Dva močna pola tvojega ustvarjanja sta pisanje poezije tako za odrasle kot za otroke in tvoje delo umetnostne zgodovinarke in likovne kritičarke. Kako to?
Povezava besedne in vizualne umetnosti me je od nekdaj zanimala na obeh področjih ustvarjanja. Študij zgodovine umetnosti in primerjalne književnosti mi je dal osnovo, da se vse življenje lahko ukvarjam z nečim, kar mi je blizu in me veseli.
Kot dolgoletna strokovnjakinja na področju knjižne ilustracije si napisala vrsto raziskovalnih študij in nekaj knjig, med njimi tudi zgoščen pregled ilustracije v svetu Upodobljene besede (1998) s spremnim besedilom Milčka Komelja. Se pa sicer ukvarjaš predvsem s slovensko ilustracijo?
Leta 1978 sem se odločila za pot samostojne ustvarjalke v kulturi in leto dni nadgrajevala svojo diplomsko nalogo Slovenska knjižna ilustracija kot kustosinja doslej še ne presežene razstave v ljubljanski Jakopičevi galeriji: predstavila sem tri generacije povojnih ilustratorjev z več kot tisoč originalnimi ilustracijami, ki sta jih po mojih napotkih vrhunsko oblikovala v razstavne eksponate že takrat priznana oblikovalca Judita in Peter Skalar. Naslednje leto je v sodelovanju Mladinske knjige in Društva likovnih umetnikov Slovenije izšla moja obsežna monografija, še danes študijsko gradivo. Že takrat sem se na pobudo profesorja Naceta Šumija, ki je tudi napisal spremno besedilo v to obsežno monografijo, odločila, da se posvetim raziskovanju te posebne likovne zvrsti, v veliki meri povezane z literaturo in poljudno znanostjo. Tako bo po prvi knjigi (naslov je enak, ker se tudi tematika nadaljuje) Slovenska knjižna ilustracija 1 (2023) letos po štirih desetletjih spremljanja ustvarjalnosti te pomembne likovne zvrsti izšla tudi druga, v kateri bodo nove monografske študije dvanajstih ilustratorjev različnih generacij, v reviji Otrok in knjiga že nekaj let tečejo nadaljevanja o tej s knjigami povezani likovni zvrsti in za njen razvoj pomembnih avtorjih, večje monografske študije o posameznih ilustratorjih pa so objavljene tudi v reviji Likovne besede.
Kako se je knjižna ilustracija spremenila, od takrat ko so nastale te tvoje študije?
Za ta odgovor, Tonja, bi rabila veliko več prostora, kot ga imava. Daje pa ga daljši pregledni znanstveni članek za Časopis za kritiko znanosti, ki sem ga lansko leto pisala na povabilo urednic te tematske številke Petje Grafenauer in Katarine Majerhold, in je pred izidom.
Ostaniva še pri prepletanju vizualne in besedne umetnosti s poudarkom na poeziji, ki si ju kot založnica in urednica povezala v dve posebni zbirki. Zanimata me predvsem zbirki poezije Dvanajst in Svit. Kako in koliko časa sta nastajali?
Uredila sem kar nekaj samostojnih bibliofilskih izdaj, res pa je, da mi še danes največ pomenita obe, ki jih omenjaš. Predvsem prva je bila zelo zahteven projekt, katerega osrednji del je bila res poezija, izziv pa so predstavljali prevodi v devet jezikov in sozvenenje s priznanimi sodobnimi likovnimi umetniki. Na pobudo Cirila Zlobca, ki je za svojo sedemletnico želel posebno izdajo nekaterih svojih izbranih pesmi v več prevodih, sem že leta 1994 kot urednica zasnovala zbirko dvanajstih pesmi v desetih jezikih (slovenski, francoski, češki, hrvaški, italijanski, ruski, angleški, nemški, španski,| kitajski), ki jih je v končnem bibliofilskem projektu spremljalo dvanajst grafik Klavdija Palčiča. Pesmi sva izbrala skupaj z Zlobcem, naslov Ti-jaz-midva je dal sam. Tudi daljša eseja o pesniku in slikarju sta bila prevedena v devet jezikov. V vsaki knjigi je objavljenih deset različnih portretov obeh avtorjev, ki jih je v svoji vrhunski portretni maniri ustvaril mojster fotografije Tihomir Pinter. Za takó kompleksno delovanje s številnimi pesniki, prevajalci in vizualnimi umetniki sem ustanovila založbo Edina, sprva namenjeno bibliofilskim izdajam, kjer je leta 1995 izšla ta prva in nato še druge knjige, grafične mape in bibliofilske izdaje. Zanimivo pesniško-likovno sodelovanje je nastalo tudi med Danetom Zajcem in Jožetom Tisnikarjem v knjigi Krokar (1997). Oba ustvarjalca, rojena le z letom razlike, je že v času življenja zaznamovala predvsem smrt, o kateri sta razmišljala v svojih delih. Oba sta imela pri ustvarjanju podobne motive, predvsem blizu jima je bil krokar. V enem svojih verzov v pesmi Krokar Zajc pravi: Ko leti nizko, / se mu na perutih lesketa / črno kljubovanje kraljestva / skrivnosti. Ob tem mi je slikar Janez Bernik, ki si je močno želel s svojimi deli sodelovati z njim, dejal, da lahko samo Tisnikarju odpusti ta privilegij, ker bo sam še dolgo poskušal doseči njegovo prvinskost, pristnost.
