Pisava portugalske pesnice Ane Luíse Amaral (1956) v izboru njenih pesmi What’s in a name bralca_ko gotovo spravlja v nelagoden položaj. Povabi ga_jo namreč v intimnost, ki niti ni idealizirana niti vilanizirana. Spremenljivosti pesniških trenutkov, ki se gibajo med vsakdanjimi predmeti, nezadržno bližino in literarnimi referencami, lirska subjektka namreč sprejema (kritična zoperstavljanja se pojavijo izjemoma) in o njih zastavlja pomenljiva vprašanja. Eksistencialne frustracije so redke, zato je bralec_ka, ki si rad postavlja_ vprašanja o bivanjski napetosti stvari, lahko kaj hitro v zadregi. Kaj torej prebuja eksistencialno težo v pisavi Ane Luíse Amaral? Kje se bralci znajdemo, ko je jezikovna napetost odveč?
V tem smislu pisava Amaral spominja na pisavo Wisławe Szymborske, ki jo poleg tega z omenjeno pesnico združuje še pripovednost, neposrednost in jezikovna lahnost. Pesnici bivajočega trenutka ne poskušata poseljevati, saj bi kaj takega namreč pomenilo, da se je v njem tudi mogoče obdržati. Njun odnos do minljivosti je karseda zapleten, saj se upira temeljnim zakonitostim snovnosti, ki nas silijo v preživetvene odzive in prestrašenost. Ker ne pričakujeta obstanka, ostajata večinoma pomirjeni in se gibko pomikata čez različne jezikovne lege. Največkrat pa se s tem izogneta tudi razočaranju, zaradi katerega bi ostali ujeti v času.
Kljub pomirjenosti in občemu sprejemanju, Amaral občutljivo zapisuje tudi ostrino sveta, ki jo obdaja. V eni izmed začetnih pesmi zbirke What’s in a name z ironičnim naslovom Ubijati je enostavno lirska subjektka umori komarja in s tem oznanja primordialne zakonitosti snovnega obstoja. Krutost je namreč tista, ki si bo nedvomno še prevečkrat izpogajala časovni prostor. Kako se potem izogniti cinizmu, ko pa je človek tolikokrat nagnjen k izničevanju? Tovrstne premisleke pesnica nadgradi še v pesmi Porozne membrane ljubezni, kjer o roki piše kakor možnosti izražanja skrbi in nasilja.
Ravnotežje med bližino in nasiljem se izkaže za izrazito občutljivo in ranljivo. Zdi se, da je le en majhen premik na jezikovni premici dovolj, da se intimnost prelevi v nasilje. Eksistencialna teža izbora pesmi torej ni v napetosti, ampak kvečjemu nagnjenosti v danem trenutku. Poleg tega bi napetost zahtevala vsaj nekakšen obstanek, svet Amaral pa se poraja predvsem v gibkosti. Pesnica namreč ves čas prevprašuje ontološko osnovo pojavov. Kar imenujemo, obstaja. In ni vseeno, na kakšen način to imenujemo. Še manj samoumevno je, da je nekaj sploh mogoče dokončno imenovati. Pomenska razmerja se vendarle ves čas spreminjajo: “Dati ime stvarem/ker so stvari samo, ker jih oko/prepozna kot takšne/in jih prenese povezanim nevronom/ki se jih naučijo na pamet/je vedno kljub vsemu jalov posel.”
Bistveni jezikovni položaji What’s in a name nimajo stalnih ontoloških in etičnih predpostavk. Jezik se na nek način izkaže za privilegij ljudi, ki z njim znajo rokovati, tako v smislu postavljanja jezikovnih dogovorov kot jezikovnega zajemanja sveta; med drugim tudi v poeziji. A ti položaji gotovo niso univerzalni. Če se spet vrnemo k občutljivemu etičnemu ravnovesju, ki vlada med ljudmi, so lahko položaji tudi naključni ali pa odvisni od kopice porivov, ki nas privedejo do bolj ali manj zaželenih jezikovnih in ontoloških posledic. Amaral nas torej pušča skozi priprta vrata jezika: “Kaj potem ostane/ko so ugotovljene dimenzije/morda da ne vemo ničesar/občutek, da so ti zlogi brez vrednosti/A neizogibno iščejo zavetje/na toplih strminah in zarezah/živi s celicami in majhnimi venami/kjer se prislovi izgubljajo in oklevajo/ Zaradi tega kljub temu govorim o imenih/ker ne najdem boljšega načina:” Vztrajanje v pisanju je vztrajanje na prerezu, na prelomih jezikovnih dogovorov, kjer tudi pisca_ko čakajo nepredvidljivosti naših življenj. A vendar se na njih velja obdržati. Vprašanje pa ostaja. Zakaj se predajati negotovosti?
Odgovor je (začuda) jasen, podobnega bi nam dala tudi Szymborska. Amaral se s svojim izražanjem nazadnje usmeri predvsem k drobnarijam vsakdanjika in ljubljenim osebam. Z njimi tvori blago, zaustavljeno intimnost; ta pa izrašča predvsem iz kontemplacij in retoričnih vprašanj, ki se dobro skladajo s siceršnjo pripovednostjo in slogovno prizemljenostjo. Sicer banalni predmeti (pepel, kavč, kostanj itd.) postanejo simboli bližine in medsebojnosti, ki omilijo morebitne krutosti snovnega sveta in pesnici omogočajo, da pojave motri in sprejema obenem. Upanje, da se lahko zbližujemo in svoje jezikovne lege temu primerno premeščamo, je tisto, zaradi česar nadaljujemo z raziskovanjem ravnovesij. Sprejemanje torej ni povsem nevtralno; izhaja namreč iz vitalizma naše lastne občutljivosti.
Pisava Ane Luíse Amaral zrase predvsem skozi strojenje lastne ranljivosti. Ne v smislu počasnega sestopa v stanje otopelosti, ampak predvsem v pripadanje negotovosti lastnega položaja. Saj se vendarle tudi upanje mora kaliti v negotovosti: “In kljub vsemu različni časi soobstajajo/In ta isti koridor jim daje prostor/in svetlobo”, zapiše pesnica. Kako drugače bi se vsakič znova spreminjalo z nami. Kako drugače bi premagalo čas.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo Republike Slovenije
Foto (c) Murr