Pesniško zbirko Aljaža Primožiča Čisto potiho sestavlja pet razdelkov, pesnik že v prvem razdelku, vsak dan smo večji, naznači nekatere glavne značilnosti svoje poetike. V tematskem pogledu se pesmi navezujejo povečini na temo odraščanja, le ta pa se tesno prepleta s tematikama pesnjenja in erotike. Zdi se, da je v središču pesnikovega zanimanja dotik, pesem razume kot telesno, povezana je s čutnostjo, je taktilna. Takšne so tudi njene podobe: nežne, zadržane, a hkrati plastične, natančne, veristične. Pesnikov občutek za podobe vsakdana morda res veliko dolguje ameriški bitniški poeziji, čeprav, kot bomo videli v nadaljevanju, Primožič ne piše zgolj na njeni sledi. Pred sabo imamo lirsko poezijo, ki pa osebnoizpovedno raven tudi že presega z različnimi postopki in prijemi, od iskrive (samo)ironije, reminiscenc (tu je zanimiva zavrnitev romantične poezije, položena v babičina usta v pesmi kar je tvoje, str. 21), dopuščanja bralčevega in bralkinega uvida v proces nastajanja pesmi, do občutene rabe metafore, s katero razbija utečene pomene besed in besednih zvez ali pa staplja med sabo različne resničnosti in vidike resničnosti.
V drugem razdelku, s pomenljivim naslovom brati pesnike, se Primožič, če parafraziram Tomaža Šalamuna, od dotikov obrne v branje nekaterih sodobnih slovenskih pesnic in pesnikov (Veronike Dintinjane, Petra Semoliča, Lucije Stupice, Lare Gobec in Zorana Pevca) oziroma z njimi stopi v poudarjeno pesniški dialog, ti verzi so polni barvitih podob, ki se odkrito spogledujejo z nadrealizmom prav na način stapljanja (»na velikem srebrnem /krožniku nosiš oči /ki jim praviš pesmi …«, lucija). Stapljanje spominja na Rimbauda in v tej poeziji je, kljub njeni zadržanosti in asketskosti, nekaj vidčevskega – kolikor ostaja zavezana vsakdanu, toliko ga tudi transcendira in tako ustvarja pokrajine in svetove, v katerih se med znanimi predmeti in bitji vzpostavljajo nova razmerja, kar predrugači tudi njih in s tem naš pogled na njih.
Branje iz drugega razdelka se razpre v različne literarne in ne-literarne svetove v tretjem razdelku, ruske bajke o jagi babi. Potovanju skozi osebno zgodovino prvega cikla in pesniške svetove sodobnikov drugega cikla se pridruži potovanje skozi rusko zgodovino, prvoosebnega govorca pa v teh pesmih zamenja persona ali maska, v pesmi Ivan Grozni in njegov sin Ivan, napisani po sliki Ilje Repina, pesnik uporabi persono Ivana Groznega, v Kolimski avtocesti persono ali masko pokojnega delavca, enega izmed mnogih, ki so umrli med gradnjo omenjene avtoceste prek Sibirije, kot izvemo iz opombe pod pesmijo. Te pesmi zaznamuje smrt, ta pretrga komunikacijo, ki v Primožičevi poeziji zaseda eno od osrednjih mest in se kaže kot bistvena lastnost življenja in poezije – bitja in predmeti se pri Primožiču vzpostavljajo prav skozi medsebojne odnose. Osebnoizpovedne in dialoške pesmi prvih dveh razdelkov se tu kontekstualizirajo, kar se kaže tudi skozi opombe pod njimi, ki so hkrati razlaga pesmi in del njih. Pesmi tretjega razdelka v sklopu knjige na novo osvetlijo tudi pesmi prvih dveh razdelkov. Tudi kratko pesem iz drugega razdelka, posvečeno Primožičevi pesniški sopotnici Lari (Gobec):
včasih bi rad bil tam
in ti na uho šepetal
glasnejša si od mene
lara, str 32
Zanimivo je, kako lahko to in tako kratko pesem beremo na različne načine; medtem ko meni govori o značilnostih različnih poetik ter o tišini, kot o nikoli doseženem in dosegljivem idealu modernističnega pesnjenja, pa jo Cvetka Bevc v recenziji za Program Ars bere kot izrazito sodobno in intimno pesem, takšno, ki nagovarja kontekst sodobnosti v smislu primerjave mladega pesnika z mlado pesnico, kateri izreče priznanje, da je njen pesniški glas močnejši od njegovega.