Načelno sem pesnikom pustila izbor likovne spremljave slikarjev ali grafikov, s katerimi so se bolj ali manj povezovali motivi umetniškega izražanja, nekatere sem tudi sama predlagala. V zbirki z enostavnim naslovom Dvanajst je tako izšlo še pet celostnih projektov: Glas (1998) s Kajetanom Kovičem in Francetom Miheličem; Odsotnost (1999) z Borisom A. Novakom in Lojzetom Spacalom; Svit (2000) z Ivom Svetino in Vladimirjem Makucem; Razsviti (2001) s Tonetom Pavčkom in Zvestom Apolloniom; in Labirinti (2003) z Andrejem Medvedom in Emerikom Bernardom. Zahtevne monografske eseje o vseh teh pesnikih in likovnikih so pisali priznani literarni in likovni kritiki, vsi razmeroma dolgi eseji so bili tudi prevedeni. Narodna in univerzitetna knjižnica hrani tako knjižne izdaje kot grafično pesniške mape in bibliofilske knjige. Na to zbirko, ki bo ostala unikum v slovenski zgodovini, sem še danes precej navezana, saj je v skoraj desetih letih ni bilo lahko izpeljati. Sodelovanje z avtorji, mnogimi prevajalci, literarnimi in likovnimi kritiki in – ne nazadnje – pri tisku originalnih grafik v Mednarodnem grafičnem likovnem centru s Slavkom Pavlinom, izjemnim poznavalcem sitotiska, je bila res dragocena izkušnja.
Po ideji zbirke Pesniški list, ki je v sedemdesetih letih na navadno petnajstih nevezanih listih izhajala pri Založništvu tržaškega tiska v Trstu in bila na pesniški sceni precej priljubljena, sem zasnovala zbirko na listih, ki so bili spravljeni v za to narejene bele škatlice v obliki knjige. Vsaka bibliofilska zbirka je imela 110 nevezanih strani, bila je oštevilčena (vsega skupaj je bilo izdanih 99 izvodov), podpisala sta jo oba avtorja, podpisane in oštevilčene so tudi vse originalne grafike. Tudi v bibliofilski zbirki Svit je izšlo sedem ‘knjig’: ob mojih haikujih Zrela semena (2001) so miniaturni akvareli Urše Cigler; Nežnosti (2002) Toneta Pavčka spremljajo grafike Igorja Dolenca; Večnost trenutka (2003) Josipa Ostija je grafično dopolnil Janko Orač; Čudež telovzetja (2004) Cirila Zlobca dopolnjujejo grafike Vladimirja Makuca; Onkraj sveta (2005) Saše Vegri so na veliko veselje pesnice pospremile miniaturne podobe Jožice Medle; Vmesnost (2007) Andreja Medveda pa je s svojo abstrakcijo pesmim primerno barvitost dodala Tanja Špenko. Kot del zbirke je izšla tudi knjižica Pesniki (2002) Tihomirja Pinterja s črno-belimi portreti enaintridesetih slovenskih pesnikov. Čista ljubezen do poezije in njene vizualne spremljave ni bila več dovolj, zato se je tudi ta v času vsesplošne finančne krize sčasoma končala.
Zakaj navajam vsa ta imena? Ker sem res ponosna, da mi je to uspelo. To so minule zgodbe, ki ostajajo žive. V arhivih narodove zgodovine, v Narodni in univerzitetni knjižnici! To so korenine in krila, ne le družinska. Prepletanje, dediščina. Da sem živela in ustvarjala nekaj, kar je že zdaj zgodovina. Kot se mi zasvetijo oči, kadar danes v roke vzamem monografijo angleškega kiparja Henrija Moora z njegovim podpisom in posvetilom, ki mi ju je ob obisku pri njem osebno v ateljeju dal. Kar je zame prav tako izjemno, kot spomin na to, da sem vozila Daneta Zajca (ki sem ga sedemletnica občudovala že kot knjižničarja v Pionirski knjižnici na koncu Kongresnega trga) v belem površniku v Slovenj Gradec k Tisnikarju ali na skupno kosilo z Janezom Škofom. Ja, tudi njuno zgoščenko smo izdali! Vse to je bilo v tem obdobju zame intenzivno povezano s poezijo.
Si tudi kot kustosinja v vizualnost vnašala poezijo?
