- februar 2012, Benetke, hotel Danieli
Claude je velik človekoljub z okusom za luksuz in ljubeznijo do prijateljev, zame je – filantrop in mecen. Tokrat je nas osem peljal v Benetke, v hotel Danieli, ki je zunaj vseh kategorij, bleščeč in nad vsemi zvezdicami. Vendar prisegam pri bogu, da me je bilo strah tega potovanja. Benetke so bile moje prvo potovanje z očetom, stara sem bila osem let, nato pa sva z njim ali z mamo pogosto potovali k babici Olgi, Gigiju, Gildi, njegovi ženi, zraven so bili tudi Nino in številni sorodniki, ki jih danes tu ne morem najti. Nato moje poročno potovanje, Olgina smrt v tukajšnji bolnišnici, veliko spominov, veliko spominov, veliko spominov, ki zdaj vsi padajo name, na moje trepalnice, reka solz. Pravkar sedim v cerkvi San Vidal in poslušam Vivaldija.
Ta cerkev je edini miren kraj v Benetkah, ki so mu prizanešeni karnevalski hrup in norije. Vsi imajo maske, trop razposajenih turistov – na bruhanje mi je šlo in ni mi uspelo vstopiti v Florian, kjer smo teta, oče in jaz jedli sladoled. Ogromno spominov in ogromno solz. Evo, kako zgleda, ko ne daš skozi obdobja ’žalosti’. Pred sabo vidim minevati vse sezone … mojih pet, deset, petindvajset, nato petinpetdeset let – to je nedvomno moje najbolj strmo, najgloblje potovanje v svojo notranjost. Nesmiselno je jokati – saj se nimaš za kaj jokati, treba je odrasti, kot počnem zdaj, tako kot včasih počnemo vsi.
12. februar 2012
Povsem jasno mi je, zakaj sta teta in babica Ruža pozimi vedno pobegnili iz Benetk, ne zaradi revme in te strupene vlage, vode, ki prodre v kosti in celične molekule, to je bilo zaradi ovirajočega občutka, bremena, da je treba na obraz, ki je že pod masko, dodati še eno, karnevalsko masko, ki je bila pravi obraz mesta, topečega se pod maskami, svetlobnimi efekti, svetilkami in zajetnimi kostumi. Benetke so že sicer gledališka tvorba in nora maska: nadeti si še eno, karnevalsko masko, je bilo rokokojevsko pretiravanje. Entropija maske in karnevalskega dojemanja sveta. Če bi si tu kupila karnevalsko masko, bi bila to že tretja ali četrta po vrsti. Na svojo vsakdanjo sem si nadela masko Benetk, na ti dve ali tri pa še karnevalsko masko! Če bolje premislim, je bila čebula najplemenitejša rastlina, ruska babuška pa najbolj resnična igrača. Morda je ravno tu, na karnevalu, vsak lupil svoje plasti in prišel do prave resnice o sebi in svetu, ki ga obdaja.
Če se vrnem k ljudem, ki so ta ogromni muzej voščenih figur spremenili v eno svetovnih umetniških prestolnic. Tu so bili Bellini, Tintoretto in Veronese, ki so ljubili turkizno zeleno in modro in ni nenavadno, da sem v barvah tega beneškega morja odplula do Akademije lepih umetnosti, kjer sem nekoč pred petdesetimi leti začela zapisovati svoje vtise o umetnosti. Telepatsko sem zjutraj poklicala Rosario Ruffino, ki mi je rekla, da je bolna, vendar naj jaz v vsakem primeru danes obiščem akademijo, kar sem tudi storila.
V resnici se mi je v Akademiji Veronesejeva vizija Oznanjenja zazdela skrajno komična: njegov Angel je podoben nekemu bedastemu baletniku, ki se je pognal v zrak, da bi naznanil Devici srečno novico, golobica je agresivna kot skobec, zato se ju je Devica zelo ustrašila. Bravo, Veronese!
Prišla sem do Tintoretta in njegovih spiralnih oblik – on se je resnično na slikah povsem približal abstrakciji (s spiralnimi utripajočimi koncepti), kot na sliki Marija z otrokom, svetnici Cecilina, Marina, Kozma in Demian. Toda Veronese je skrajno komičen, medtem ko je vizija Giambattista Tiepola globoko baročna in strahotna – je bil ravno on prvi ekspresionist, poln kač, strašnih vizij in grozljivih obrazov?
