Katja Zakrajšek PRISPEVKI, REFLEKSIJA

Katja Zakrajšek: Zemljevid telesa, večji od celine

Naslov črno telo obeta pesniško zbirko, ki se ne boji lastne političnosti. Oblika pesniške zbirke obeta misel, ki ne popušča v lastni pesniškosti.

Naslovnica pesniške zbirke Lubi Prates črno telo.

Priznana brazilska pesnica Lubi Prates (1986) je avtorica štirih zbirk, med katerimi je najuspešnejša, najbolj nagrajena in prevajana prav črno telo (corpo negro, 2018). Kot prevajalka iz angleščine se Prates posebej posveča severnoameriškim literarnim prednicam, kot so Maya Angelou, Audre Lorde, Dionne Brand in seveda bell hooks, na katero napotuje tudi zapis naslova črno telo. Še pred njimi pa je dedinja brazilskih pesnic in pisateljic, med drugim Conceição Evaristo, ki je v pojmu »pisožitja« (escrevivência) slikovito artikulirala spoznanje, da literarna beseda ni nikoli neumeščena ali odtrgana od družbenosti njene avtorice, ta pa ni odtrgana od njenega telesa – in če je to žensko in črno, ji tega družba okrog nje ne pusti pozabiti, tudi če bi to hotela.

Črno telo se torej sestavlja iz spraševanja o pripadnosti v rasno hierarhizirani družbi, utemeljeni na kolonialnem sužnjelastništvu, odkrivanja lastne odkazane drugosti, prepoznavanja pomenov, naloženih na svoje rasizirano telo, in individualnega in kolektivnega artikuliranja lastnih pomenov zanj.

Lirska subjektka, ki ji sledimo skozi knjigo, pretipava samoumevnosti, preizkuša in problematizira besede, reartikulira svojo zgodovino in sedanjost, si prisvaja lastno telo in kožo – njegovo mejo in stik s svetom.

Pesmi so grajene iz kratkih verzov, pogosto oblikovanih kot kratke izjave ali vprašanja. Prates pri tem skrajno učinkovito uporablja ponavljanje, da stopnjuje in poglablja pomen in čustveni naboj besedil. Nekatere pesmi dobijo pravi refren, na primer »vse tukaj je / izgnanstvo« (31–2) ali »dobrodošli na tem zemljevidu« (63–4). Drugod gradi paralelizme iz variacij na temo: »v to deželo / bi prinesla« … »v to deželo / sem prinesla« … »in tudi če / bi prinesla / v to deželo« (27–9), pa celo iz nasprotij: »kako naj rečem / očetnjava / kraju, kjer sem se rodila« … »kako naj ne rečem / očetnjava / temu kraju, kjer sem se rodila« (21). Posamezne pesmi so v sebi povsem zaokrožene, hkrati pa se med sabo ne le »pogovarjajo«, temveč se zlagajo v koherenten dramaturški lok.

Skozi vso knjigo se kot rdeči niti vlečeta in se prepletata motiv telesa kot teritorija/zemljevida in motiv jezika.

Jezik: od kričanja v jeziku, »ki ga nihče ne razume« (20), ki je le »spomin na moj jezik« (28), ki ga je lirska subjektka pozabila na čezatlantski ladji, ki, v ironični reminiscenci na zasužnjenje, »ni bila križarka« (23), se pesmi pomaknejo h koži subjektke kot deželi, »čeprav ne obvladam njenega jezika« (65), dokler ne postavi svojega telesa kot »točke izrekanja« (75), čeprav lastno zmožnost jezika v tej pesmi še postavlja v dvomeč pogojnik (»če bi zmogla / iznajti / lastno govorico«) in se naposled v pesmi »postali smo večji« prebije do novega skupnostnega samoiznajdevanja in samoizrekanja:

postali smo večji
od cele celine in

iznašli smo si
lastno govorico (83–84)

