Miklavž Komelj: To noč bom terjal od tebe tvojo dušo (Beletrina, 2024)
“Spremeniti ne moremo ničesar, česar ne sprejmemo. Obsojanje ne osvobodi, ampak zatre.”
– Carl Gustav Jung, Sodobni človek v iskanju duše
V marsikaterem pogledu ostaja poezija Miklavža Komelja oblikovno in jezikovno zvesta njegovemu dosedanjemu pisanju. Pesmi so zgrajene kot odzivi in meditacije na izbrano temo, ki jih usmerja značilno asenzualen, a čustveno nabit, ritmičen jezik. Pesniško-miselna sredstva (protislovje, paradoks, antiteza) sprva prenesejo težo bralske izkušnje na logično-pomensko raven izrekanja (običajno preko teze, denimo: “Glej, vsa končna bitja raznese / božanska moč, ki je v njih”), nato pa le-tej spodnesejo tla (denimo s paradoksom: “Glej, samo moč, ki me ubije, / je moja moč”, str. 158). S tem postopkom je uprizorjena zmožnost besede, da v soočenju same s seboj potisne pomensko polje čez rob konceptualne domene, v kontemplativno. Obenem pa razumsko ni zavrženo, pač pa obstoji kot tipalka za ontološko postavljenostjo neke drugačne vizije sveta.
Bralec vanjo vstopa skozi atmosferičnost nekega dogodka ali prizora – samomora, ženske s tatujem meča, podobe križa, mrtvega živalskega telesa itd. Pogosta je povezava s smrtjo, ki je večkrat personificirana. Nekatere krajše pesmi, ki pa so olupljene interpretativne naracije, učinkujejo kot vitraži – barvna, slikovita okna nekam. Denimo svetnica, ki gleda, kako grešniki padajo v pekel kot snežinke: pesem ponuja to afektivno podobo, ne da bi se o njej izrekla, kar ustvarja kontrast narativno močnejšim Komeljevim pesmim. Povsem tretja izkušnja pa je 999 anagramov verza Noben atom človeškega telesa ni človeški, zaokroženih v tercinah, saj bralca uroboričnost in lapidarnost izraza še toliko bolj nenadzorovano interpelirata v naelektreno atmosfero in asociativno logiko pričujočega pesniškega sveta, kot bi bil ta uzrt v procesu svojega stvarjenja: “Ven? O ne, ne. Let bogov. Alkimist češe bele lase. Lakšmi češe nebo, nebo. Tanke vene … Golgota v noči …” (str. 117).
Pa vendar je njegova sedemnajsta zbirka To noč bom terjal od tebe tvojo dušo novum v avtorjevem pesniškem opusu. Če so se njegove ontološko-politične provokacije doslej (morda le navidez) odvijale na dovoljšnji distanci in nivoju abstrakcije, da so nekateri bralci in kritiki to pisanje hladnokrno označili za ‘filozofsko’ ali ‘duhovno’ ali ‘kognitivno’, tu ne nastopajo več ‘le’ kot aluzije, pač pa mestoma kot neposredne naslovitve oseb, dogodkov in diskurzov iz domačega prostora. Zbirko denimo začnejo pesmi, ki so poklon umetniškemu in življenjskemu projektu Romana Uranjeka, obenem pa zavračajo narativ, ki je dirigiral okoliščinam njegovega samomora. Pri tem ne gre za prevrednotenje ali obrambo samomorilčevih dejanj, ki so polnila časopisne naslovnice, pač pa za kritiko načina, s katerim je nekdo neholistično vtisnjen v kolektivni spomin nekega prostora.