Tu je tudi očarljivi kronik beneških komornih dogodkov Pietro Longhi – njegovi violinisti niso manj pretresljivi od Giorgionijeve Starke. Vendar so me najbolj zanimale Bellinijeve, tipično pravoslavne, bizantinske Device Marije. Tu je bila tista Marija z rdečim kerubinom, slika, ki je posebej zanimala tudi Julijo Kristevo, o kateri sva se nekoč pogovarjali, končno, slika naju je povezala v prijateljstvu – no, to je že del neke druge zgodbe.
Tam je bila tudi slika Gentilea Bellinija Čudež križa na mostu S. Lorenza iz leta 1429, ki je neverjetno podobna neki freski iz Pompejev, kot del stalne kolekcije pa je bila tu stara Mantegnova slika San Giorgio. S pogledom sem se ustavila tudi na sliki nežnega Carla Crivellija iz leta 1430. Šlo je za predstavitev svetega Rocca in svetega Sebastiana; Crivellijeve sanje so tipične sanje gejevskega slikarja, ki občuduje gejevski ideal s strganimi nogavicami! Tik ob njem pa je stal tudi najstarejši Bellini, Jacopo Bellini, katerega nežnost je presegala preostale – njegova Madonna z zaprtimi, poševnimi vekami, je bila dostopna za razlago le pesnikom. Malo ’lažja’ slika za tolmačenje je bil Carpacciov Prihod angleških ambasadorjev, pravo veselje za nedolžnega obiskovalca.
Z vami bi rada delila nekaj, kar je bistveno: ta obisk Akademije me ni le zaslepil, pač pa mi je glede veliko stvari odprl oči – naenkrat sem dojela, da so stari, ’primitivni’, mojstri iz srednjeveške Sienne, kakršen je bil Vittore Carpaccio, resnično našli navdih v pompejski šoli fresk, v rimski zapuščini velike italijanske slikarske šole in v bizantinskih freskah in nikjer drugje.
- februar 2012
Dan, ko sem obiskala Akademijo, je bil enostavno čudovit; v nedeljo pa me je hudo stisnilo v križu in sva z Raquelito, Claudovo najstarejšo prijateljico iz Madrida, dve uri iskali lekarno in kupili vsa mogoča zdravila. Raquelita je lastnica največje književne agencije v Španiji, navajena je pomagati avtorjem in avtoricam, zlasti pesnicam in pesnikom v zagati. Uspelo mi je nekako spraviti se pokonci.
Simoneta, Rimljanka, nas je tisti popoldan popeljala na vaje Cosi fan tutte v La Fenice, absolutno sodobna varianta, vendar ne preveč zanimiva, tako da sem takoj pozabila režiserjevo ime; nato obvezna buržoazna večerja s kandelabri v predragi restavraciji, v kateri bi Pasolini najbrž pljunil v juho. Šla sem spat, spala sem kot ubita do dveh popoldan. Natakar, ki mi je prinesel kavo v sobo, me je vprašal: „Gospa, je z vami vse v redu?“
Seveda je. Morda ne potrebujem nobenih zdravil in zdravniških izvidov, pač pa se moram občasno le dobro naspati.
- februar 2012
Ca’ (hiša) Rezzonico, bleščeča palača beneškega settecenta (18. stoletja) z najbolj grdo pinakoteko osemnajstega in devetnajstega stoletja, ki sem jo kdajkoli videla. Ca’ Grimani, renesančna palača, pred kratkim obnovljena, je bila veliko lepša. V njej je bil zelo lep Bosch, ki vse opominja, da se nam večne vice in pekel hitro bližata.
Včeraj smo vsi obiskali pokopališče San Michele, kjer so pokopani sami fini ljudje: Stravinski, Djagilev, njegov prijatelj in koreograf, s kamnito balerinsko copatko na nagrobni plošči, tam je tudi večni dom Ezre Pounda in Josifa Brodskega. To je usoda pesnikov – rojeni v enem kraju, živeli v drugem, pokopani v tretjem – vse kaotično. Popoldan sem obiskala fundacije, Pino, Guggenheim in palačo Grassi, kjer je Francesco Vezzoli, novi up sodobne umetnosti, skliceval konference pred tristotimi ljudmi z nekaj nagačenimi muckami in psički ter idejami, zelo podobnimi idejam Jeffa Koonsa.