Telo: iztrgano »s korenino vred« (25) in preneseno v novo deželo, ki ne more biti »maternjava« (19) in ki od vsega, kar lirsko subjektko sestavlja, vidi samo »črno / telo« (29); položeno na tla in občrtano, »da začrtam meje in rečem: jaz / da začrtam teritorij in rečem: jaz / da začrtam zemljevid in rečem: jaz« (25); telo-zemljevid, »kjer plamti konflikt / v črtah / zarisanih na moja pleča«, kjer pa je vseeno mogoče izreči – morda ne povsem ironično – dobrodošlico; koža, ki je dom in dežela, »zemljevid: kjer Afrika zaseda / vse            prostore: / glavo maternico noge« in »svet, / ki ni samo moj« (66); telo, za katero ni povsem jasno, kaj ga tvori in ali bo kdaj dokonč(a)no oziroma »celo« (71–7), a je najtrdnejša in edina »točka izrekanja«, teritorij, »zgrajen / iz / ruševin« (77); telo, ki »govori / s [svojo] raso« in »sámo od sebe / pripoveduje / zgodbe / onkraj mene« (77); telo, ki je žensko, vendar lirska subjektka presenečeno »odkrije«: »nisem ženska / črnka sem« (80); ki proti koncu zbirke v verzih »postali smo večji / od cele celine« preraste v kolektivno telo in se, ko se v naslednji pesmi spet izreka v ednini, hkrati prepoznava v drugem telesu, v lirskem ti:

izgubila sem tvoje črno         telo
izgubila sem tvoje črno         telo
v mestu
…
tekla sva vsak v svojo smer
ko je prišla policija
…
in tvoje črno   telo
bi lahko bilo moje črno

telo.

V predzadnji pesmi črnega telesa »ti nikoli nisi bil soočen z grozo« se lirska subjektka naposled obrne spet navzven, k nečrnemu telesu sogovornika, in v zanikanju še enkrat izriše realnost urbanega vsakdana rasiziranega telesa v Braziliji – pa ne le tam:

 nikoli te niso deportirali v deželo, ki je ni več bilo
… nikoli nisi čutil puškine cevi
uprte v glavo
ko si sam ponavljal: to je pomota
ti nisi črn, ti si
bil vedno varen
… ti lahko zapreš oči. (89–90)

»Zapreti oči« je razkošje brezskrbnosti, ki si ga lirska subjektka zaradi družbene zaznamovanosti svojega telesa ne more privoščiti. Zato v zadnji pesmi z dvomeče zastavljenim naslovom »sprava« pribije: »nočem biti močna«. In si v isti sapi odgovori: »in / točno v tem / tiči moč«. (92)

V sredini zbirke stoji pesem z naslovom »status: imigrantski«, ki v zaporednih izdajah knjige postopek ponavljanja in variiranja širi v kolektivno avtorstvo: v peti izdaji se besedilo že podeveteri prek osmih prevodov v različne jezike od angleščine do hrvaščine. Nekatere prevode celo spremljajo QR kode, ki bralko_ca povabijo na avtoričin YouTube kanal, kjer lahko prisluhne glasovom prevajalk_cev. Kakor lirska subjektka prestopa meje lastne kože, meje lastnih platnic tako prestopi tudi knjiga.

Razsežnost spola sprva metaforično vstopa v knjigo že s prvo dvojico pesmi, ki z vidika »črnega telesa« drezata v konvencionalne kode sklicevanja na domačo državo – najobičajnejši izraz za to, čemur v slovenščini rečemo »domovina«, je v portugalščini namreč pátria, izpeljana iz »očeta«. Prvo pesem tako uvaja naslov »maternjava in/ali mati domovina«, drugo, brez naslova, dvostišje »kako naj imenujem / očetnjava«. Lirska subjektka napetosti med njima ne razreši, ampak jo še poglobi: dežela, kjer se je rodila, zanjo ne more biti ne »maternjava« ne »očetnjava« – tema, ki jo razvija tudi v nadaljevanju z motiviko tujstva in izgnanstva (»vse tukaj / je izgnanstvo«).