Besedila ob določenih razstavah večkrat dovoljujejo bolj poetične zapise kljub strokovni oceni izbranih avtorjevih del. Ne velja pa to za raziskovalna in strokovna besedila o knjižni ilustraciji, niti ne za večje tematske razstave. Med temi mi je več svobode v tej smeri dovoljevala le obsežna razstava Poetika (2008), ki že v naslovu razkriva naravnanost predstavitve štiriindvajsetih slikarjev, ki pišejo poezijo in pesnikov, ki slikajo. Za izbor sem morala precej dobro poznati obe sceni, lirično in vizualno. Razstava, ki je bila leta 2008 v vseh prostorih velike Koroške galerije likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu, je bila v celoti posvečena poeziji, slavnostni govornik je bil Ciril Zlobec. Moja besedila o posameznih avtorjih so bila v obsežnem dvojezičnem katalogu večinoma posvečena vsem njihovim poetikam v besedi in podobi.
Je tudi pri pisanju tvojih literarnih kritik kdaj navzoče to povezovanje?
Ne vedno. Če dobim povabilo za oceno pesniške zbirke, se posvetim predvsem besedam, vsebini in načinu izreke. Res pa je, da, če le zadiši po prepletu besednega z vizualnim mi predvsem urednik radijske kulturne redakcije Vlado Motnikar pošlje knjige v oceno za oddajo s Knjižnega trga. V zadnjem času recimo pesniško zbirko Tudi, pesniški in kiparski dvojec Milana Jesiha in Mirka Bratuša, Pogovore z Vladimirjem Makucem Miljane Cunta, ki jih spremljajo tudi Makučeve podobe, zadnjo postumno zbirko Visoka gora, bele luči Tomaža Šalamuna z ilustracijami njegove hčerke Ane ali pesmi in podobe Tine Volarič v zbirki Nekje notri je uho. A največkrat pišem ocene iz čiste ljubezni do poezije. Večkratno natančnejše branje me potisne v drugačen, recimo da bolj poglobljen uvid v posamezno zbirko.
Kako bi opredelila svoje začetke pesniške ustvarjanja?
Prve objave mojih pesmi so bile v srednji šoli. Na Gimnaziji Šentvid smo imeli šolski časopis Utripi, kjer se je našel prostor zanje skoraj v vsaki številki. Teh prvih pesmi seveda nisem uvrstila v nobeno svojo kasnejšo pesniško zbirko, je pa bil časopis v času, ko je bil glavni urednik Slavko Pregl, urednik za kulturo pa Tone Hočevar, razglašen za najboljši slovenski srednješolski časopis. Tako da se tem svojim prvim pesniškim začetkom danes ne nostalgično ne avtorsko ne odrekam.
Že zgodaj sem se intenzivno spoznavala tako s klasično kot živo literaturo, saj poezije ne moreš ustvarjati kar tako, brez literarnega predznanja. Predvsem sem imela srečo, da nas je filozofijo, psihologijo in sociologijo učil profesor Franc Malnar. Njegove ure so bile nenavadne in – danes ugotavljam in še posebej poudarjam – povsem izven časa. Bolj poglobljeno, kot je zahtevala učna snov, nas je seznanjal z vsemi obdobji filozofije, učil nas je razmišljanja in življenja pa tudi želje in posledično potrebe po umetnosti. Vcepil nam je misel, da je pomembno veliko branja, seznanjanja takó s tradicijo kot s sodobnim ustvarjanjem. Zame je bilo precej usodno, da je takoj po izidu v samozaložbi izdane pesniške zbirke Poker (1966) Tomaža Šalamuna prinesel knjigo v razred, z njim smo brali, se pogovarjali in jo razčlenjevali. Takrat sem prvič dojela, da se da na več načinov organizirati pesniško snov, pri čemer me je takoj pritegnila uvodna predpesem, ki je bila glede na dolžino posameznih verzov podobna puščici. Občutek za grafično vizualnost me je pritegnil tudi pri ostalih pesmih. Čeprav je profesor Malnar vedel, da drugi profesorji tega ne bi odobravali, nam je v razred prinesel tudi znamenit izvod angažiranega študentskega časopisa Tribune, v kateri je legendarni pesnik Chubby (Vojin Kovač) sredi velike bele plahte objavil le dve besedici drekec pekec. Seveda se je kasneje v javnosti izkazalo, da je tedanji slovenski kritik Josip Vidmar burno protestiral proti takemu moralnemu razkroju. Zanimivo pa je, da smo sicer pri Malnarjevih urah brali tudi pesmi Zlobca, Pavčka, Koviča in Menarta, predvsem iz takrat še vedno popularne ljubezenske zbirke Pesmi štirih (1953), a nam jih ni predstavljal s takim raziskovalnim in vizionarnim zanosom kot mlado sodobno poezijo. Iz gimnazijskih časov se (v zvezi s poezijo) spomnim še srečanj pri prijateljici Vlasti Svetina pri njej doma v Kozolcu, kjer so se takrat pri njenem dve leti mlajšem bratu Ivu družili tudi nekateri dijaki, kasneje na Šubičevi gimnaziji člani literarne skupine 441. Da se razumeva, Tonja, govorim le o svojem takratnem življenju, povezanem s prvimi dotiki poezije.
