Pesniška zbirka Dvomljenje mlade makedonske pesnice Ive Damjanovski je na mednarodnem pesniškem festivalu v Strugi prejela nagrado bratov Miladinovih brez večjih dvomov komisije, ki je v obrazložitvi podala mnenje, da se zbirka odlikuje z naivno otroško modrostjo.[1] Ta pa je največkrat nepopustljiva ravno do sveta odraslih, do praznih besed, do zahrbtnih potez, do zapletenih nesmislov, do zamaskirane podlosti, do velikega odra, kjer se prerivajo egi. Dvomljenje torej pod vprašaj postavlja zakonitosti sveta, v katerem soobstajata črna resnica in bela laž.
Lirski subjekt v tem svetu je najmanj razočaran in začuden, vendar zaradi mladostnega zagona ne zapada v čisto nemoč, temveč v nerazumljivem kaosu čuti potrebo po uporu. Umetniško dejanje je napisati pesem sredi umazane nepravičnosti. Gre za poezijo, ki zna pljuniti zlaganemu svetu v obraz. Tudi poščije se proti vetru. Nakar se sama sebi nasmeji, ker prepozna lastno ironijo junaštva za hip. Naslovna pesem se izteče v priznanju paradoksalnosti lastnega položaja: »Zato sem včasih zmedena, / ali prižigam zoro / ali samo cigareto.« Ni več velikih dejanj, čeravno bi želeli poseči dlje.
Dobro in zlo se soočata, krivde pa ne pripisujemo nikomur drugemu kot – človeštvu. »Jebali ste Zemljo / in je ponovno noseča. / Čestitke! – so rekli. / Rodila se bo še ena vojna.« Avtorica vojno vzporeja z nosečnostjo, saj traja dolgo in terja številne žrtve, vključuje kri in zahteva oskrbo. Zato ni odveč njen klic k zavezništvu, ki je za dobro mero – da bi le presegli tako imenovane nepremostljive ovire – napovedan v treh jezikih. »Obljubila jim bom, da bo tudi zanje svet, / zaprisegla bom, da bo iz teh smeti vzniknil cvet, /…« Česar nihče drug ne more zagotoviti, si moramo priskrbeti sami, zato lirski subjekt prevzema pobudo in se zavezuje k miru, brez oklevanja prevzame svoj del odgovornosti. Upor, ki ga zaznamo v dani poeziji, je hkrati mačje predenje in renčanje risa. Ležernost in brutalnost se stikata v oklesani kompaktnosti, ki priznava, da živimo sredi apokalipse, vendar nas hkrati prepričuje o lepoti sveta.
Glede na številne dvome, je torej jasno, da je svet hkrati neprijazen in nežen. Zdi se, da mladostni subjekt čuti razkorak med otroškimi vzgibi, ki vztrajajo še v odrasli dobi, nakar se ta sooči z nezmožnostjo poseganja v ustroj okolice. Na sveto nedolžnost otrok nakazuje pesem Dete: »Ampak otroci niso ljudje / in ljudje so ljubosumni nanje, / ker so nesmrtni, / ljudje pa ne, /…/« Pesem je ciklična, v ponavljajoči se shemi veriži nauke, s katerimi odrasli otroke prepričajo v svoj svetovni nazor. Podobno je zaokrožena pesem Brez začetka, ki je celo palindromska. Rima je primerno preprosta, tudi sicer minimalistična, kar je nasploh odlika tega pesniškega izraza. Čeravno je izraz vsakdanji, so besede skrbno izbrane, pogosto večpomenske, še zlasti pa je močna in učinkovita zvočna plat (posledično težavna za prenos iz enega jezika v drugega). V verzih Ive Damjanovski namreč prevladuje ujemanje zvokov, nemalokrat so to asonance. Avtorica je sicer akademska pianistka in eksperimentalna glasbenica, tako da ne preseneča, da njeni nepretenciozni verzi vendarle vztrajno zvenijo. Predvsem ritmičnost, ponavljanje in stopnjevanje ustvarjajo skorajda glasbeno podlago in nagovarjajo h glasnemu branju ali vabijo k izvedbi v živo.
Glede na nemirne čase in zaporedje dogajanja, ki pretresa svet, je utrip iz zbirke znan. Pred našimi očmi nastopa uničenje človeštva in človeškega, za to pa se zmenijo v glavnem le – rahločutni umetniki, pesniki, ti razumejo srž bitja. »Ti ne veš, kaj je to poezija /…/ niti vtem, ko pogublja / človeštvo / kot svilnata apokalipsa, / niti ko ti prižiga cigareto, / niti ko te prosi za drobiž, /…/« piše pesnica v svojem prvencu Tie (Oni), za rokopis katerega je prejela nagrado Igorja Isakovskega.[2] Doslej je objavila štiri pesniške zbirke, v vseh pa ironično odslikava družbeno stvarnost. Edino področje, kjer priznava diktaturo, revolucijo in anarhijo hkrati je ljubezen. Kajti pogled »ljubila bom svobodo v tebi« razpira neskončno možnosti bivanja, ki usklajuje neskladja med posameznikom in svetom.
[1] https://writers.mk/bibliography/dvoumene/
[2] Damjanovski, Iva: »Ti ne veš, kaj je to poezija«. Prev. Maja Kovač. Perun 3/1: 57.
Foto (c) Raisa Šehu