Le kam gre sodobna umetnost?
K hudiču, kam drugam, bi rekli, ali v nekakšen nov ne-začetek?
Na pokopališču so še naprej v miru počivali Stravinski, Djagilev, Pound in Brodski.
Zvečer sem se sestala z Rosario Ruffino, profesorico avantgardnega gledališča, ki je na Sorboni zagovarjala tezo o življenju in delu svojega slavnega učitelja Petra Brooka. Peljala me je na renesančni koncert v Društvo beneških glasbenikov. Neskončni madrigali Adriana Banchierija, Marca Uccellinija – Benetke se niso nikoli poslovile od sedemnajstega stoletja in v njih se je dalo še vedno najti inštrumente, dostojne Stradivarijevega ateljeja. Nato smo v legendarnem salonu hotela Danieli vsi veselo klepetali, Claude, Rosaria, Simoneta in Cinzia, mrzel martini je tekel v potokih. Salon v Danieliju mi bo ostal v najlepšem spominu – ne zaradi bleščečega srebra in kristalnih lestencev, pač pa zaradi številnih francoskih verzov, ki sem jih v njem pela, zaradi maksimalne zbranosti, ki sem jo v njem premogla. Vsako jutro, medtem ko so vsi sopotniki še spali, sem se skrivaj odplazila v tisti salon. V njem sem mirno sedela in prevajala sodobne francoske pesnike, brez slovarja, vse besede, ki so se mi nekaj let izmikale, so se vračale v tropih in me pestile do nekega jutra. Starejši natakar, ki mi je prinesel obvezni kapučino, me je diskretno vprašal: „Sinjora, vidim, da ves čas nekaj pišete v tej sobi – ste vedeli, da sta bila tu George Sand in Alfred de Musset in pisala, tako kot vi zdaj?“
Bila sem hvaležna za to novico. Pozneje, veliko pozneje, sem izvedela, da je v tistem salonu Wagner napisal velik del Tristana in Isolde.
- februar 2011
Ker je postalo zelo vroče, smo navsezgodaj šli na sprehod z ladjico, vaporettom, na otok Murano. Zaradi steklenih figuric in majhnih perl je postalo Claudu slabo, zato sva se vrnila v mesto. Med sprehodom čez most Rialto mi je zaupal, da ve, da mi kot pisateljici nakit in ceneno okrasje v življenju nič ne pomenita, da pa je zame ravno tisti večer pripravil galantno presenečenje. Povabil je vso družbo, celo mojo Rosario, v legendarni Hemingwajev bar Harry’s, kjer naj bi Hemingway začel pisati svoj roman Starec in morje. Čutila sem, čeprav nisem zagotovo vedela, da je beneško morje tudi Hemingwaya, tako kot Thomasa Manna, privedlo da premišljevanja o staranju in smrti. Nekaj v tisti turkizni vodi v megli prisili pisatelje h kontemplaciji.