Študij na fakulteti si pričela v razburljivih časih. Šestdeseta leta so zaznamovali gibanje proti vojni v Vietnamu, feminizem ter vsesplošno krhanje družbenih pravil glede spolnosti, oblačenja, življenjskega sloga, glasbenega okusa. Kaj te je v tem času povezovalo s poezijo?
Takoj na začetku prvega letnika študija na Filozofski fakulteti nam je profesor Dušan Pirjevec dal vedeti, da naj kot študenti primerjalne književnosti pozabimo na svoje literarno ustvarjanje. Zanimivo je, da je kar nekaj njegovih študentov naše povojne babyboom generacije te njegove napotke kasneje demantiralo: poleg nekaterih odličnih nadaljevalcev njegovih literarnozgodovinskih raziskovanj, ki so ostali predavatelji na Filozofski fakulteti, so mnogi kasneje postali tudi vrhunski pisatelji, esejisti in pesniki. Naj omenim le prijateljico Marušo Krese, pesnico in pisateljico, ki naju je v času študija primerjalne književnosti in umetnostne zgodovine povezovalo tudi takratno napeto študentsko gibanje, zasedba Filozofske fakultete spomladi 1971 in neskončni pogovori o tem, da hočemo nekaj novega, drugega, drugačnega. V času svetovnega gibanja flower power, ki je bilo v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja simbol pasivnega upora in nenasilja ter ob mnogih študentskih nemirih pri nas in povsod v svetu, so bili taki pogovori prav toliko pomembni kot sam študij.
Za mlade pesnike so bile v teh zgodnjih sedemdesetih letih precej zaželene objave v literarni prilogi Mlada pota časnika Mladina. Vzporedne možnosti za bolj angažirane so bile objave v Tribuni. Enkrat takrat je na sceno vidno vstopil tudi pesnik Franci Zagoričnik, ki se je v celoti posvečal raziskovanju vizualne/konkretne poezije, s katero je poskušal premostiti trenutek v literarni zgodovini, ki se je po njegovem izrisoval v krizi poezije in stiski jezika. V samozaložbi je izdal svoj Opus nič (1967), ki je pomenil radikalno dejanje, prek katerega se ni dalo več iti: prazna knjiga, knjiga brez besed. Bil je eden najpomembnejših predstavnikov konkretne poezije, leta 1978 je zasnoval mednarodno avantgardno skupino Westeast ter nekaj drugih revij. Zanimanje za konkretno poezijo je postalo in bilo nekaj časa središče pesniškega eksperimentiranja, pomenilo je izziv za ustvarjanje nečesa novega, še neuveljavljenega. Takrat so bila pesniška iskanja in raziskovanja jezika zanimiva, napredna celo v primerjavi z drugimi sočasnimi pesniškimi pojavi po Evropi in Ameriki. V začetniškem navdušenju me je ta poezija zanimala predvsem vizualno, poetično v prostoru nebesedne likovne umetnosti. Nekatere moje pesmi je Zagoričnik tudi objavljal v literarnih revijah, ki jih je ustanavljal in urejal (Nova Atlantida, SRP: svoboda, resnica, pogum). Sicer so poskušale najti tudi vsebini ustrezno vizualno obliko, ni pa to bila nikakršna radikalna vizualna poezija, s kakršno se je takrat ukvarjal med drugimi recimo Matjaž Hanžek. Je pa bilo kakšnih deset let pozneje dvanajst iz tega časa izbranih in prirejenih pesmi v slovenskem in ruskem jeziku objavljenih v knjigi Vojna vojni ob skulpturah kiparja in pisatelja Toneta Svetine (Mladinska knjiga, Ljubljana & Planeta, Moskva, 1988). Kot samostojna zbirka z naslovom Ki boš spremenil podobo sveta je s temi dvanajstimi pesmimi kasneje izšla prevedena v več jezikov s spremnim besedilom Milčka Komelja. S prevodom Jolke Milič v italijanski jezik je bila celo nagrajena.
Leta 1971 me je prevzela prva pesniška zbirka Milana Dekleve Mushi Mushi s svojimi kratkimi, s čustvi nabitimi haikuji. Predvsem zgradba. Poleg izvrstne besedne sintakse, zanimive in pri nas takrat še neznane jezikovne prvine, ob tem tudi likovno-vizualna oblika besedila in impresivne črno-bele fotografije, ki so smiselno dopolnjevale po japonskem vzoru zreducirana besedila. In to, kako veliko lahko z natančno premišljeno redukcijo besed poveš. Dosti kasneje sem sprejela izziv minimalistične zgradbe besed v treh zbirkah haikujev: Zrela semena (2001), Porcelanaste sanje (2007) in Škrlatne čipke (2008). Večinoma sem se držala osnovnih pravil sedemnajstih zlogov (pet, sedem, pet). In skrajno izčiščene zgradbe. Kjer je lahko v treh vrsticah cel roman ali le tiho vživetje v danost trenutka. Dve zbirki (Semi maturi & Zrela semena, 2006, in Sogni di porcellana & Porcelanaste sanje s spremno študijo Marine Moretti, 2009), ki ju je prevedla Jolka Milič, sta dvojezično izšli v italijanskem in slovenskem jeziku pri milanski založbi LietoColle.