Tako objekt refleksije postaneta “puritanstvo / in moralizem” (str. 17), ki ju pesnik v širšem družbenem kontekstu pojmuje kot ritualizirano sovražno ali vzvišeno odzivanje na nekaj nerazumljenega, nesprejemljivega ali kako drugače neprebavljivega. Kot manko interpeliranosti v neko resnico tega, kar ni razumljeno (Al Haladž), pa v estetiko le-tega (Kardinal Daniélou). Na podoben način doživlja klavstrofobičnost zdaj naturalističnega (želeti si svet brez božanske moči) zdaj utilitarnega načina mišljenja (meriti ogljični odtis samomora). V tem naboju se pokaže intrinzični moralni kompas Komeljeve poezije, ki naredi samega avtorja močneje, bolj osebno in tudi čustveno navzočega; še posebej v tistih pesmih, v katerih vpelje tretjeosebni ‘oni’ in se pesniško izrekanje zaostri. V tej luči lahko pesnikovo redno posluževanje paradoksa razumemo tudi kot retorično rešitev, celo preživetveno strategijo pri pisanju o določenih temah v prostoru, ki ima do njih zadušljiv odnos.
V enem plotinovsko zvenečem pasusu zapiše, da se mora človek pobožanstviti, da bi postal svoj pravi jaz, s čimer ima v mislih nekakšno lupljenje odvečnega s sebe. Ta ideja esence, ki je lokus avtentičnosti, stalno meče luč na dogajanje v zbirki. Komelj moralistično prakso nekega prostora-časa, denimo kulturo brisanja, vseskozi kontrastira z neizčrpnostjo (“Če me hočete izbrisati, / me lahko izbrišete / samo iz privida”, str. 140) in nedotakljivostjo eksistencialnega bistva (“Ko / sem / vse // uničil, / je / ostalo // vse”, str. 143).
Zato je mogoče biblijsko aludirajoči nagovor – tistega, od kogar bo terjana duša– razumeti kot dogodek, ki postavlja bralca (slehernika?) v soočenje s točko ‘vsega’, pozicijo neizčrpnosti (nemara pulzirajočega preobilja), ki pa je ni mogoče zajeti v videze ali je podvreči uničenju. Je to duša? Težko je spregledati namigovanja pričujoče zbirke, da moralistični odnos do sočloveka zamegljuje, kalí prav njo. Morda je križ, še en leitmotiv zbirke, tu razumljen prav kot simbol duše: “Izključujoč je vsak, / ki ne priznava / križa” (str. 53). Jungovsko obveščeni bralec se bo ob tem nasmehnil.
Ana Porenta: zaTišje (Hiša poezije, 2024)
Kljub premišljenim in odmerjenim naslovu ter razdelkih se čuti, da nimamo opravka s konceptualno zbirko, kot so bile denimo Deklice (2016), na način, da so bile vse pesmi v knjigi napisane skladno z nekim predvidenim okvirjem – izrekanjem s pozicije različnih ženskih lirskih subjektov. Nasprotno, četrta pesniška zbirka Ane Porenta zaTišje je ena tistih knjig, ki jih ni mogoče načrtovati in morda presenetijo –ali preprosto doletijo– pesnico samo. Minimalistični, izčiščeni jezik, resnobni ton in prvoosebni govor se v pesmih berejo kot odziv na ranljivo srečanje z življenjskim – z nečim, s čimer je potrebno rokovati iskreno, srčno, a tudi previdno, skrbno in z dovolj samonadzora.
Ne glede na to, ali doživlja prebujanje hiše ob prihodu domov skozi zaklenjena vrata, opazuje brin, ki se steguje za svetlobo, okuša, kako sladkoba malin mehča kruh, ali pa kontemplira redčenje dlak na stopnišču po smrti psa, je lirska subjektka v zaTišju osredotočena na eksistencialno. Tako kot zagrnjene zavese in spuščene rulete povzročijo drugačno zavedanje lastnega telesa, tudi lirska subjektka v pričujoči zbirki neguje hipersenzibilnost na svojo okolico. Zgolj v tem, kako hiša oživi od škripanja z vrati in džezvami, odkrije vitalnost zvočne povezanosti med človekom in prostorom, v več kot simbolnih dejanjih, kot je puščanje odklenjenih vrat, pa sproščenost in zaupanje – ekspanzijo sebe mimo meja prostora. Z zavedanjem svojih omejenosti beleži, kako se v prostoru čas pospeši ali upočasni; kako vanj želi vstopiti mrak; in kako v njem ustvarjamo nekakšne energijske okončine, ki čez čas postanejo fantomske, denimo, ko pesnica iz navade prestopi mesto, kjer je običajno počival preminuli pes.
