Pino Pograjc: MEGALOMAST IN IZBRUHIJADA (Črna skrinjica, 2024
Ljubljana)
Pisati v modusu brezvezja
Megalomast in Izbruhijada je ognjevit pesniški projekt Pina Pograjca: zbirki namreč dobita svoj polni izraz skozi zvočno obliko, ki ne pomeni le branja. Usmerjenost v urbano, ironično zabavanje z raznoliki tropi, povezanimi z mladimi, pesniki, homoseksualci (kombinacijo vsega trojega) daje intenzivno mešanico, ki pa prevprašuje smisel plejade pravil, ki kljub očitni neučinkovitosti še vedno veljajo v družbi. Zbirki sta sicer v fizičnem smislu torej dve, a tvorito enovito celoto kot dve plati istega kovanca ali dve platnici knjige, druga drugi odgovarjata. Prosti tek, brezvezje, prosto po Izbruhijadi, najizrazitejša kontura obeh, kaže na to, da je osebno izpovednost še ni postala sinonim za sentimentalizem.
Zlasti v Megalomasti se velik del literarnih podob suče okoli različnih osebnosti iz družbeno-kulturnega življenja in literatura (Tomaž Šalamun, Diogen iz Sinope, Rosa von Praunheim…), s katerimi se pesnitev potika počasi proti artikulaciji neke osebnosti: “Šalamunova največja zapuščina / so ošpricani hrbti mehiških fantov, / moja največja zapuščina / so Šalamunove zbirke, / ki jih iščem po antikvariatih in kradem po knjižnicah” (str. 38). Izbruhijada je v tem smislu bolj selektivna: imenovane so zlasti poetike Karla Hmeljaka, Andreje Štepec (fnt moj, js sm tok utrujena kot avtorski odraz) in usmerjena iz notranjosti ven, torej obratno kot pri Megalomasti: “poba, / pazi se, / js sm a triple threat, / shizofrenijo mam po mtki, / alkoholizem po fotru, / zavist pa po narodu” (str. 27).
Razmerje med Megalomastjo in Izbruhijado ni linearne narave, ne gre namreč za dopolnjevanje, niti za to, da bi v nekem pripovedovalskem smislu ena nadaljevala drugo, ampak se zdit, da gre za nek element ujemanja v smislu jinga in janga. Megalomast oblikuje močna introspekcija, ki se v Izbruhijadi obrača v črni humor. Izbruhijada se zdi tudi bližje slam poeziji zaradi pogoste uporabe preprostih rim in preobračanja ustaljenih družbenih podob: “samota je bolest, / s katero živim že celo življenje, / a dolgčas, to pa ne” (str. 48).
Poezijo zibrk dopolnjujejo na eni strani ilustracije Maje Poljanc, ki so sicer prisotne zgolj v segmentu Megalomast, rdeča barva, ki je prisotna skozi njih, pa se v Zbruhijjadi nadaljuje v okviru rdečih prdelenih strani. Te delujejo toliko bolj opazno zaradi uniformne črne podobe založbe Črna skrinjica. Poleg tega pa pomemben doprinos k napisani poeziji prinašajo zvočni posnetki, ki jim je mogoče prisluhniti prek QR kod. Na ta način se pričujoča poezija sklene s tradicijo ljudskega pesništva kot njegov moderni, urbani izraz.
Kljub zgoščenosti (kot v smislu del kot tudi znotraj Pograjčevega opusa) sta Megalomast in Izbruhijada pomemben premik na nekartirano območje govorjene poezije, ki spaja besedni izraz z glasbenim in tudi vizualnim. Pohvalno je, da v zbirki ne gre za iskanje načinov, kako neko vsebino upovediti znotraj ustaljenega izrazja, temveč sta obe prikaz, kako je mogoče še pisati. Posebno svežino daje poeziji Megalomasti in Izbruhijada naslanjanje na stavne in retorične figure, ki jih oplemeniti z nekakšnimi dvomislicami /double entendre) in s tem preizkuša le notranje norm, temveč raziskuje širše po družbenem tkivu.
Najbrž zato ni posebej nenavadno, da sta zbirki v slovničnem smislu nezaključeni: nobena se namreč ne zaključi s končnim ločilom. Odsotnost tega poskrbi tudi za širjenje poezije onkraj fizičnih strani zbirke. A odmev ne nastaja v vakuumu: prej ali slej se bo od nečesa odbil in se množil ter dosegal druge.
