Nina Živančević: Po tem samotnem mestu

Skozi to mrzlo samotno mesto je pihal
Zelo mrzel zelo čuden zelo nerazumen in strog
Zelo močan in sentimentalen zelo nenavaden
In čudovit veter – prihajal je z morja
In izpiral z nas sol
In mehke spomine: kako sem
Hitela proti Battery Parku
Da bi izpostavila mesto pogledu tavajočih turistov,
Pred veliko stoletji, kako me je poljubljal z mehkimi ustnicami
In vlažnimi, pod starim hrastom, ravno tu
Mesto je postalo pokopališče
Za spomine, skrivnost, ki skriva
Preteklost in sedanjost, plavala sem
Čez veliko morij
Da bi se naučila razlike
Med otroškim smehom in družbenim smehljajem
Bila sem tako neumna in jasna, da
sem verjela: poznala sem bistvo svojega
in tudi obstoja vseh drugih, esenco
vseh  okoliških elementov,
igro Vajre in budistično molitev
svežino težkega dežja
vztrajanje ležernosti,
smrčanje, smetano na torti in bitniške pesmi
svite, ki se prebijajo, pa tudi samoto,
neka nežna stanja, neke ženske,
ki so mi odstopile sedež v avtobusu in me oslovile z ljubico
neke rdečelase Irke, zabuhle od joka,
neke zbledele spomine lačnih let, preživetih v Angliji,
počutila sem se osamljeno, vendar sem bila čista
nikogar ni bilo, da bi se mu posmehovala,
nikogar, da bi se jokala za njim
nikogar, s komer bi se družila
ali skrbela zanj …
 
Ura je bila pet zjutraj
Stara njujorška ulica, neka čudna pesem
V mestu, kjer je župan prepovedal radio
Pobil vse ptice,
glasbi nadel lisice na note in nato vse spravil v zapor.

Prevedla Dragana Bojanić Tijardović

Nina Živančević