Lara Gobec PRISPEVKI, REFLEKSIJA

Lara Gobec: Čas, ko se levijo kače (o zbirki Ade Limón The Carrying)

Pesniška zbirka ameriške pesnice Ade Limón The Carrying, ki velja za njeno najboljšo zbirko do sedaj.

Pesniška zbirka Ade Limón The Carrying je nabor pesmi, ki pričajo predvsem o spremenljivosti. Avtorica šestih pesniških zbirk in pesniška laureatka Združenih držav Amerike leta 2022 se tokrat loti odnosnosti in njene temeljne zvezanosti z našo notranjo bitjo. Tvorijo nas namreč predvsem vezi, ki ves čas prevajajo naše izkustvo sveta in ga osvetlijo v novih prostorskih postavitvah. 

Poezija Ade Limón presega čas neposrednosti. Kljub čisti, nepretenciozni oprijemljivosti njenih podob, ki se gibajo med izostreno krutostjo in nežnimi impresijami, se njena pisava ne vdaja banalizaciji lastnega središča. Pesnica se namreč izogiba ustalitvi prostorov, ki jih poseljuje, to počne predvsem z razpadanjem in ponovim izraščanjem svojega telesa, kar zbirko navdaja z nadvse gibljivo in celostno atmosfero, zgrajeno s pomočjo podob narave pa tudi telesnih, čutnih vtisov. Njeno telo se vključuje v neustavljivi perpetuum mobile jezika in sveta, kjer počasi razpadajo iluzije o dokončnem izgovarjanju ali opredeljevanju. Ena izmed izstopajočih podob pri tem je gotovo koža, ki po eni strani v polnovrednem odnosu z bližnjikom pridobiva nove plasti, po drugi strani pa odpade, kadar lirska subjektka začne bresti po marsikdaj boleči divjini svoje notranjosti; plasti torej ne izginjajo in nastajajo le zaradi časa samega, ampak zaradi človeške prisotnosti. 

Kljub moji oznaki Limóninega sloga za čutnega in telesnega, ne gre za telo v klasičnem in zgolj individualno opredeljenem smislu. Pravzaprav gre za razpršeno nadtelo, ki s svojim delovanjem ves čas skuša izgovarjati in stremeti, pred tem pa ne pade pod ravni jezikovnih zamejitev. Pesničino stremljenje namreč pomeni jezikovno rabo izven lastnih razsežnosti, kar jo vodi tako do mimobežnih dotikov kot do daljših vezi; oboje pa lahko povzame prvobitna odnosnost, zaradi katere nikoli nismo resnično zapisani nekemu koncu. Tako rekoč vedno se je mogoče znova spoznati v odnosu z drugim. Izolacija v svoja notranja hrepenenja je zbirki The Carrying zato tuja, kar je najmočneje mogoče opaziti v trenutkih, ko se zdi, da vezi med enim in drugim subjektom ni mogoče individualno prevesti na izkustvo le enega. Že omenjena spremenljivost kože, ki deluje kot ena izmed osrednjih metafor zbirke, lirsko subjektko recimo druži s kačami, ki kakor ona preraščajo lastno kožo in (ne)snovne omejitve: “Ampak včasih jih čutim, kako se premikajo v meni, tri sikajoče kače – kar ne moreš ukrotiti, kar odvrže državljanstvo, kar se z njenim telesom podpiše v katerokoli zemljo hoče.”

Njeno telo pa se svobodnemu delovanju navkljub tekom zbirke sooča z ostrimi družbenimi pritiski. Kot ženska je namreč izpostavljena tako spolni objektivizaciji – ki jo pesnica presunljivo prikaže v prizoru catcallinga – kot tudi družbenim pričakovanjem, da se bo enostavno sprijaznila s svojo družbeno, spolno zaznamovano vlogo. Limónino nelagodje in grenkoba zaradi ujetosti v mrežo arbitrarnih, reproduktivnih, predvsem pa vsiljenih dolžnosti lastnega spola je očitna, predvsem pa se ta ujetost nikakor ne sklada z njeno izhodiščno pripadnostjo prapočelu vsega. »Dobronameren« komentar o tem, kako je imeti otroka resničen čudež, ki ga dobi od prijatelja, je za subjektko odsev hudo zakoreninjenih patriarhalnih norm, obenem pa jo opomni na stanje lastnega telesa, saj ima težave z zanositvijo. Zaradi slednjega mestoma občuti izvotlenost lastnega telesa in zamolklo odtujenost.

Lirska subjektka je zaradi nadtelesnosti torej razpršeno bitje, ki se želi predvsem razgaliti na podiumu bivanja ter prikazati, kako razmrežena in vpeta je v vse, kar nas obdaja. Kljub pripadnosti, ki jo čuti, je obenem mogoče opaziti tudi izrazito nevarnost tovrstne odprtosti, ko je nanjo naenkrat zgrmaden ves potencialni čas, ki ga ima za doživeti. Divjina, ki jo občuti, je povezana tudi z brezkompromisno prisotnostjo v zapisanosti minljivosti navkljub,  s čimer se Limón postavlja predvsem na stran vitalizma in upajoče vzdržljivosti. Njena hrepenenja tako niso času primerno zamejena, ne potrebuje jih kratiti zaradi sebe same ali zaradi drugega, le sprejeti mora, da se s tem prostor spreminja z vsakim njenim trzljajem.

Ko govorimo o času, je o tem vpet tudi razmislek o spremenljivi snovnosti in stvarnosti, čemur lirska subjektka The Carrying odgovarja predvsem z zaobjetostjo vseh vključenih subjektov. Ne prisega na razdalje, ampak na polnilo le-teh z zgodbami, ki nenazadnje tudi zbližujejo. Nastala polnost je edinstven bivanjski položaj, kjer se razmreženost življenja izkaže za prvobitno in navdihujočo.

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS

Lara Gobec
Latest posts by Lara Gobec (see all)