Vaški britof, plahutanje kril,
odmevi zvona vibrirajo skozi noč,
potem pa blisk tvojih svetlih las,
toplina krvi, obet užitka,
gomazenje vzdolž vretenc,
kot impulz, kot vbod, kot brizg strupa v srce.
A vse je privid, rojen iz samote,
in zopet je britof in skoz ozon nekaj plahuta,
vesolje ostaja tiho, norost je pa brezmejna.
In tudi tebe ni več,
tudi ti si privid, se mi zdi,
kot se mi je zdelo takrat,
ko je dež pral kamnito nabrežje,
oprijetost tvoje črne obleke
pa je izrisala popolnost telesa pod njo.
Bom sploh kdaj pozabil tisti dan?
Zanos,
ogenj v trebuhu
in cvet, utrgan s plastične ikebane,
plavajoč vzdolž tiste reke,
vse sive in dolgočasne,
bolj kot ne mrtve.
Mrtva in nepotrebna
kakor kava včerajšnjega dne.
Matjaž Virjent (1975) prihaja s samotne kmetije na obrobju Kamnika. Nad svetom umetnosti se je navduševal že kot otrok. Med drugim je Osnovno šolo Frana Albrehta večkrat zastopal na raznih tekmovanjih v slikarstvu in risanju stripov. V življenju je počel marsikaj. Več kot dvajset let je preživel v pohištveni industriji, precej se je ukvarjal s športom, nekaj časa pa je preživel tudi v izvidniški enoti Slovenske vojske. Zadnja leta se ukvarja predvsem s pisanjem poezije, kratkih zgodb in romanov. Leta 2020 se mu je s kratko zgodbo Življenje slovenskega boljševika v štirih slikah uspelo uvrstiti v ožji izbor natečaja, ki ga vsako leto razpiše revija Sodobnost. Uspeh mu je uspelo ponoviti dve leti pozneje. Leta 2022 pa se je z romanom Tudi smetarji pišejo lepe pesmi uvrstil med peterico finalistov natečaja za najboljši roman, ki ga je ob svoji dvajsetletnici razpisala založba Litera. Roman je izšel leta 2025. Matjaž je velik ljubitelj narave in kot takšen verjame, da lahko le zaton antropocentrizma, patriarhata in brezobzirnosti podivjanega kapitalizma ter vzpon spoštljivejših, bolj trajnostno naravnanih konceptov reši človeštvo pred dokončnim uničenjem.
Latest posts by Matjaž Virjent
(see all)