John Phillips se je rodil v St. Ivesu v Cornwallu in živi v Sloveniji. Je avtor knjig Shape of Faith (Shearsman Books, 2017), Heretic (Longhouse, 2016), What Shape Sound (Skysill Press, 2011), Language Is (Sardines Press, 2005) ter Language Being Time (Shearsman Books, 2024). Steve Spence je o njegovi poeziji dejal, da »združuje zanimiv minimalizem s filozofskim raziskovanjem odnosa med jezikom, svetom in nami«. David Miller pa je njegovo poezijo opisal kot »zelo nenavadno, špartansko, k razmišljanju spodbujajoče, inteligentno in na subtilen, tih način ganljivo delo«. Izbrane pesmi iz avtorjevega daljšega cikla z naslovom »Stvarjenje lepote« v mojem prevodu lahko preberete v reviji Literatura in v arhivu radijske oddaje Literarni nokturno na Arsu.
26.2.2026 sem v Centru za poezijo Tomaža Šalamuna moderiral pogovor z Johnom in ameriškim pesnikom Jonathanom Lewisom – nekaj Johnovih odgovorov na moja vprašanja tistega večera sem prevedel in pripravil v sledečem zapisu.
Kako te je našla literatura in kako si našel pisanje?
Morda je bila to pesem D. H. Lawrencea, »The Lizard«:
»Če bi bili ljudje toliko ljudje, kot so kuščarji kuščarji, bi jih bilo vredno gledati.«
Malce kasneje, pri 12-ih ali 13-ih letih, sem odkril evropsko poezijo, zlasti vzhodnoevropsko: Miroslava Holuba, Vladimirja Holana, Zbigniewa Herberta, Vaska Popa. Skupaj s Quasimodom, Ungarettijem, Ritsosom, Saarikoskim, Pazom. Ti pesniki so postali temelji mojega bivanja v jeziku.
Mnogo let kasneje sem poslal pesmi parim pesnikom, ki sem jih občudoval. V Kjotu me je sprejel Cid Corman. Kmalu sem imel objavljeno eno samo pesem na razglednici, natisnjeni v koči v vermontskem gozdu.
Ko sem prevajal naslov tvoje zbirke Language Being Time [Jezik bit čas], si mi povedal, da se navezuje na Heideggerja – ali filozofija vpliva na tvoje pisanje?
Naslov »Jezik bit čas« je poklon Heideggerju in Sartru. Oba sta bila ključna misleca za razumevanje mojega lastnega posebnega položaja v svetu. Vendar je naslov tudi izjava o dejstvih. Knjiga vsebuje pesmi, ki govorijo o jeziku, biti in času.
Čeprav z nestalnim navdušenjem berem filozofijo, si ne bi upal trditi, da imam o njej kakršno koli koristno znanje. Glasba njenega mišljenja – jezik silno nabrušene preciznosti – me zanima bolj kot kateri koli cilj, h kateremu stremi.
Poleg tega bi moj irski prijatelj, filozof, trdil, da filozofija nima vpliva, vsaj ne koristnega, na moje pesmi. S tem se strinjam, le da posredno – pod besedami. Verjetno se kaže v tišinah mojih pesmi.
Zakaj si se odločil, da se preseliš v Slovenijo?
Najprej sem se želel priseliti v Jugoslavijo, ne v Slovenijo, v upanju, da bom lahko naselil svet Kusturičevega filma Dom za obešanje. Želel sem doživeti duhovno pokrajino tistih ulic in vasi, spoznati člane tistega plemena. Slovenija, v katero sem prišel, ni bila ravno takšna, kot jo prikazuje film, niti niso bili njeni prebivalci tako divji kot so bili cigani, potepuhi in tatovi iz filma. A drugi razlog, zaradi katerega sem prišel, razlog srca, mi je omogočil dovolj dogodivščin, da sem se v naslednjih letih znova in znova vračal. Pripadnost je bila vedno problem. V Cornwallu, kjer sem se rodil, sem bil – če tako rečem – notranji izseljenec. Morda so to vsi pesniki. Potepuhi. Izgnanci. Predvsem zaradi kriminalne neumnosti brexita je ta selitev postala dokončna.
Si opazil kakšne večje razlike med literarnimi sferami Slovenije in Anglije? Ali je življenje v Sloveniji do zdaj na kakršenkoli način vplivalo na tvoje pisanje?
Da bi lahko odgovoril na to vprašanje, bi moral bolje poznati obe literarni sferi. V resnici sem neviden pesnik. Moji založniki v Ameriki in Veliki Britaniji so volkovi samotarji, ki živijo v iluziji, da je izdajanje poezije, ki je nihče ne želi brati, prav tisto, kar svet potrebuje. Kar zadeva literarno sceno v Sloveniji, je moje poznavanje, če sem povsem iskren, omejeno na občasno, a prijetno druženje z Lidijo Dimkovsko, s tabo in na nekaj priložnosti, ki so mi bile prijazno ponujene.