Tisto popoldne sem se sestala z Gabrielom, anarhistom in velikim delavskim sindikalistom, ki je nekoč, leta 1968, pripadal radikalnemu delu gibanja Potere operaio ( Delavska moč). To, kar mi je Gabriele povedal v majhnem baru ob očarljivi cerkvi San Rocco, je sovpadalo z Rosarijino zgodbo o občini Veneto, da je ta občina tradicionalno vedno ostala levo usmerjena, levičarska republika in da so Benečani edini Berlusconija obsuli s paradižniki, ko se je pojavil pri njih, da bi zbral glasove. V Benetkah je bil v času od 1993 do 2009 mestni župan marksistični filozof Massimo Cacciari. Med svojim dolgim mandatom je resnično dokazal, da lahko filozof vodi polis. Vsi prebivalci so ga spoštovali, celo nasprotna politična stranka. Spomnila sem se na glas Mihaila Markovića, ki je Srbiji, kot mi je nekoč povedal, želel podobno usodo. Obstal je na dvoru Slobodana Miloševića in vsi vemo, kako bedno se je končala njegova kariera. Cacciarijeva je bila veliko boljša, čeprav ni niti njemu uspelo doseči popolne fiskalne avtonomije italijanskih mest, za katero se je boril. V ozadju slišim Markovićev glas: „Cacciariju je bilo najbrž lažje v tisti turkizni rožnati beneški lazurni svetlobi delati načrte za prihodnost države!“ Kaj bi šele bilo z nami, če bi naši umetniki odnehali in izjavili, da ne Tintoretto ne Tizian, ne Veronese in ne Bellini niso morali veliko delati s paleto, da jim je barva padla z neba, samoumevno in da so jo imeli ljudje od rojstva v prstih …
- februar 2012
Prespala sem odhod na izlet na Torcello, najstarejši beneški otok. Bila sem zelo utrujena tudi, ko sem se zbudila. Vedela sem, da grem zvečer na letališče, Benetkam sem morala posvetiti še eno jutro. Serenissima je bila ona in ne jaz. Preden bi se povsem spakirala in odjavila iz tega legendarnega hotela, sem hotela obiskati Wagnerjevo hišo, natančneje, hišo, v kateri je bival, ko je bil v Benetkah in v kateri je umrl 13. februarja 1883. Stala sem pred starim palazzem Ca’ Vendramin Calergi, zgrajenim v petnajstem stoletju; hiša je imela kar nekaj aristokratskih lastnikov vse do Wagnerjevih časov, ki pomnijo zgradbo kot absolutno posestvo nesrečne vojvodinje de Berry. Ta je palačo odstopila v uporabo Wagnerju, ki je v njej preživel svojo zadnjo zimo. Danes je v spodnjem delu palače kazino, v zgornjem nadstropju, kjer je bival oče vseh avantgard, pa Društvo wagnerjevcev enkrat na teden prostor odpre za obiskovalce, ki si pobožno ogledujejo sobo, v kateri je ob klavirju preminil veliki skladatelj. Pred to palačo je Wagner skoraj vedno bival v hotelu Danieli, novembra 1861 in oktobra 1880. Benetke je imel rad zaradi morja, ki jo bo potopilo in zaradi ogromnega mentalnega prostora, ki ga je Serenissima vedno podarjala mimoidočim.
Komaj sem našla to hišo. Tistega dne so bile ulice polne karnevalskih prikazni, vsi so vpili. Znašla sem se na mostu Rialto, na katerem se nisem mogla premakniti ne na levo ne na desno stran, nekako sem prišla do Ca’ Vendramina. Wagnerjeva spalnica je bila skoraj prazna. Vsak njen kotiček si je prizadeval dočarati kakšen del njegove osebne magije, svetloba majhne svetilke je mehko osvetljevala prostor, kot v sanjah. Soba je bila polna umetnih, odišavljenih vrtnic, ki so najbrž še bolj ogrožale umetnikovo šibko zdravje, v središču pa je stala ogromna otomana, prekrita z brokatnim pregrinjalom – zdelo se je, da je Wagner na njej le dremal, najbrž je tako kot jaz čutil strah pred smrtjo in ogromnimi posteljami. Stene in okna so bila obložena s svetlozeleno in rožnato svilo. Iz te sobe, tako intimne in hkrati brezosebne, se je prišlo v središčno sobo z ogromno črno živaljo – Wagnerjevim pianofortejem, prekritim z lesketajočo se, zdaj že zbledelo svilo. Tudi na njej so bile vrtnice in njihov neznosni vonj. Rada bi vedela, katero melodijo je igral, ko je brez sape padel na klavir.
Kajti, kot pravi Rancière, glasba ni le določena umetnost. Je še nekaj več – ideja o umetnosti, ideja, ki je bila, kot pravi tudi Wagnerjev Schopenhauer, ideja o antireprezentaciji v umetnosti. To je bila in je še vedno umetnost, ki superiorno govori o čustvih, presegajočih oblike identifikacije, situacije in občutljivost vizualne predstavitve. Je umetnost neubesedljivega in neizrekljivega – prežame nas na način, ki ga ne moremo opisati.
Prevedla Dragana Bojanić Tijardović
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Foto (c) Gabriella Scheer