Kdaj si pričela s pisanjem nonetov? Gre za poseben koncept, doslej je izšlo osem pesniških zbirk, v Poiesis objavljamo dva nova venca nonetov kot del zadnje, devete zbirke Korenine in krila, ki naj bi v kratkem izšla.
Ne spomnim se več, kdaj in kje sem brala nemškega filozofa in kritika Walterja Benjamina (1892–1940), ki je v svojih spisih pogosto poudarjal pomen inovacije, prelamljanja tradicije in ustvarjanja novih izraznih oblik: bistveno zame pa je bilo njegovo sporočilo, da književno delo, ki je kaj vredno, ne posnema ustaljenih pravil, pač pa odpira nov žanr. Bilo je nekako v času, ko sem navdušeno brala Grafenauerjevi zbirki Štukature (1975), ki je veljala tako za pesniški vrhunec kot za konec slovenskega modernizma, in Palimpsesti (1984), predvsem pa Svetinovo zbirko Bulbul (1982). Oba pesnika tako samosvoja – in tako drugačna! Sama sem v tem času iskala način izreke, ki bi bil samo moj. Iskala svojo drugačnost. Pesmi, ki so se že nekaj časa nabirale v predalu, napisane na roko in pretipkane, sem postavila v trivrstične kitice. Nato sem tudi vrstice oklestila na tri besede. S takim čiščenjem besedila sem dosegla asketsko pripoved. Minimalistična oblika mi je bila všeč tako estetsko, se pravi vizualno, kot vsebinsko. Za nikakršen l’art pour l’at ni šlo, temveč za lastno jezikovno disciplino. Čiščenje odvečnosti na roko napisanih pesmi me je čisto prevzelo. Kar nekaj časa sem jih pisala in dopolnjevala s svojimi dodatnimi pravili, jih na glas brala in popravljala, dokler jih nisem dala v branje Ivu Svetini. Za to prvo knjigo devetih vencev nonetov mi je nato napisal spremno besedilo, Tomaž Kržišnik pa je prvo izdajo zbirke Nemira polno jabolko (1986) ilustriral in unikatno oblikoval.
Ko sem kakšno desetletje kasneje prinesla rokopis za drugo pesniško zbirko Boginja mojih sanj s spremnim besedilom Cirila Zlobca v založbo Mondena, ki je bila v tistem času zelo naklonjena sodobni slovenski literaturi, mi je Ivo Frbežar predlagal, da bi poleg te izdal še prvo zbirko. Ker sem že imela zase zasnovo, da naj bi bile pesmi v tej dolgoročno zasnovani zbirki EOS neke vrste saga, moja simbolično minimalistična romaneskna pripoved o življenju v različnih, avtentično v času doživetih obdobjih, sem se strinjala. Za ovitke vseh devetih zbirk, kolikor naj bi jih do leta 2026 izšlo, sem izbrala devet abstraktnih akvarelov sina Arjana, ki je bil takrat še absolvent na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Z njegovim takratnim akvarelom bo po natanko štiridesetih letih opremljena tudi zadnja zbirka vencev nonetov Korenine in krila. Če se v tej zbirki kot pesnica vračam h koreninam, osebnim ali narodovim, kar je tudi dediščina mojih staršev – na žalost danes zastrašujoče aktualna – je to verjetno res dokončno slovo od mladosti. Ne pa od življenja.
Bi rekla, kot je naslovljen venec nonetov Slika v sliki (2011), da tudi tako dojemaš poezijo?
Ne, ne bi. Ta naslov ima čisto simboličen pomen, če pa veš, da je moj sin slikar, si hitro lahko predstavljaš, o kom največ teče beseda. Tako kot pri drugi knjigi nonetov Boginja mojih sanj (1997), če veš, da je moji hčerki ime Sanja. Še najbližje mojega opazovanju sveta skozi ‘slikarske’ oči je v zbirki Arabeska (2006).
Arabeske so pesmi v prozi, v katerih se srečujemo s prav posebnim odnosom do narave in predajanju subjektke njej. Kaj ti pomeni narava in ves mikrokozmos v njej?
Del narave smo, naše zrcalo je. Za pesnjenje ponuja paleto sinonimov in simbolov, vsak njen, še tako droben del.
