizor, v katerem so se odprli roza popki
in ti si ležal v enem izmed njih,
cvetni list je zakrival tvoj predposledični spol
in morda res nisem razmišljal o njem,
vsaj ne skozinskoz. Sem pa nespoštljiv
v svojih očeh. Kako ne bi bil. Kdo ne bi bil.
Med rumenimi semeni lahko plešeš tako,
da ti dan ali dva kasneje, ko se zbudiš trezen,
ko prihodnost zažre, ni nič jasno.
Prava perverznost – meni je vse,
čeprav urok.

 

Pino Pograjc
Latest posts by Pino Pograjc (see all)