V Drobnih opazkah Jureta Jakoba smo priča poustvarjanju minuciozne »male« forme, kakršna stremi k stisnjenosti pesniškega izrekanja na vizualni, estetični in semantični ravni. Zdi se, kot bi pesnik vnaprej premislil (in po potrebi prečrtal) vse, kar bi bilo mogoče vsaj malce povezati s sporočanjsko prenasičenostjo, čemur je ne nazadnje prilagojena tudi konstelacija pesniškega izrazja, urejena po načelu izrekanjske zgoščenosti z nemalo sugestivnimi nagibanji. Poezija je zanj predvsem orodje odbiranja, odstiranja in beleženja, katerega ključna podmena pa ni stopnjevano občutenje, ampak prežetost s (pod)pomeni in njihovimi podtoni. Pesmi nimajo monotone ali razmehčane kulise, kajti v prvi vrsti si prizadevajo za postrojen premislek, niti niso niansirane v smeri pretirane emotivnosti, ravno nasprotno, še najbolj spominjajo na premišljeno pregnetene pesmi v podobah, na razigran pejsaž, poln miselnega pretakanja in pristnega čudenja.
Tu se srečujeta in druga na drugo prikladno prilepljata obe plati »medalje« ali, bolje rečeno, resničnosti: zunanja in notranja. Če zunanja postreže s potezami samote, samevanja in – mestoma tudi – osamljenosti, pa notranja izhaja iz predanega opazovanja narave, saj se pesnik pogosto bolj kot sam nase osredinja na razgibano govorico narave, kar je praviloma pogojeno z avtentičnim, a lahkotnim komuniciranjem. Pesmi se sicer ne upirajo prestrezanju razpoloženj in primerljivo prepustnim primesem, a mnogo pomembnejšo vlogo v njih odigra miselni tok; pričujoče pesnjenje je pretežno podvrženo sprotnemu konstituiranju, katerega dolgoročni cilj je pesniško predelovanje doživetij, ponavadi na ozadju njihovega postopnega pojmovnega predmetenja, kar pesmim daje posebno markantnost in predstavnostno ostrino, četudi nemalokrat skrito za odtenki prosojne ironije.
Osrednje gonilo pesmi je neprestano, nepopustljivo vračanje v naravo, zdajci v bolj ali manj običajnem, zdajci v prenesenem pomenu. Narava se namreč izkaže za neskončno »mravljišče«, gnezdišče podob, ki pesnika po eni strani opominjajo na nemalokdaj »kruto lepoto« bivajočnosti, po drugi strani pa ga navdajajo z nekakšno vzporedno negotovostjo, ki si nadeva neusmiljene poteze minljivosti, a pesniku kljub temu uspe zazreti se vanje in celo (po)gledati skoznje. To sicer nima razsežnosti, kakršno bi imelo, ko bi v ozadju prežali preteči družbeni problemi in bi se sidrišče pisanja pomalem preobračalo iz neposredne dejanskosti v samonikel individualni svet, v katerem bi se skrival prav poseben preplet intimnih in družbenih koordinat. Namesto tega se zdi, da si pesnik »zgolj« podarja priložnosti za podrobno opazovanje, a ravno s tega razgledišča pesmi naposled prerastejo v svojevrstno sosledje – v estetsko koherentno konstelacijo (po)drobnih opazk, prežetih s pretanjenimi premisleki in predstavami, spodbujenimi bodisi iz zunanjih prostranosti bodisi iz nemirnega valovanja notranje resničnosti, kar služi kot motivacijsko in obenem tudi imaginacijsko jedro pesmi.
Drobne opazke so zajem izvirnega notranjega stanja, porojenega iz prvinske povezanosti subjekta z obdajajočo ga resničnostjo, kot tudi iz neprestanega razkoraka med njima, katerega glavni generator je subjektovo zavedanje lastne minljivosti. Od tod neodložljivi, neizogibni pridih disharmonije, in to kljub dejstvu, da narava ni le kraj najdevanja smisla ali lepote, ampak nekakšen intimen »univerzum«, zasebno »skrivališče«, pa četudi začasno in četudi ne nazadnje le podaljšek resničnosti, ki je – za razliko od pesnikove – samozadostna, zaradi česar pesnik vanjo praktično ne more dejavno posegati. A saj tega niti noče, kajti spotoma si priskrbi poln kozarec vitalizma in ga izpije na dušek, morda zato, da bi mu uspelo lastno bit uzreti skozi razumsko izklesane nastavke sveta, morda tudi zato, da bi še naprej ostajal prepričljiv gradnik lastnega vesolja, estetsko sicer izostrenega in domišljenega, a že od nekdaj precej osamljenega. Ravno zavoljo tega je pričujoče pesnjenje poseben primerek notranjega osvobajanja v slogu svobodnega iskanja, ki ima za pesnika nemajhen pomen: medtem ko naslavlja prabitnost sveta, ostaja pripet na posedanjeni »tukaj in zdaj« – na svoj neponovljivi položaj v negotovi vsakdanjosti. Pesmi zatorej nemalokdaj delujejo kot meditativni drobci, ki soustvarjajo pesniški vsakdan in rade volje prehajajo iz ponotranjenih stanj v območje spoznavanja z razlogom, da pesnik ubesedi – ter s tem na novo osmisli – svoje videnje življenja in lastnega sveta.
Nesporna odlika zbirka je prav v pesnikovi neskaljeni sposobnosti (samo)opazovanja in (samo)razčlenjevanja, ki se po eni strani naslanja na optiko sedanjosti, po drugi strani pa se spogleduje s celovitostjo bivajočnosti kot take. Na tem temelju se posamezne premise posrečeno povezujejo v podobe, ki se natekajo onkraj eteričnega ali hitro hlapljivega obrežja, kajti v sebi nosijo »popredmeteno« vsebino, ki se iz imanentne subjektivnosti prek sproščenih miselnih vrtinčenj pretaplja v povedne plasti zavestno in razumsko skonstruiranih »opazk«. Skoznje pomalem pronica pronicljiva pripovedna dimenzija, razkrivajoč spoznanje, da življenje teče – vedno znova – dalje, lahko se zgolj potopimo vanj in po svojih najboljših močeh preizkusimo njegovo globino.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
- Martina Potisk: Do roba in čez - 7. 9. 2025
- Martina Potisk: ena na ena - 19. 9. 2023