Petra Koršič: ZLATO JAJCE (KUD Apokalipsa, 2024 Ljubljana)
Prepustiti se poeziji
Pesniška zbirka Zlato jajca je nenavadni nabor kirurško natančno izbranih pesmi, ki s premišljeno tipografijo razširjajo pojem poetičnega izrazja iz zgolj vsebinskega in slogovnega področja na neko še povsem neznano območje. Zaradi različnih simbolov in izstopajočih oblik, daleč od verzno-kitičnih norm, pesmi sprva delujejo kot matematični izrazi, ki jih je treba rešiti. A če je treba pri matematiki vedno operirati z ustaljenimi potmi in obrazci, pričujoča poezija najiskreneje vabi k zapletanju v svojo tvar – a ne zaradi iskanja pravega pomena, cilj je iskanje samo.
Pesniška zbirka je razdeljena na pet delov: biti, golo (stilizirano z vmesnimi presledki), golo jajce, naseli znova, drobni tisk. Vsi naslovi so v kazalu zapisani z veliki črkami, pesmi pa so oštevilčene, glede na del pa imajo pripisan matematični simbol. Simbol dopolnjuje vsebinsko naravnanost posameznega segmenta V prvem delu se tako pojavi znak za približno enako, v zadnjem delu pa znak za fi, ki simbolizira zlati rez, povezan z estetiko, umetnostjo in tudi dovršenostjo, kar nakazuje na napredovanje znotraj zbirke. Kot izventekstualni (in tudi nealfabetični) znaki so tako eden od načinov za pripovedovanje zgodbe oziroma ena od plasti.
Na ravni vsebine se pesmi ukvarjajo z impresijami iz narave, nekakšnimi tihožitji, v isto pa pritegne tudi medosebne odnose: v prvem delu je v osredju pretakanje reke, v drugem lahna gibanja človeka, zraka (kotrljanje, valovanje…), v tretjem mehkoba prehaja v medosebni stik. Pri izbiri tematiki gre toliko za napredovanje, kot za razpredanje pomenske mreže, zaradi česar pesmi zelo naravno obdaja dialoška narava.
K tej sicer bistveno prispeva slog: bolj kot rime, delitev v verze in poezijo v prozi, pričujočo zbirko oblikuje poigravanje z zvoki, zlasti v okviru asonance in aliteracije: “rebra se r a z p i r a j o” (str. 53) in ustvarjanjem cezur na mestih, ki se ne ujemajo z naravnim govorom: “ne moreta I si pobegniti // četudi I oditeta // na milje I d a l e č” (str. 66). Dodatno besedilo odpira uporaba dodatnih presledkov (znotraj besed), usmerjanje besed v druge smeri na strani. Zaradi teh izrazito zvočnih sredstev pesmi delujejo veliko bolj zračne in odprte. Obenem pa imajo tovrstne spremembe v tipografiji potujitveni učinek, ki onemogoča, da bi pesmi kot lahko branje.
Zaradi zaslombe v zvočnih figurah na eni strani in matematično zasnovanega vsebinskega razširjanja je pričujoča poezija tradicionalna in moderna hkrati. Na zelo jasen način iz stvarnega sveta razbira plasti in jim skuša v poetičnem najti ustrezno podobo, pri čemer ne zmanjka zanimivih rešitev. V obravnavi podob so pesmi idealistične, v njih namreč ni videti nasilja, ampak ravno obratno – zato bi bilo mogoče reči, da gre za pesmi upanja.
Zlato jajce v nekaterih verstvih predstavlja mitični izvor sveta, točko, iz katere se je vse začelo. Pričujoča poezija se premika k tej podobi, tako da skuša stvarstvo zaobjeti brez obsodb. V potezi je nekaj idealističnega – pa vendar a ni poezija v svojem bistvu idealizem?
Anja Novak – Anjuta: ŽILAŽILI (Samozaložba, 2024)
Do srčike
Pesniška zbirka Žilažili je kot hladna voda bister vpogled v glavo, ki jo naseljujejo po
dedovane travme, neuglašenost z zahtevami sveta in neverjetna potreba po ustvarjanju (umetnosti, lastnega prostora – mize). Slednje ne bi bilo mogoče brez samozaložniške izdaje, ki se v zbirki kaže v izjemnem obsegu: napake postanejo del čtiva, različni listki dopolnila, popravki na roke živ dokaz, da se je v zbirko poseglo še preden bralko. Zbirka Žilažili je zato mojstrski poskus ne le v umetniškem izrazju, temveč izražanju umetnosti, ki skozi pripovedovalko v zbirki dobiva fizično podobo.
