Matjaž Virjent: Nočni odmevi (spomin na neko ljubezen)

Vaški britof, plahutanje kril,

odmevi zvona vibrirajo skozi noč,

potem pa blisk tvojih svetlih las,

toplina krvi, obet užitka,

gomazenje vzdolž vretenc,

kot impulz, kot vbod, kot brizg strupa v srce.

A vse je privid, rojen iz samote,

in zopet je britof in skoz ozon nekaj plahuta,

vesolje ostaja tiho, norost je pa brezmejna.

In tudi tebe ni več,

tudi ti si privid, se mi zdi,

kot se mi je zdelo takrat,

ko je dež pral kamnito nabrežje,

oprijetost tvoje črne obleke

pa je izrisala popolnost telesa pod njo.

Bom sploh kdaj pozabil tisti dan?

Zanos,

ogenj v trebuhu

in cvet, utrgan s plastične ikebane,

plavajoč vzdolž tiste reke,

vse sive in dolgočasne,

bolj kot ne mrtve.

Mrtva in nepotrebna

kakor kava včerajšnjega dne.

 

Matjaž Virjent
Latest posts by Matjaž Virjent (see all)