V tvoji poeziji za odrasle je pogost motiv močne ženske. Lahko bi rekla, da je v njej tvoja podoba prerasla v simbol trdnosti, stabilnosti. A sprva, ko si bila štiri leta zaposlena kot knjižna urednica pri založbi Mladinske knjige in nato še štiri leta kot novinarka Mladine, si pisala predvsem pesmi za otroke. V tvojih besedilih zanje pa izstopa motiv nežne matere. Zakaj si se tako odločila?
Ne pri pisanju poezije za odrasle ne pri različnih zvrsteh pesmi za otroke ne gre za zavestne odločitve, kakšen naj boš, ampak kdo dejansko si v dani situaciji. Potreba po pisanju za otroke je sprva uročila moje življenje, ko sta mi kopico priložnostnih motivov nudila otroka Sanja in Arjan, kasneje tudi drugi otroci v vrtcih, šolah in na igriščih, ne nazadnje tudi vnuki. V tem kontekstu mi je še vedno posebej ljuba drobna slikanica z mehkim ovitkom Če bi srečal krokodila (1981), ki jo je z ilustracijami Kamile Volčanšek uredil Niko Grafenauer in je izšla v danes nepredstavljivih šest tisoč izvodih. Imam samo en izvod, ki ga ljubosumno čuvam. Nekatere izmed teh pesmi so kmalu našle prostor v učbenikih prve triade, večkrat tudi za otroke v zamejstvu. In kar še vztrajajo tam. V tistem času je bilo precej mojih pesmi objavljenih v Cicibanu, največ o otrocih. Kakšne naj bodo, če ne nežno naklonjene vsem drobnim vragolijam in hudomušnim iznajdljivostim majhnih otrok?
Tvoja poezija za otroke je minimalistična, podobe razvijaš iz stvarnega, otipljivega sveta. Kako poetično približati svet sodobnemu otroku s slikanico?
Pesmi, ki predstavljajo pojme, črke, besede, predmete, živali ali dogajanje v naravi, nastajajo iz izvorne otroškosti, ki jo pesniki za otroke nosimo v sebi. Veselje do igranja z besedami, zvoki in stavki se morda zdijo kot lahkotna igra, vendar je to v resnici umetnost, ki naj bi otroke spodbujala k čudenju vsega, kar nas obkroža, zato je vsaka beseda pomembna. Vsak verz, rima, spevnost. Ki do oblikovanja končne podobe vsake pesmi, ne glede na njeno dolžino, vzamejo veliko časa. Za izčiščevanje odvečnih besed, nerodnih rim, za medenje izrazov in ritmične spevnosti besedil, ki tako hvaležno pripomorejo k zapomnjenju in branju najmlajših. Z duhovitostjo, humorjem se tudi pesmi za najmlajše lahko dotaknejo mnogih kulturnih stereotipov glede razlik med spoloma, starosti, tradicije in družbene vključenosti. Pesnik lahko govori o najbolj odraslih rečeh, če so le doživljajsko v njegovem lastnem izvornem otroštvu, ki se v pisanju za otroke samogibno oglaša v njem in vtiskuje svoje sledi v pesem. Tako pri pisanju za otroke ne gre le za preproste, neposredne in zaupljive misli v verzih, ki naj bi jim prinašali veselje in radost, temveč je v zgoščanju in jedrenju izrazov umerjeno poetično doživljanje in duh, iz katerega nastajajo.
Kratke, ritmične in duhovite pesmi za otroke vabijo v pisan svet domišljije, ritma in igrivosti, združujejo lahkotnost otroškega sveta in književno kakovost, za kar je po revijalnih objavah v reviji Trobentica kot urednica Mišje abecede (2007) poskrbela tudi Tilka Jamnik, strokovnjakinja na področju mladinske književnosti in branja. Založba Miš se je leta 2021 odločila za ponatis pesmi, a z novimi ilustracijami Marte Bartolj. Pri sodobnih besedilih za predšolske otroke in male bralce v prvi triadi sta še posebej pomembni primerna dolžina besedila, zvedena na kratke impresije, in oblika slikanice, prilagojena tudi zgovornim ilustracijam, da je branje podob v njej enakovredno branju besedila. Kadar sta obe področji prepleteni, oblikujeta čudovito celoto. Doslej je izšlo precej, mislim, da kar nekaj preko trideset slikanic z mojimi pesmimi, lastne vizualne zgodbe so jim dodali ilustratorji različnih generacij. Ne bi naštevala vseh, morda le zadnji dve: moji verzi kot petelinji spev v rimah Povabilo na kosilo (2024) z ilustracijami Zvonka Čoha in Miški v hiški (2025) z ilustracijami Kristine Krhin. Med ilustriranimi knjigami bi izpostavila dve, ki sta izšli v založbi Morfem in sta mi z Arjanovo duhovito in skrajno minimalistično risbo še posebej ljubi: Hlačke za oblačke (2012), kjer je o pesmih pisal Niko Grafenauer, o ilustracijah pa profesor Črtomir Frelih, in Cesta iz mesta (2025), kjer je kratko spremno besedo o obeh prispeval Milan Dekleva.
