S poezijo Snežane Stojčevske sem se srečala že v študentskih letih, ko sem za festival Mlade rime prevedla izbor pesmi iz njenega prvenca Sladkor na tleh (Šekjer po podot, 2012), kasneje pa se je avtorica slovenski publiki predstavila tudi na festivalu Lirikonfest v Velenju ter Ad hocu v Ljubljani, leta 2016. Zadnja pesniška zbirka z naslovom Prazno mesto (2022) se tematsko povezuje s predhodno zbirko Zavila se bom v pesmi (Ke se zavijam vo pesni) ter obravnava teme, kot so soočanje z izgubo, minevanje, bolezen, smrt ter iskanje smisla življenja, terapijo za življenje po izgubi. Od tod tudi pomenljiv naslov zbirke Prazno mesto, ki orisuje praznino v vsakdanjem življenju, domu, družini, posamezniku, oziroma kot zapiše avtorica v istoimenski uvodni pesmi:
Odkar nas je oče zapustil,
vsak od nas je sam, v različnem času.
Če se zberemo skupaj,
nas bo zabolela praznina,
ki zeva iz praznega stola.
Zbirka je tematsko razdeljena na tri sklope. V prvem, z naslovom V areni življenja, so pesmi posvečene pokojnemu očetu, družinskim odnosom, domu, tradiciji. Pesnica nas na zelo intimen način popelje v najgloblje kotičke svoje družine, se vrača v otroštvo, izkoplje iz preteklosti spomine, predvsem spomine na očeta in nam prikaže družino kot osnovno vrednoto družbe. Odnos oče – hčerka prevladuje skozi celoten sklop in je nekakšna rdeča nit. Zdi se, da pesnica uteho po izgubi išče v očetovih besedah, ki se ji v različnih situacijah priplazijo v misli:
Trpljenje, odrešenje – je moji prenagljenosti
pogosto rekel moj oče
in jaz, ki hočem vse zdaj,
takoj in naenkrat,
nisem razumela
njegovega poduka.
V drugem sklopu Sporočilo sebi smo priča introspekciji in lahko bi rekli kolažu zgodb in čustev. Poleg že omenjenega soočanje z minljivostjo, smo tu priča izpraševanju odnosa otrok-mati, ženska-mati, pesnica bolečino ob izgubi primerja s porodno bolečino in bralca osvesti, da nam je z rojstvom pisan tudi konec zemeljskega življenja //Neslišno sodeluješ v svojem// ne zabeleženem minevanju// skozi ta čas -prostor- telo – življenjsko delo//.
Stojčevska rada poudarja bistvo poezije, izvorno potrebo po pisanju in ustvarjanju, svoje pesmi imenuje :
pesmi moje posestrinjene
moji popolni otroci,
ki sem vas uspavajoče
in nežno zibala v rokah,
dolgo čuvala pri srcu.
V tretjem sklopu Popolna stvarnost najdemo ljubezenske pesmi, ki se dotikajo kompleksnih, vsakdanjih težav, s katerimi se sooča zaljubljena, srečna ženska:
Strast drobim v zrnca uresničene domišljije,
potrpežljivo in večno te bom čakala
in kot skrivnost hranila vse vonjave,
tudi vonj po ribi in vonj po ribiču.
Na prvi pogled se zdi, da vsak sklop deluje samostojno, vendar ob podrobnem prebiranjem opazimo, da se teme prepletajo med seboj in da lahko v vsakem sklopu najdemo to prazno mesto, ki je pesničina rak rana tako ob soočanju z izgubo kot v medsebojnih odnosih in nenazadnje v ljubezenskem izpovedovanju.
Ko prebiram poezijo Stojčevske se zdi, kot bi gledala kratke filmske izseke ali pa listala po starih družinskih albumih s fotografijami. To je ena od prepoznavnih stilov poetike Stojčevske, za katero je značilna tudi t. i. ekonomičnost besed, ali kot sama avtorica rada pove. se v njeni poeziji čuti vpliv poezije Blaže Koneskega, ki je zapisal: //Vezilja povej kako naj se rodi preprosta in stroga makedonska pesem//
Vsak izmed nas se je že kdaj znašel na t. i. praznem mestu, doživel bolečino, izgubo, se spraševal o minevanju, obstoju, življenju. Zbirka Prazno mesto je iskrena, intimna, lirična, realistična, topla, prav takšna kot jo potrebuje vsak posameznik, ki se znova pobira na noge po padcih, ki nam jih življenje prinaša.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
- Lara Mihovilović: Potovanje skozi areno življenja in prazna mesta v poeziji Snežane Stojčevske - 2. 10. 2025
- Lara Mihovilović: Pesniške začimbe in sestavine zbirke “Notranje planine” Vladimirja Martinovskega - 30. 10. 2024
- Lara Mihovilović: O usojeni, neizbežni poti poezije v zbirki Pot Violete Tančeve Zlateve - 25. 4. 2024