Vseskozi je čutiti, kako pomemben za njen pesniško-čuječni proces je sluh. Na glasnih krajih raje ne povzdiguje svojega glasu, niti ga ne sliši. Ko piše, omotična od izgube krvi, ji besede piskajo v sluhovodu. Posebej visceralna je pesem, v kateri z zaprtimi očmi niza zvoke okrog sebe: “ … žvižgi trobljenje kotaljenje drsanje koraki brenčanje bzikanje oddaljen hrum letala …” (str. 31). Za pesnico je pisanje nekakšno dejanje razsrediščenja, v katerem se micelijsko poveže z drugimi jeziki okrog nje: zvočnimi, vizualnimi, motoričnimi itd. V trenutkih nočne ubranosti bi lahko “razbrala piš” in “razločila večglasje / javorjevih semen” (str. 24).
V pesmih se pogosto prestavi v izkušnjo živali in naravnih elementov. V tem pa pesnica ni otroško naivna, temveč izredno ranljiva, saj dobiva uvid v lastno poroznost – pa tudi v nujnost nečloveške modrosti: “Ni dovolj biti človek” (str. 29). V svojem notranjem potovanju metamorfično postane drugo bitje: “Zato se zvijam v polža: / razrinila bom to glino, / pa če je še stokrat žgana! / Plenk – in sem v novem. / Že rinem skozi zid / (moja povrhnjica, moja skorja, moje žile) / v spodnje nadstropje, / v beton, asfalt, železo … // Razdalja do središča se manjša.” (str. 35)
V svet in njegovo pojavnost se potaplja, koplje, zvija, ju srka in golta. Sprašuje se, “če za to / zadostuje eno življenje” (str. 51). Obenem pa do minljivosti vsega bivajočega občuti globoko strahospoštovanje, kar daje pesmim schweitzerjevsko noto.
Dvopomenski naslov Porentine zbirke lahko beremo kot deklarativni “Za tišje!”, saj v družbi, ki bobni in žubori od glasov in zvokov, tekmujoč za pozornost razpoložljivih ušes in teles, ni vselej enostavno uglasiti naše pozornosti s subtilnejšimi procesi, ki se odvijajo v (in okrog) nas. Iskanje zatišja zato ne pomeni resigniranega pobega, ampak proaktivni umik od hrupa determinističnih narativov, ki vidijo realnost kot zakoličeno. Obenem pa se zbirka zaTišje tudi na pesniški ravni oddaljuje od glasnejših, eruptivnejših postopkov, saj s počasno in nenapihnjeno govorico, prazno vsake pompoznosti, raziskuje plasti vsakdanjikov, ki se pokažejo samo mirnemu, neognjevitemu, potrpežljivemu pričevalcu. Ekspresivnost zamenja drugačna oblika iskrenosti: čuječnost.
Iz te čuječnosti se rojeva poezija, ki je živa, intelektualno neobdelana, poezija, ki se ne boji nerazumljenih podob in nedokončanih stavkov, ampak z njimi trepeta v srečanje same s seboj, v podarjenosti soncu in noči, vročini in mrazu: “Ta prehod, kjer se lomi vlak, / ta galaktični vrsk, / ta prepih, / to drleskanje, / to rezanje oblakov. // To oko, ki se pritiska na list – / to okno v notranjost” (str. 77).
Zato je zaTišje nagrajujoče brati prav v luči njegove etične geste in postopka, ki tišine ne pojmuje trivialno, kot pasivizacijo, pač pa kot obliko pozornosti, ki svet pokaže v njegovi mnogoterosti in raznobarvnosti. Obenem pa pričujoča poezija nastavlja zrcalo svojemu bralstvu: Kako sodobni bralec razume tišino? Kako se počuti v njej? In nenazadnje – kakšen je njegov odnos do poezije, ki opisuje in vabi v prostore notranje tišine?
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Foto (c) Matej Pušnik
- Luka Benedičič: Nevralgične točke - 16. 9. 2025
- Luka Benedičič: Obredi prehoda - 6. 7. 2024