Mladi bralci skoraj ne pridejo v stik s sodobno likovno produkcijo, ideja o »podtikanju« umetnosti v knjige za otroke je v tvojih treh velikih slikanicah Slike za pesmi, pesmi za slike pomenila kvaliteten in izviren način kulturne vzgoje. Očitno je bilo povezovanje poezije in likovne umetnosti za najmlajše otroke precejšen ustvarjalni in založniški izziv?
Res je, v letih 2015 in 2016 so v založbi Edina izšle tri izjemno lepo oblikovane slikanice: Slike za pesmi, pesmi za slike, Druge slike za pesmi, pesmi za slike in Tretje slike za pesmi, pesmi za slike. To je bil odličen pripomoček za spoznavanje slovenske umetnosti zadnjega stoletja, a hkrati zahteven eksperiment v povezovanju besedne in likovne umetnosti. Za pesniški izziv in za objavo sem izbrala podobe, ki so jih ustvarili vrhunski slovenski umetniki in umetnice vseh generacij, za kar sem morala dobiti tudi avtorski pristanek za objavo vseh tridesetih. Kljub umetnostnozgodovinski stroki, ki je pozdravila takšno povezovanje obeh umetnosti, pa je bil postopek prezahteven in izvedba predraga, da bi s serijo v založbi še nadaljevali. Sem se pa na projekt sama kar nekaj časa pripravljala in tudi pisanje je bilo nekaj posebnega. Pesmi so morale nastati na osnovi vsake podobe. Če povzamem le glavne: mak, česen, roža; pav, zajec, opica, ovca, ptiček, gosenica, mravljice, petelin, noj, maček, pes; slikarski atelje, predmestna hiša ali hiša v oblakih, sonce, valovi in tu in tam kakšen deček ali deklica. Znašla sem se v obrnjenem položaju: moje pesmi so ‘ilustrirale’ podobe.
Tvoja poezija za odrasle je zrela, premišljena in hkrati zelo občutena. Kako jo umeriš?
Je ne. Ko zapisujem prve zamisli, se ne sprašujem o smislu umetniških definicij, o trendih, ki jih povzdiguje ena ali druga veja poezije. Res pa je, da se z leti počasi učiš biti do sveta in do svojih dejanj pazljiv, pozoren, strpen.
Čeprav se zaradi zelo različnih oblik ne zdi, so vse moje zbirke pesmi na neki način povezane. Navadno imam pred očmi zbirko, ki hoče kot celota nekaj povedati. Redkokdaj napišem pesem, ki ni že vnaprej zamišljeni celoti namenjena. Ampak, Tonja, saj veš, brez izjem tudi pravila ni. Ena takih je Podzemni diptih, ki je nastal 150 metrov pod zemljo, kamor nas je v sobo Antona Aškerca v velenjskem rudniku s tem namenom povabil pesnik in slikar Stojan Špegel, tedanji vodja galerije v Muzeju premogovništva v Velenju. Pesmi diptiha (Asfodelska raven in Elizejske poljane), ki skozi antične prispodobe govori o pozitivnem in razdiralnem v ljudeh tudi v sodobnem svetu, je bila objavljena v reviji Poetikon 75-76 (2017) in našla prostor tudi v spletni literarni reviji Locutio (2020). Pesem Oda nerojenemu otroku, s katero sem bila leta 2023 nominirana za nagrado Fanny Haussmann, pa je našla prostor v reviji za književnost in kulturo Vpogled.
Poezija v zbirkah Violina in Žamet je stik s prav posebno svetlobo. Kako si utrnila to razžarjenje in spoznavanje »življenjskih resnic« subjektke?
Ti dve zbirki pesmi sta edini knjigi, ki v celoti govorita o ljubezni. Že to, da ljubezen doživiš, je svetloba. Ob kateri žariš. Neponovljiva. Tudi če mine.
Izšlo je veliko tvojih knjig z vseh področjih tvojega ustvarjanja, če se vrneva na začetek pogovora. Ali rada pišeš?
Glede na število knjig se res zdi, da z lahkoto pišem. Uživam, ko pišem, to je res. Ni pa res, da pišem z lahkoto. Vsako besedo, vsak stavek premislim do konca, in če je treba, ga tudi neskončnokrat spremenim, dokler ne poiščem prave poante ali razlage tega, kar želim povedati.
Si se udeleževala srečanj Pesnice o pesnicah?