Čisto potiho je tako šepet ljubimcev, prijateljev, je šepet spomina, a tudi šepet, ki se bliža tišini mrtvih in šepet, ki se bliža tišini, kot jo je razumelo pesništvo 19. stoletja.
Zadnje dva razdelka sta spet bolj osebne narave, v razdelku voda bo usahnila se pesmi eksistencialno zaostrijo; komunikacija, tako pomembna za to poezijo, je zdaj predvsem komunikacija med dvema, zato se teh pesmi drži pridih ljubezenske lirike; vendar se tudi tu komunikacija kar naprej trga, posledično pesmi preveva slutnja komunikacijske iztrošenosti, ki napoveduje naslednji, zadnji razdelek zbirke, ko si bova povedala že čisto vse.
A naj ostanem še pri komunikaciji, na trenutke se mi zdi, kot da je Primožičeva poezija prvenstveno poezija o komunikaciji, njenih blagodejnostih, a tudi o njenih omejitvah in zastranitvah, ki jih prinaša s sabo. S tega vidika je tudi tišina »zgolj« manko komunikacije ali pa tisti prazni znak v sintagmatski verigi, ki nam, bralstvu, ponudi prostor, da vstopimo v pesem in tudi sami postanemo del njenega šepeta, njene dialoškosti in večglasja. In ker je pesem tudi sama po sebi oblika komunikacije, so Primožičeve pesmi že tudi samorefleksivne, saj se sočasno obračajo k nam, bralstvu, in k sebi. V tem smislu se Primožičevih pesmi drži pridih samonanašalnosti. Po Jacobsonu je poetska funkcija jezika tista funkcija, ki je usmerjena k sporočilu, oziroma je v pesništvu sporočilo usmerjeno na svojo posebno jezikovno organizacijo. Zato zaključni verzi iz zadnje pesmi v zbirki, s kratkim naslovom in, ob dobesednem pomenu in morda pomenih, kot jih najdemo pridružene v vsakdanji govorici, nosijo še drugačen pomen, ki je blizu pojmom, kot so navdih, nezavedno in nenazadnje poklic, poklicanost: »… in bi poslušala /kak nov komad /in molčala //dokler kdo od naju //spet ne bi rekel //česa novega«. Pesem je svet ustvarjen iz niča, je nekaj, kar do hipa udejanjenja ni obstajalo. Zato ima tudi molk v poeziji drugačno težo kot v vsakdanjosti: ne povedati pesmi, je ravno tako pomenonosno, kot povedati jo.
Primožičeva poezija je potovanje skozi različne zgodovine, tudi skozi zgodovino pesništva od reza z romantiko prek moderne in postmoderne poezije do sodobnega pesništva, za katerega je značilna narativizacija in, kar je še pomembnejše, esejizacija, pri čemer tudi tišina, kot njegovo središče, ni le ena sama, na primer metafizična tišina Stephana Mallarméja, ampak imamo opravka z »več tišinami«, saj je tudi tišina vplivana s strani pomenov, katere ji pridajamo.
Zbirka se konča v izpetosti, torej v molku, ki pa je hkrati tudi premolk, ki nas loči od trenutka, ko bomo spet spregovorili prvič. Zdaj smo pri Primožiču že vajeni, da tipalke njegove poezije segajo iz osebnoizpovedne lirike v mnoge družbene in kulturne kontekste in tako je tudi tokrat: iz zgodovine umetnosti in književnosti so nam dobro znani »novi začetki«, takšna sta na primer pojav nove podobe v slikarstvu, in vrnitev zgodbe v prozi. Midva, v razdelku ko si bova povedala že čisto vse, sta hkrati lahko tako prvo osebni govorec in njegov ljubimec kot pesnik in njegov predmet upesnjevanja ali celo pesem sama, pa tudi pesnik ter njegov bralec, bralka. Na koncu zbirke se Aljaž Primožič poda k samim koreninam pesništva, k tišini, da bi si, paradoksalno ali niti ne, dal možnost za izrekanje novih pesmi.
Lavrica, julij 2025
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved
- Peter Semolič: Tišine (o zbirki Aljaža Primožiča Čisto potiho) - 24. 7. 2025
- Pogovor z Aljažem Primožičem - 22. 7. 2025
- Premiera filma Glas 20. 5. 2025 - 22. 5. 2025