Z Jenkovo nagrado nagrajena zbirka prevajalca, pesnika in glasbenika Blaža Božiča mleček, žbunje: grobovi v njem je avtorjeva četrta pesniška izdaja za chapbookom Grč (KUD Kentaver, 2011) Potem smo si vranice odprli na nežno valujoči livadi (KUD Prešeren, 2013) in K območnim poročilom (Center za slovensko književnost, 2016). Kakor v zbirki K območnim poročilom je v mleček, žbunje: grobovi v njem v ospredju lirika mesta, tokrat neulovljiva, širna in klavstrofobična. Posebna ostrina, s katero pesnik poseljuje jezik, nam daje vedeti, kako spremenljiv je dejansko naš položaj.
Pesniška zbirka Blaža Božiča mleček, žbunje: grobovi v njem svoj izraz gradi predvsem z upesnjevanjem taljenja, prebadanja in spajanja. Svet, kakor ga poznamo, je namreč nezavidljivo hipen in spremenljiv, pesnik ga motri v hitrih, rezkih podobah, skorajda polovičnih kadrih, ki jih tenko, ostro parcelira po jeziku. Sloji, ki se naredijo, ves čas odstopajo, se trgajo drug od drugega, saj je narava jezika Blaža Božiča tako rekoč fraktalna in s tem tudi odseva lastno nezanesljivost. Ne obstajajo namreč priložnosti, da bi se oprli_e na kakršnokoli sosledje stvari, ki se razvijajo in dograjujejo, s čimer se zbirka izogne iluzorni linearni logiki stvari.
Pesniški svet pred nami torej vsakič znova vznika iz lastnega uničenja. Posameznikov_čin položaj je namreč izrazito zatresen, občutljiv, pripadnost je mogoče iskati le v vsakršnem premiku proti, izven in navkljub; pri tem gre za naravo zoperstavljanja občemu in samoumevnemu, vsiljenim razporeditvam in strukturam, tako časovnim, prostorskim, pa tudi jezikovnim. Božič namreč išče stičišča, od katerih se vlečejo naše izhodiščne natrganine, vozli, iz njih pa se tudi vije to čudno približevanje koncu. Sila, ki oblikuje pesniški svet zbirke mleček, žbunje: grobovi v njem deluje izrazito fragmentirano, v svoji fraktalnosti pa tudi preskakujoče, trzajoče; na koncu pa se tudi izteka v skoraj klavstrofobično širnost in raznotero prepojenost, saj daje vedeti, da že eno samo dejanje nagovarjanja nima ene same zaznavne poti.
Tovrstna domala neobvladljiva ostrost, silnost se sklada z antilinearno držo zbirke, ki se kot omenjeno nanaša na časovne in prostorske gradnike pisave Blaža Božiča. Različna časovna obdobja, generacije in posamezni trenutki se namreč zaletavajo in ponovno izraščajo drug iz drugega, dokler se ne razkrijejo v lastni rezki pričujočnosti, enako pa velja tudi za prostore, predvsem za mesta, pa naj bo to Zagreb, Priština, Istanbul ali Berlin. Nastajajo krožni poteki in ponovljivosti, nekakšne sodobne črne luknje počasnega izginjanja in porajanja vedno novih pričevanjskih oblik, po katerih pesniški glas ves čas zasleduje točke stičišč. Malodane grenka, gotovo pa neprijetna širina sveta ga vleče na vse strani, da se pod pritiski začne še sam drobiti in trgati do takih nadrobnosti, nevralgičnih mest, da se mestoma zdi, da se s silo, ostrino in bolečino približuje popolnemu izničenju samega sebe.
Je torej zbirka pred nami samo pričakovanje bližnjega konca ali pa poslednji krč pred ničem? Mesta so recimo predstavljena v bežnih pojavnostih, osenčenostih in nevidnostih; polnijo se namreč z zakotnimi kafanami, izmuzljivimi rekami in nikoli dosegljivimi sleherniki_cami, da je ves čas mogoče pričakovati kakršenkoli že apokaliptičen udar, ki bo izbrisal čisto vse znane pojavnosti pred sabo. Še poskusi, kjer pesniški glas poskuša vzpostaviti stik z drugimi, z bližnjimi, se izjalovijo in največkrat obstajajo v odsotnosti (»ker ko puščam mesto puščam tebe«) ali golem pričakovanju (»čakala te bom na preseku, v oddaljenem izpljunku časa«). Možnosti pripadanja in ustavitve, ki jih nakazuje dotik, stik in neposredno nagovarjanje, se soočajo predvsem s praznino, tišino in zakritostjo, a ravno stremljenje lahko razkrije, kako je odsotnost pravzaprav sled nekdanje zapolnitve. Zbirke torej ne smemo motriti skozi linearno ali povsem materialno perspektivo, saj vsaka pojavnost nosi sledi njenih prejšnjih oblik.
Zbirka mleček, žbunje: grobovi v njem je polna stremeče pesniške govorice, ki drsenju, trganju in beganju navkljub, mesto razreže na nežne, pronicljive prafaktorje, ki opozarjajo na lastno ponovljivost. Vedno nova rojstva, izraščanja pomenijo, da se je ves čas mogoče izrekati o občutljivosti prostora, časa in jezika, ne da bi se obenem začeli_e na kakršenkoli način dolgočasiti. Vedno znova se je namreč mogoče vreči v nov krog.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Foto (c) Murr