Naj najprej povem, da sem pred več kot dvema desetletjema rada prihajala na Salone poezije v Novo mesto, kjer je srečanja po vzoru nekdanjih francoskih salonov poezije vodila pesnica Marjanca Kočevar. K njej smo hodili iz vse Slovenije, tudi iz Trsta, in brali iz zbirk, ki so v tem času izhajale. Takrat je v Študentski založbi izšla zbirka Krogi na vodi (2000) Petra Semoliča, ne spomnim se kdo jo je bral, Marko Kravos ali Majda Kne, je pa pustila močan vtis na vse nas. Seveda pa smo do zgodnjih jutranjih ur nato brali tudi svojo poezijo. To je bilo v času, ko je izšla moja zbirka Violina (2000), iz katere sem najraje brala pesmi iz dveh ciklov: Koncert za violino in Sinji akvareli. Zbirka je v res pretanjeno doživetem prevodu Josipa Ostija šest let kasneje v bosanskem jeziku izšla še v Tuzli. In, ne boš verjela, tudi za te večere sem nekajkrat pripravila intimne slikarske in grafične razstave.
Sicer pa, ja, na začetku sem bila kar aktivno navzoča na srečanjih Pesnice o pesnicah, s katerimi je Barbara Korun pričela v začetku leta 2012 iz želje, da ženske ustvarimo sebi oziroma svojemu delu bolj naklonjeno recepcijsko polje in izrazimo medsebojno solidarnost. Dejstvo je, da je pesniških glasov žensk danes veliko in da je ženska poezija na Slovenskem trenutno zelo kvalitetna in močna, zmeraj bolj nespregledljiva. Na enem izmed teh prvih srečanj je bila v komentiranje uvrščena tudi moja pesniška zbirka Žamet, ki je takrat izšla. Ta redna mesečna srečanja v razstavnem prostoru Hostel Celice na Metelkovi so se na začetku letošnjega leta, žal, zaključila. Smo pa tudi na osnovi ideje, da se popravi neravnovesje v vrednotenju dela žensk, s Stanislavo Repar-Chrobakovo, Barbaro Simoniti in Ano M. Sobočan leta 2013 z Listino Mire ustanovile ženski odbor pri slovenskem centru PEN. Še isto leto je bila podeljena tudi prva nagrada mira za literaturo in aktivnost pri ženskih vprašanjih v družbi. Do sedaj jo je prejelo petnajst ustvarjalk. Med predlaganimi kandidatkami nominiranke in nagrajenko izbira strokovna žirija, v kateri niso samo ženske.
Pesniška zbirka Pisan cvet na vrtu belih rož, ki je bila leta 2025 nominirana za Jenkovo nagrado, se posveča življenjem in ustvarjanjem številnim žensk, bližnjim in umetnicam. Zdi se, da se koda za razbiranje simboličnih prispodob v tej zbirki skriva v analizi ustvarjalnega procesa. Na eni strani je pripoved formalno popolnoma podrejena urejeni obliki pesmi, na drugi se svobodni verzi na različne načine prepletajo med njimi. Kako si izbrala ženske, ki se jim s pesmimi poklanjaš in kako je taka večplastna podoba zbirke nastala?
V tej zbirki so me zanimali notranji svetovi ženskih likov, ki predstavljajo takó živost sodobnih ustvarjalk kot izkušnje umetnic v preteklosti. Interakcijo osebnih prelomnic, razmišljanj o vzajemni usodi v okviru družbenih vrednot s poudarkom na vprašanjih žensk v družbi sem zvrstila v enainpetdeset intimnih ‘pogovorov’, ki so jedro poetične pripovedi, vselej umeščene dominantno na desni polovici razprte knjige. Literarna in mestoma resnična ‘srečanja’ z njimi sem zapisovala nekaj let in jih na koncu pri prikazovanju njihovih največkrat ranljivih, zamolčanih in prezrtih zgodb, a mestoma tudi doseženih zmag, poenotila v urejeno obliko. Vodilo vseh dvogovorov je bilo nenehno preizpraševanje ali je močna tista ženska, ki se skrije za svojo nemoč, iz katere za zunanji svet tihotapi miroljubno strinjanje z danostjo, ali tista, ki zna pokazati svojo pripravljenost na boj, oziroma ji prav ta daje moč? Ne gre za poklon samo tem ženskam, ampak bolj za preverjanje o tem, kje v današnjem svetu ženske dejansko smo. Zato sem se na koncu ob tem vprašala, kje v tem ‘vrtu belih rož’ sem jaz sama. Tako sem na levo stran zbirke v kratkih pesmih, zapisanih v drugačni obliki in tipografiji, na koncu umestila še svoj samogovor o vzročnosti in posledičnosti svojih lastnih dejanj in odločitev v življenju.
Kaj ti pomeni pisanje?
Vse moje turbulentno življenje je v mojih pesmih. Vsi vzponi in padci. Vsa sreča in vsa razočaranja. Vsa iskanja, spoznanja in védenja. In vsa moja ljubezen do besed, poezije. Kar me izpolnjuje. Ne, Tonja, ne gre za leporečje. Vsa moja pokončnost in stvarnost, kot ju med pogovorom omenjaš, in tudi zavedanje, da ne živimo v enostavnem svetu, brez branja in pisanja poezije ne bi vzdržala. Kot tudi ne brez ljudi, ki so mi in mi še pomenijo vse.
Pogovarjala se je Tonja Jelen
Foto (c) Jurij Vižintin