V svojih delih še vedno raziskujem jezik, bit in čas. Vendar pa se v njih občasno pojavijo tudi gozdovi, hribi, sneg in komarji.
Če ne literarnih, ali si morda opazil kakšne zanimive kulturne razlike med Slovenijo in Anglijo?
Ko ustavim avto na prehodu za pešce, da bi pešcem omogočil prečkanje ceste, me preseneča, da se ponavadi ne ozrejo v mojo smer niti mi ne pomahajo ali pokimajo v zahvalo. Morda je to ostanek iz socialističnih časov – ko so pridni državljani pričakovali, da se bodo avtomobili ustavili, zato je bilo ustavljanje dolžnost, ki ni zahtevala zahvale?
Moje življenje v hribih je samotarsko. Drevesa so. Večinoma se pogovarjam s svojim psom.
V svetu sodobne slovenske poezije se veliko govori o pomenu družbeno angažirane poezije (če ne že politične) – kaj ti meniš o političnosti poezije? Ali mora eksplicitno govoriti o trenutnem dogajanju, da je politična?
Ko sem bil nazadnje v Londonu, sem vprašal svojega prijatelja, pesnika Abdula Kareema Kasida, ali meni, da je poezija politična. Kareem je kot najstnik pobegnil iz Iraka in tri dni jahal kamelo po puščavi. Več let je živel po Bližnjem vzhodu, v Bejrutu, Bagdadu in Damasku. V odgovor mi je rekel: »No, na to je enostavno odgovoriti: da in ne. Dialektika je.« Kareem, stari komunist, je očitno zagrizen marksist in heglovec.
In ima prav.
Politična narava besed, na primer: v Veliki Britaniji so aretirali skoraj tri tisoč večinoma starejših gospa in gospodov zaradi terorizma, zgolj zato, ker so na kartonček napisali besede: »Nasprotujem genocidu. Podpiram Palestine Action [Palestinska akcija].« Obtoženi terorizma zaradi protestiranja proti genocidu!
Nobena poezija ne rešuje življenj (razen življenja pesnika), vendar poezija lahko varuje plamen življenja, četudi le za trenutek.
Danes Nerudovega hvalospeva Stalinu nihče ne bere z velikim navdušenjem. Berejo pa Brechta, berejo Audnovo pesem »Epitaph on a Tyrant«, berejo Mahmuda Derviša in W. B. Yeatsa.
Izkaže se, da ni pomembno, da so pesmi eksplicitne, saj so Yeatsove »politične« pesmi včasih izjemno konkretne. A te pesmi niso bile napisane v službi politike. Če bi bile, ne bi obstale. To je cena, ki jo je treba plačati za laž, v katero se besede spremenijo, ko jih zapelje pesnikova domišljavost.
Poezija ne povzroči ničesar, toda ta nič, ki ga povzroči, je izjemno pomemben in močen. Je nič, ki ima vrednost daleč onkraj načela dobička.
Vsak jezik je zamazan z blatom. Noben jezik ni nedolžen. Naloga pesnika je očistiti jezik, tako kot to počnejo ljubimci z izrabljenimi besedami srca – tako da jih ponovno izgovorijo, kot bi jih izgovorili prvič.
Popularna poezija, ki se pogosto zdi najmanj politična in je nagrajena s strani kulturnih mrhovinarjev ter korporativnih založnikov, podpira status quo in s tem pomaga ohranjati oblastnike na njihovih mestih.
Poezija, napisana na obrobju družbe, daleč od osrednjih sil, je disidentska poezija. Ne glede na to, kaj pravi, je njen jezik nevaren. Jezik je nevaren, ker je svoboden. Ni zavezan ničemur, razen pesmi. Zapomni si, da je Breton rekel, da se poezija, tako kot revolucija in ljubezen, ustvari v postelji. Vse vlade se bojijo ljubezni, poezije in revolucije. Razlog je jasen: nobena vlada ne more nadzirati tega, kar se ustvari v posteljah njenih državljanov.
Novembra 2024 je pri Črni skrinjici izšla njegova tretja zbirka, Megalomast in Izbruhijada, leta 2025 pa izbor njegove poezije, prevedene v angleščino, Schizofag (iz opusa je za knjigo sam izbral in prevedel svoje pesmi, ki tematizirajo njegovo kvirovstvo in diagnozo shizofrenije). Na Instagramu upravlja profil založbe Črna skrinjica (@crna.skrinjica) in profil, kjer vsak dan objavi eno pesem v slovenščini (@pes.marica). Kot pesnik je gostoval na dogodkih in festivalih v Srbiji, Nemčiji, Makedoniji, Črni Gori in Kataloniji.
Foto (c) Maša Pirc
- Pino Pograjc: O poeziji Johna Phillipsa in pogovor z njim - 14. 5. 2026
- Pino Pograjc: Lotofag - 3. 3. 2026
- Pino Pograjc: Kamniški pesniški krožek: pisanje ljubezenske pesmi - 1. 3. 2026