Knjiga pesmi ima naslov “Kap lje/ Kap lje” in že s svojim naslovom onomatopoetsko priklicuje kapljanje dežja “kap kap kap” pod nekakšnim podstreškom, kamor smo se skrili pred nalivom, a vemo, da smo prišli z “dežja pod kap”, skratka v bistvu nismo na boljšem pred civilizacijsko poplavo nelagodja, ki vdira v naše psihe kot vztrajno kapljanje neke tesnobne pokrajine (“jezik je pokrajina nenehno v raztezanju …”), neke tuje pokrajine, ki je “glastišina”, nekakšna pokrajina zvoka, ki razpada, kot se lomi jezik v Larinih pesmih in nas spominja na kap lje kap lje, na nekakšne zastoje v vodnem toku naših življenj.
“Pripadati komu:
milnici kapljam
poljem vetru?,
se sprašuje Lara in daje eksistencialni okvir svoji poeziji, kjer se, kot rečeno, gibljemo v krhkem svetu, svetu milnih mehurčkov, ki ostanejo od spominskih podob:
“če ima kaj (e) senco jo imajo spomini…”,
toda spomini so še najbolj jezikovno in čustveno koherentni (ni še nastopila tista Beckettovska faza, ko tudi jezik postane vse bolj razdrobljen in “dementen”), v mislih imam pesem “Babica”, kjer se lirski subjekt sooča s smrtjo in bivanjsko težo “vijoličnega dima”, ko se “naše sape kot cigaretni dim razkadijo proti stropu in izginejo v steno”.
Ja, kot bi “izginjanje” bila rdeča nit pesmi, pred čemer se branimo – s čim drugim kot – z ljubeznijo:
“Mogoče bi jo klicala stara mama
čeravno mi je bila babica od nekdaj
ljubkejša podpomenka ljubezni.”
“Roke pripovedujejo …” o ljubezni: bi lahko parafraziral Larine spominske pejsaže, ki jih riše v zrak …”da zadiha ( pesem).”
In kot pravi: “rana je pop
kovina
popkovina je način obstajanja.”
Toda vemo, da je popkovina ob rojstvu prerezana (“pregriznjena”) in s tem dejanjem se prekine primarni spoj z materjo ter se otrok s svojim popkom odpre svetu … le kje je popek sveta?
Toda svet zadaja rane s svojo “pop kovino”, s svojo kovino ostrih populističnih parol, ki svet vodijo v vojne in tragos nerazumevanja.
A dokler smo na “popkovini”, smo v načinu obstajanja. In imam občutek, da so pesmi ta popkovina, ta način obstajanja, ki osvobaja od “ran pop kovine”!
“… ker človek nekaj ali nekoga mora imenovati dom” (Novi prostori) … da tudi ta “gosto tkana, kap
ljajoča snov
potrebuje prostor, veliko prostora …”
In tudi poezija potrebuje prostor … za časa mojega bivanja v Pragi, se je časopis brezdomcev imenoval “Novi prostor” (ljubljanski “Kralji ulice”) ali kot pravi izrek “duša potrebuje prostor, ne telo”, tako tudi pesem potrebuje prostor in mislim, da ima poezija Lare Božak svoj zasluženi prostor v knjigi Kap lje Kap lje (Pivec, 2025) in branje njenih pesmi kliče po pozornosti!
Naj zaključim ta kratek oris z zadnjimi stihi knjige pesmi, ki ponazarjajo vodni element kot filozofski modus teh pesmi (dodajam finalno misel):
“Morje, ki tlesk
a pianissimo in zamaka vame.
Ljudje, ki so me zazibali v življenje za
makajo vame. Pesem, ki me v življenje ziba dalje,
za maka
v
a”
Draga bralka, bralec, pesmi Lare Božak bojo ob pozornem branju za mak nile v a te.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
