Zdi se, da v sodobnem zahodnem branju haikuja prevladuje formalistična obravnava, kjer se pozornost pogosto ustavi pri zlogovni shemi 5–7–5 in uporabi sezonske besede (kigo), pri tem pa se prezrejo globlji estetski elementi, ki izvirajo iz tradicionalne japonske tradicije. V jedru te tradicije namreč ni zgolj forma, temveč stanje zavesti – zbranost v trenutku, ki ga ne skušamo razložiti, temveč preprosto videti. Haiku kot pesniška oblika, ki sledi ključnim pojmom zenovske estetike, ne govori o potovanju, temveč o mirovanju. In ravno to mirovanje ponuja možnost za opazovanje.
Josip Osti je veljal za enega naših najproduktivnejših piscev haikujev, ki je v svojih zbirkah, med njimi tudi v Atriju, zelo uspešno združeval evropski pesniški prostor, osebno pripoved in tradicionalne japonske estetske koncepte. Čeprav je pri Ostiju šlo za sodobno interpretacijo haikuja, je pesnik ohranjal bistvene značilnosti te pesniške oblike – jedrnatost, prisotnost trenutka, poudarek na naravi in subtilno meditacijo o minljivosti življenja. V svojih pesmih pa ni posnemal japonskega izročila, temveč ga je s tankočutnostjo predeloval v samosvoj izraz.
Eden izmed temeljnih konceptov japonske poetike, ki je pri Ostiju izrazit, je hai-i, tako imenovani duh haikuja. Gre za notranje ravnovesje med pesniškim subjektom in zunanjim svetom, ki v posamezen haiku privede dinamičnost. Upoštevanje duha haikuja torej ne prinaša deskriptivnosti narave, temveč neposredno empirično konkretnost, skozi katero bralec vstopi v prostor. V Ostijevem haikuju »Sončni zahod. Na / sneg kaplja kri iz lepe / rane na nebu.« se narava in subjekt stapljata v enoten trenutek občutenja, ki pa ga v največji meri združuje ravno gibanje – kapljanje. Čeprav je ubeseditev v haikuju abstraktna in bi lahko brez slabe vesti trdili, da je nebesna rana precej velik odmik od skoraj vulgarnega orisa narave, kakršnega smo bili vajeni pri očetih haikuja na Japonskem, bralca vseeno postavi v konkretiziran in razgiban prostor.
Motiv rane na nebu, ki je hkrati lepa in boleča, razpira prostor kontemplacije in občutka, da smo priča nečemu neizrekljivo resničnemu. Osti se skozi vso zbirko sooča z minljivostjo. Sončni zahod, sneg, kri, rana – vse to so motivi propadanja, a v isti sapi tudi lepote. Zanimiv je na primer že uvodni cikel haikujev, ki je poln zimske narave. Ta v lirskem subjektu na nek sublimen način zbuja optimizem. Proti koncu cikla Osti nakazuje »umiranje snega«, a pod njim ni zares videti novega življenja. Ni pomladnega cvetja, le »trnje vrtnic brez cvetov«, po katerih kapljajo topeče se ledene sveče. Prav v tem spoju Ostijeva poezija uteleša bistvo japonskih konceptov sabi in wabi.
Sabi na eni strani označuje posameznikovo spoznanje, da mora vsak sam doumeti svoje eksistencialne (ne)zmožnosti, lahko ga razumemo tudi kot mirno, melanholično in pogosto osamljeno spoznavanje lastne usode. Wabi, ki je s sabijem globoko prepleten, na drugi strani ponuja spoznanje usode posameznika, ki nujno pelje v minljivost in propad. Človekova prihodnost ni več bleščeča, mine ga pretirana ambicioznost, to odkritje pa v subjektu zbuja nek poseben žarek – lepoto v srhljivem razpadanju. Če se osredotočimo na haiku o krvi, ki kaplja po snegu, zelo jasno vidimo oris lepote narave (pomemben element japonske estetike vidimo na primer v opisu rane kot lepe) v prepletu z neizogibno minljivostjo.
Za konec pri analizi Ostijevega Atrija nikakor ne moremo mimo koncepta yugen, ki velja za enega najtežje opredeljivih pojmov v estetiki. Ta označuje globoko, skrivnostno lepoto, ki presega neposredno zaznavno in racionalno razložljivo. Najprej gre za občutje neizrekljivega – tisto, kar slutimo v megli, v tišini, v bežnem trenutku, ki se izmika opisu, a nas globoko gane. Forma haikuja ta element udejanja predvsem s spodbujanjem subtilnosti in z namigovanjem na prikriti smisel, ki ostaja izmuzljiv in neizrečen. V haikuju »Na tleh sence ptic, / ki jih ni v zraku, so / pa v spominu.« se yugen kaže v odsotnosti, ki je bolj prisotna kot prisotnost sama: ptic ni več, vendar ostajajo njihove sence in spomin nanje. S tem Osti ne opisuje konkretnega dogodka, temveč odpira prostor za tihi čut za minljivo, nevidno in globoko resnično.
Haiku pri Ostiju ni zgolj oblika – je način, kako misliti čas, prostor in tišino. V tej zaustavitvi zbirka ne deluje kot opis, temveč kot stik s tiho, pogosto prikrito resničnostjo. Ostijevi haikuji se ne ukvarjajo s koraki, ki jih ustvarja posameznik, temveč orisuje postanek med njimi, kjer se mora človek ustaviti, opazovati in se za hip sprijazniti. Razumem jih kot svojevrstno kontemplativno vajo bivanja med premiki. Med začetkom in koncem. Med odhodom in vračanjem.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
- Aljaž Primožič: Postanek (o zbirki Josipa Ostija Atrij) - 22. 6. 2025
- Aljaž Primožič: Odhod (o zbirki Kostye Tsolakisa Greekling) - 27. 4. 2025
- Aljaž Primožič: Sneg, ki nikoli ne neha padati - 11. 8. 2022