Kako prepoznati strah in negotovost, kako jima dati ime in ju obvladati, sta začetni vprašanji, ki ju je mogoče uvesti med branjem pete pesniške zbirke Alje Adam Pes, dvojčici in zeleni tatu. Namreč obravnavana poezija sega v otroštvo in spominjanje nanj, v primarne strahove otroka deklice in dečka, in v odraslost, v prevpraševanje smisla in vsemogočega vztrajanja napram družbenim pričakovanjem in normam.
V zbirki gre za prepletanje med osebnim uvidom v svet, pri čemer se razkriva notranje doživljanje sveta in spomini na otroštvo, ter opazovanjem sveta. Vsak izmed njih prikazuje avtoričin jasen glas – nujna je svoboda, povezana z odprto ljubeznijo in umetnostjo. V vse to je treba verjeti in v tem vztrajati, kar pesnica jasno kaže s prikazovanjem življenja, ki se upira kapitalizmu in s tem »običajnim« življenjem. Obenem se pesnica uri v meditaciji, se poglablja v boljše razumevanje sveta in prepuščanje čutenju. Da se vrnem k strahu in negotovosti – vedno manj ju je v prevpraševanju takrat, ko se subjektinja, ko se bori za druge. A ti trenutki so redki – kot denimo v pesmi Lepota – v njej je uzreti strah tudi na koncu, čeprav bi se mu že skoraj izmuznila. In prav ta nenehna atmosfera srhljivosti, nedokončnosti je v pesmih ves čas prisotna. Obsežna pesniška zbirka je namreč sestavljena iz različnih pesmi, ki se dotikajo skrajnih občutenj – od popolne ekstaze radosti, krhkosti in teže, ki jo nosijo zlasti drugi. Če se subjekta v prejšnjih pesmih govorila o bratu, je zdaj pozorna na mater, sestro in očeta. Temina družine se razkriva počasi skozi pesmi, najbolj se subjektinja osredini na sestro. Prav pesem Sestrina peta (medliterana navezava na Ahilovo peto in avtoričino drugo pesniško zbirko Zakaj bi omenjala Ahila) je ena izmed najbolj pretresljivih, saj predstavlja sestrino spoprijemanje s težavami, primerjanje z materjo in njenim »utapljanjem« in subjektko, ki se od otroštva bori, da bi bilo s sestro bolje in ne bi razmišljala o koncu.
Pesmi so prefinjene v krhkosti občutenja, v realnih motivih razmočenih predmetov, v vrtoglavosti občutenj ljubezni (vendar ne v zapuščanjih in opustošenem razmerju z narcisom), v prehajanju stanj in občutku zadovoljstva. Današnji imperij nezadovoljstva, ki posameznika in kolektiv sili k nenehnemu izpolnjevanju seznama želja, se gradi nenehno. Vendar poezija Alje Adam govori nasprotno, in sicer da je lahko posameznica zadovoljna zdaj, prav v tem trenutku: »Zadovoljstvo se širi, / odplakne stene in vrata.« Prav pesem Prepolna je ena od tistih, ki bi jih sodoben človek lahko večkrat prebral in se poskušal uriti v zdajšnjem, mirnem trenutku. Pomembno je tudi, kako se pesnica lahkotno loteva tematike o ljubljenju in svobodi ljubezni. Čeprav pesmi vedno ne prikazujejo sreče, se vmes znajde občutenje, kako pomembno se je predati danim možnostim, ki jih ponuja življenje. Drobna motivika vsakdanjosti je tako ena izmed najmočnejših atributov v tej zbirki, saj se kljub pogostemu občutenju praznine prav tu vidi moč, kaj vse je pomembno pesnici: kaj vse lahko nosi in prinaša proces priprave hrane, od kod pride, kako se jo prenaša. Obredja, opazovanje podrobnosti med razmišljanjem so delčki, na katere je ves čas pozorna, jih motri in osvetljuje z več vidikov.
Pomembno točko ima v tej zbirki tudi smrt – ta se kaže kot hoja po robu, pa naj si gre za motiv klanja piščanca in samomorilne grožnje, ki prinašajo najbolj temne slutnje: v nenaslovljeni pesmi pravi: »Laže je bilo ostajati v grozi / kot z nemočjo – tako mojo kot njeno.«
Če je prejšnja zbirka Alje Adam Privlačnosti bila polna intenzitete v občutenju, kar je dosegla z naštevanjem, se zdaj pesmi veliko bolj razvijajo v kratke zgodbovnosti, razmišljanja, prikažejo situacije in se obregnejo v razkrajanje odnosov in primerjanje z drugimi. Subjektinja se postavlja po robu družbi s svojim delovanjem, a tisti, ki ji stojijo najbližje – to je denimo hčerka – se znajo nekoliko postaviti po robu. A subjektinja vztraja in se radosti v vseh razkošjih, ki jih ponuja življenje. In kaj je z grenčino? Del spominov in občutij je, s čimer se zna spopasti, saj nenehno rešuje svoje druge.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo Republike Slovenije
Foto (c) Jurij Vižintin