Zbirka je sestavljena iz desetih različno dolgih segmentov. Znotraj cikla so pesmi ohlapno vsebinsko povezane: drugi segment zibka krvi je recimo povezan s telesnostjo, izstopa pa segment mikrocirkulacije, v katerem so vsi naslovi povezani z besedo kapilara. Nekatere uvajajo citati (med avtorji so Joyce Carol Oates, T. S. Elliot, Karon), nekateri pa so v tujem jeziku (npr. horror vacui). Zbirki je ob koncu dodana tudi QR koda, ki pelje na spletno stran, kjer je dodan nekakšen bis, opremljen tudi z zvočnimi branji in vizualnimi instalacijami. Intermedialnost dobro deluje, saj ustvarja vstope v poezijo onkraj besedilnega, pri tem pa se ne jemlje preveč resno – oziroma kot govori ena od dodanih opomb: “ TISKARSKI ŠKRAT je popapcal / Igralki en ‘p’. / pa srečno / z iskanjem” str. 30).
Osrednja tema znotraj pesniške zbirke je bolečina, ki jo zbirka preigrava zlasti prek simbola krvi in rane, ki poleg lastne podobe stojita kot izraz za umetnost, pri čemer je ustvarjanje iztis človekove notranjosti: “Z nobeno pesmijo / se ne morem / izpisat iz tega življenja / z nobenim delom/ se ne morem izdelat / iz te bolečine” (str. 159). Pogosto je v ospredju bolečina, zlasti v kontekstu telesa in odnosa do zunanjega sveta, ki bolečino vidi zgolj kot znanstveni pojav ali odraz šibkosti: “Moje telo / biološki stroj, / ki ga želita služba / in družba na silno nazaj” (str. 30). Velik del pa v relaciji do krvi in žil zavzame tudi ljubezen kot prvobitno stanje, mimo katerega ni mogoče obstajati – pri tem je pomembno poudariti, da ne gre zgolj za partnersko bolezen, temveč tudi ljubezen med prijatelji, do sebe.
Pesmi zelo jasno vzpostavijo družbeno distanco do podobe umetnosti, kulture, pa tudi vrednot dela, pripadnosti narodu. Pri tem ne zapadejo v naivno ponavljanje družbenih parol, ampak se lotijo očitnih podob, ki jih subvertirajo na ravni pomena in izrazja: “žive naj vsi narodi / in dobro pečen svinjski odojek. // Dobro nam gre. / Začenjamo v pizdi. / Končujemo v poeziji” (Slovenska narodna, str. 51). Oziroma nekoliko kasneje, ko naslovi splošno nedostopnost stanovanj: “Eni do plesali, / drugi smo jokali, / tretjim je čas / mineval v / plačevanju / najetih garsonjer, / jaz sem delala / hude kombuče” (Cene, str. 126). Potujitveni učinek, kot je razvidno iz odlomkov, je nemalokrat dosežen z uikom v prvoosebnega pripovedovalca, zaradi česar se ni moč izogniti nevključenosti v poezijo.
Izrazito fluidna forma, ki jo oblikujejo verzi, osvobojeni vsakršne predvidljive dolžine, in kitice, ki se bolj kot oblike držijo vsebinskih prelomov, ter intermedialni pristop, zbirko delajo zelo prehodno. Vendarle pa se ni mogoče izogniti pomisleku, da bi vendarle pesmi lahko imele bolj izčiščeno osrediščenje. Združevanje različnih samoniklih praks znotraj zbirke kaže na pomemben korak, v smeri katerega bi bilo smiselno usmeriti raziskovanje poezije.
Z uvajanjem digitalne tehnologije v proces branja, ki je vendarle precej analogen (menja se kvečjemu medij), pesniška zbirka Žilažili ni unikum. Izvirnost ji daje zlasti način obdelave: o telesnosti, ljubezni, odnos je bilo prelitega že veliko črnila – v zbirki Žilažili se piše in preliva s krvjo.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Kot gostja je sodelovala na različnih literarnih večerih (Afriški večer o romanu To objokovano telo Tsitsi Dangarembga, Beletrinin bralni klub) in gostovala na televiziji (oddaja IzBrano o romanu Intermezzo Sally Rooney).
Foto (c) Voranc Vogel (Delo)
- Anja Zidar: Venec treh - 20. 9. 2025