Osrednji subjekt v pesniški zbirki Zorka Simčiča Listki iz popotnih zapiskov desetega brata je po svetu popotujoči desetnik – a ne kateri koli, temveč tak z nespornimi avtobiografskimi potezami –, ki brez omahovanja (ali obžalovanja) prevzame »prekletstvo« prednikov na svoja ramena. Medtem ko zasleduje globlji smisel stvarstva in lastne usode, nezadržno niza drobne, krajše in sprotne pesemske poskuse, t. i. »listke« ali zabeležke, zgovorno naslonjene na primerljive izkušnje ali doživetja drugih desetnikov, prav tako oprtanih s postavkami nedoumljene sedanjosti ter neulovljive in nedosegljive prihodnosti. V nevsiljivo valujočih premislekih, ki jih napolnjuje pestra množica meditativnih prvin, se sprehaja od negotovosti k upanju in od strahu k spokojnosti pa spet nazaj, dokler se vsa omenjena občutenja nazadnje ne uravnovesijo in počasi prevrtijo v postopno sozvočje z njim samim, ko si bolj kot kar koli drugega prizadeva doseči odrešenje (osmišljenje) samega sebe.
Pesmi si sledijo kot nekakšne zaporedne postojanke desetnikovega spopadanja z lastnim nemirnim in izmuzljivim »jazom«. To torej niso umirjena ali predvidljiva srečanja, ampak skorajda že pravi pobegi v neznano, kajti priča smo ne le odbiranju ali pretresavanju sveta in desetnikovega poslanstva, ampak predvsem njunemu navzkrižnemu opomenjanju, s poudarkom na poskusih preseganja desetnikove usode, katere bistvo že skraja napovedujejo nepopustljivi prizvoki predestiniranosti, vnaprejšnje posvečenosti smrti. Subjekt po eni strani priznava resnost ali celo morbidnost lastnega položaja v sedanjosti, po drugi strani pa ostaja preteklost v njem neizpodbitno preteča; od tod nadaljnji razkorak med danostjo in dejanskostjo, katerega neizogibni posledici sta neprestano samospraševanje in otožna tonaliteta. Desetnikovo izrekanje se v vsej svoji polnosti pokaže šele v nepreklicni prisotnosti pridiha smrti, ki učinkuje tako, da obenem odrešuje in obtežuje, pri čemer postaneta privrženost življenju in izkušanje ujetosti ali osamljenosti pred smrtjo še posebej prepričljivi gonili pričujočega pesnjenja.
Subjektovo poslanstvo je praviloma pospremljeno z njegovim soočanjem ne le s smrtjo, temveč tudi z mitično-simbolnim obličjem tradicije. Pesmi so zdajci podčrtane s preteklostjo in vanjo vpetimi predstavami, zdajci nastajajo neposredno iz razgibanih doživljajskih globin in subjektivnih notranjih premikov; subjekt se znajde pod gladino puste usode in neotipljive prihodnosti, na ozadju katerih desetniška tradicija postane njegova stalna sopotnica, oporna palica, a obenem tudi slutnja grožnje. Tu se izrisuje nemajhna množica premišljenih in predirno sprijetih podob, ob katerih si subjekt postavlja najrazličnejša vprašanja o sebi in svetu. Toda ravno neomajna premišljanja s svojimi razumskimi konotacijami pogosto povsem preglasijo razpoloženjske prizvoke in pesmi prestavijo izpod plašča pretočne poetičnosti v primež preprostih premočrtnih izpovedi. To ne nazadnje učinkuje kot svojevrstno zavetje pred zunanjo resničnostjo, kjer se naposled stakneta obe krovni koordinati zbirke: subjektovo poustvarjanje posebne »slepe pege« v neprodušnem prostor-času s sidriščem v njegovih neprestanih, prizadevnih poskusih potapljanja vanjo.
Pesmi zvenijo kot bolj ali manj spontani (samo)govori, nesojeni pomenki z usodo. Priča smo monolitnim utrinkom, ki skozi rahle retorične zasuke in mimobežni (za)molk odstirajo desetnikovo eksistenco, kakršna se iznajdeva na nadvse nepredvidljivi poti samospoznavanja. Eno osnovnejših izrekanjskih orodij je dialoški lok, bodisi dejanski bodisi umišljen, praviloma usvojen v srednje dolgem, sintaktično sklenjenem in pripovedno postrojenem verzu. Zbirka torej prinaša vpogled v popolnoma konkretno bivanjsko konstelacijo, v nemalokdaj »pogubno« dimenzijo desetnikove usode in projekcijo subjektovega sprejemanja, ponotranjanja in potencialnega (pre)vrednotenja lastnega poslanstva. Še posebej nepogrešljiv gradnik pričujočih izpovedi je globoka pripadnost usodi, ki jo omenjeni subjekt sicer vztrajno preizkuša in naslavlja, a vsaj sprva precej neuspešno, saj se zmeraj povrne nazaj (vase), v svoj prvotni vsakdanjik, k svojim (pra)starim strahovom, stiskam in skrbem ali, bolje rečeno, v stanje prvinske (pre)danosti, kakršni se zmore zoperstavljati zgolj z eno samo željo: »da bi že prišel čas, / ko tudi jaz / bi slišal glas: / “Dovolj … Je zadoščeno.”« Šele ko mu na usodo uspe pogledati skozi drugačno, drznejšo in bolj prostrano optiko, se mu želja nazadnje vendarle izpolni.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
- Martina Potisk: Dnevnik »nekega« desetnika - 22. 10. 2025
- Martina Potisk: Do roba in čez - 7. 9. 2025
- Martina Potisk: ena na ena - 19. 9. 2023