Ob Heronovi spirali Janeza Ramoveša, mojstra pisanja poezije v poljanskem narečju, razmišljam, da me očitno še vedno močno vleče v smer hibridne literature, pa tudi o tem, da se naš prostor zanjo odpira. Klasifikacije in predalčki so za poezijo že tako pogosto preozki ali preplitvi, saj nas vedno najbolj zanima, kako jo upogniti, preizkusiti, izzvati, zasukati ali zgnesti, da bo postala nekaj čisto novega, še nedoživetega. V spremni besedi Zdravko Duša Heronovo spiralo poimenuje in hibrid in Ramoveševo prvo dramsko delo, saj je nastalo z mislijo na odrsko uprizoritev: »beremo kompozicijsko najbolj premišljeno Ramoveševo delo.« Sestavljeno je iz sonetnega venca, slik z motivi panjskih končnic in songov, v njem pa nastopajo protagonist oziroma pesniški govorec Heron, zbor in orkester ter igralci – vsi razen Herona so torej množinski, neimenovani, skupni glas, ki služi k razplastenju vsebine. V knjigi je tudi uglasbitev, ki jo je ustvaril Gregor Pompe.
Knjiga močno korespondira z Ramoveševo pesniško zbirko Čreda (2010), v kateri spoznamo različne krave iz naslovne črede. Skupaj tvorita diptih, saj tokrat spoznamo Herona, voznika tovornjaka, ki krave prevaža v klavnico. Ime protagonista močno spominja na Harona, ki prevaža mrtve čez reko Aheron, torej sta oba brodarja/voznika, ki plačujeta svoj davek. Ta navezava je hitro jasna tudi iz uvoda v delo, ki citira prizor iz Dantejeve Božanske komedije, kjer se srečamo s Haronom. Zakaj torej sprememba te ene črke v imenu? Obstajal je tudi Heron, grški matematik in fizik, ki je znan po svoji formuli za računanje podanih stranic trikotnika. Pri Ramovešu se trikotnik zavihti v spiralo bolečine, ki gre vedno nov krog in se vsakič zavrta še malo globlje. Ramovešev Heron tako v sebi nosi dvojnost, ki se razkrije skozi magistrale in štirinajst sonetov.
Magistrale, ki je pri Prešernu na koncu, da vse skupaj poveže in sklene, je tu že na začetku, kot uvod. Morda zato, ker se je dojemanje sveta spremenilo in navideznega nereda danes ni več mogoče urediti in razrešiti v magistralni pesnitvi. Heronov svet se namreč z vsakim sonetom vedno bolj odmika od prijetne ali smiselne rešitve, od zajezitve kaosa, oziroma kot zapiše Ramoveš v zadnjem verzu magistrala: »vse se j zvartil v ana sama spirala.« Štirinajst sonetov, ki sestavljajo sonetni venec, aludira na štirinajst krav, ki so vsakič naložene na tovornjak. Številka postane nek refren oziroma Heronovo gibalo, saj je številka točno določena (koliko jih gre gor in koliko dol, nikoli ni nič drugače, nekje pravi Heron), v njej sta ujeti njegova vajenost in rutina. Krave so izčrpane, z izbuljenimi očmi, nekatere so vdane v usodo, druge spet ne, a vedno jih gre štirinajst gor in štirinajst dol (»vse sma nalužl, bena ni ostala«). Heron nikoli ne obrne tovornjaka in ga raztovori, tega si ne drzne, pa če bi še tako rad, počuti se brez moči, da bi kaj naredil, samo vsak dan pelje novo rundo: »jest zmatran brodar sm.« Heron to dojema kot svoj poklic, a vseeno se sprašuje o usodi krav in o človeški brezbrižni krutosti: »Ževav ja ma, vsak človk pa duše nima, / tu sm spoznov, se marskej sm doživu, / včas v klavnc z voda pudn sm pomivu, / če lohk, marskej be zbrisu von s spomina.«
Gre za tragično zgodbo, dejansko za sodobni pasijon (s Škofjeloškim pasijonom ga vzporeja tudi Zdravko Duša), veliko bridkosti, razočaranj in zanikanja. Heron ne moralizira ali agitira, je povsem preprost delavec, ki se je znašel v nepregledni verigi izkoriščanja in krutosti, zdaj pa ne zmore ven. Ne more si kaj, da ne bi občutil gorja tistih, ki jih prevaža na njihov zadnji kraj, kar pa med drugim utaplja v alkoholu. Heronova spirala je tako srhljiva v svoji preprostosti in učinkovitosti. Sonete spremljajo tudi panjske končnice, ki delujejo kot samostojni prizori, a tudi kot neke vrste didaskalije: na eni je prikazana starka, ki stopiclja naprej, a se na koncu izkaže, da je ves čas hodila nazaj, kar je očitna metafora za pogubno spiralo, prav tako najdemo prizor kamenjanja, v katerem ni jasno, koga kamenjajo. In res, kdo sploh lahko vrže prvi kamen in koga sploh kamenjamo, se sprašuje Ramoveš. Znova se dokaže kot izjemen pesniški pričevalec, prav fascinantno je spremljati, kako se razvija njegov pesniški jezik, kako vedno znova v njem najde lege, ki še niso bile raziskane, kamor lahko s svojo govorico, ki je tako prekleto blizu govorjenemu, poseže in še bolj razgrebe po krivicah, bolečinah, po malih žalostnih usodah, ki se kar dogajajo in grejo mimo, po nepomembnih življenjih, ki pa so na koncu edino, kar imamo.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo Republike Slovenije
Foto (c) Ana Geršak