Potem se tema spola začasno pomakne v drugi plan oziroma vsaj umakne iz naslovov, saj pozorno branje pokaže, da ostaja nenehno prisotna. Zdaj je tu podoba rojevajočega telesa, ki »hrani / v trebuhu / revolucijo« (64), zdaj njegovega pohabljanja: »odrezali so mi prsi in klitoris« (69), zdaj telo kot »točka izrekanja«, kar je pomemben koncept v brazilskem intersekcionalnem feminizmu (lugar de fala), dokler ne pridemo do pesmi brez naslova z uvodnim verzom »biti ženska, to je blagoslov« (79–80). Tu podobje iz reklam za menstrualne vložke trči v reminiscenco na znameniti govor Sojourner Truth »Mar nisem ženska?«, ko pesem ironizira sodobne in pretekle konstrukte ženskosti, iz katerih so rasizirane ženske izrinjene: »zdaj sem odkrila / da nisem ženska«, torej so izrinjene tudi iz »blagoslova«, ki ga v odmev prvemu ponovi zadnji verz: »biti ženska, to je blagoslov«. Ob tem se lirska subjektka ironično poistoveti tudi z drugimi možnimi izključitvami iz ženskosti, tako da pesem na zanimiv način vstopa v dialog z dekonstrukcijo ženskosti v poeziji Angélice Freitas.

Šele ko se subjektkino telo na novo avtonomno zgradi, čeprav »iz ruševin«, je čas za temo ljubezni, ki se napove v vzajemnem prepoznavanju dveh teles s skupno zgodovino v pesmi s španskim naslovom »hasta aquí, hasta llegar a mí«, a jo že dve pesmi pozneje preseka nasilna družbena realnost: »izgubila sem tvoje črno           telo / v mestu / v tisti pomladi / ki sva jo imela«, saj je črno telo vselej vnaprej osumljeno, vnaprej dojeto kot nevarno in zato v resnični nevarnosti, »vselej na meji / življenja in smrti« (88). Tako kot literarno ustvarjanje tudi ljubezen za rasizirano lirsko subjektko v rasistični družbi ne more biti neobremenjena, brezskrbna.

 Črno telo je pri Lubi Prates zgodovinsko telo; vanj je vžgan spomin na suženjske ladje in kolonialno nasilje, vanj je vrezana nasilna sedanjost sodobnega zatiranja in apel prihodnosti:

            dobrodošli na tem zemljevidu
            celine
            ki se dviga
            na črnih telesih.
           dobrodošli na tem zemljevidu:
 
            kjer gori konflikt
            v črtah
            zarisanih na moja pleča
            …
            dobrodošli na tem zemljevidu:
           
            kjer hranim
            v trebuhu
            revolucijo (63–64)
 
Je telo, ki ga »izoblikujejo / brutalnosti« (74). Pesem »izruvali so mi oči« gradi grotesken prizor, v katerem lirsko subjektko polagoma razkosajo in požrejo in ki se izteče v verze:

ostala je le praznina.
potem so požrli to praznino,

si obrisali ustnice.

nakar so bruhali. (69)

Vendar to telo, tarča nasilja, ne nastopa kot žrtev: je telo, ki se vsemu navkljub vedno znova sestavlja in obnavlja, se samoizgrajuje in samoartikulira v točko izrekanja, v subjektko, ki kritično motri družbo in zgodovino in ki se, morda v reminiscenci na Aiméja Césaira, konstruira v zavračanju temeljnega kolonialnega projekta, v katerem je sodelovala proti lastni volji in s katerim se je šele vzpostavila njena edina in nemogoča »maternjava« Brazilija:

postali smo večji
od same celine
 
in nimamo potrebe
po vojni po tem da bi postavljali zastave
kolonizirali drugega rekli
to ozemlje je moje. (84)

 

 

 

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
 

Katja Zakrajšek
Latest posts by Katja Zakrajšek (see all)