Pesmi Nike Prusnik Kardum so žlahten objem dveh sester – poezije in glasbe. Pred časom sem preposlušal njen CD, na katerem z Brati Poljanec svoje pesmi poje na tak način, da se v poslušalcu zgane občutek celote, celosti življenja, ki izhaja iz narave, ki je “prišla” iz vode, ki je dar matere Zemlje in čudež vesolja. Ta povezanost, ki sem jo dojel kot panteistično občutje, kot neposreden stik živih substanc v enem, v Naravi, kot jo imenuje pesnica, pa tudi v tišini, volku, vodi ali smrti, je v poetični točki, skozi fokus uvida – odrešujoča sila, tisti navdih, ki rešuje telo pred slabim duhom, in v svetlobo ovija svojo fizično pojavnost, da potem spet vse biva v Naravi, kot del celote, kot del naše skupne luči. Neke vrste odrešitev skozi poezijo.
In kako uglasbiti naravo? Vsi odgovori so čisto blizu, vse poti že neskončno dolgo časa blagoslavlja in udejanja ljudski umetnik v nas, tista neizrekljiva spontanost, ki človeku nudi oporo in odgovore na (skoraj) vsa vprašanja. Nudi tudi uteho in pomiritev z demoni, z mrtvoudnimi tenzijami biti, z impulzi sveta, (z)družbe, ki pogosto razseka ljudi na božje delce, in jih spet kasneje lahko zlije tudi v opojni napitek sreče, ko je čudež izrečen in odprt za vse.
Spoznanje skupnega, enega, enosti, nedeljivosti, celote …
Poezija se je v tej točki stkala z ljudskim duhom v besedila, ki so neposredna ubeseditev zvokov. Tu kar naenkrat zavibriramo v prvobitni povezavi, ko sta bili sestri dvojčici še neločljiv par, eno samo iskrenje duše in silne želje po vokalizaciji glasov, ki jih porodi misel, ali pa jih v telo prinese šum reke, ki teče mimo.
Vsi smo tu, za vse nas, drug v drugem in eno samo telo, ki trepeta in utripa v neskončnih podobah. Glasba je v tem primeru prvi in drugi del celote, kot velja tudi obratno, pesmi so čista glasba, tudi ko avtorica na plošči recitira in “govori” svojo poezijo.
V tem tekstu bi se rad dotaknil predvsem literarne podstati te celote, čeprav skorajda nima smisla raz-ločevati poezije od glasbe. Ampak v rokah je knjiga, je papirnata izdaja poezije, z ovitkom, s črkami na belini, z narisanimi glasovi, ki so izšli pri Založbi Sanje z letnico 2025. Po obsegu je knjiga nežno drobna, skoraj drobcena. V njej je objavljena pesniška izkušnja, ki je izšla tudi v “glasbeni” podobi, čeprav nekaj pesmi ni dobilo prostora na omenjenem CD-ju; v pesniški zbirki so dodane še štiri.
Naslovi so pripovedni, razpirajo branje kot pismo, ki ga pišeš neznancu. Iz njih bi lahko spletli pesem. Mogoče se zdi nenavadno, da na kaj takega pomisliš, ampak vsak naslov ima poanto verza, sugestivne metafore, ponuja besedo, ki ni gola napoved, ampak je že glas sam po sebi.
Uvodna pesem Molitev k zraku je nekakšen “traktat”, nemara manifest, ki kresnicam glasov odpira noč, odpira temo, kjer bodo besede sijale in žarčile, razsvetljevale temo s svojo notranjo lučjo. Naslov pove, da je molitev k zraku, v bistvu molitev k življenju zoper smrt, molitev za “ljudi, ki jih ljubim“, obenem pa je jasno, da pesnica izhaja iz svoje osebne izkušnje, iz smrti same: “In vse tiste smrti, tam, v tistem prostoru, tega ne bom nikoli pozabila – biti blizu smrti.”
Če smo reduktivni, lahko tekst kompresiramo na golo spoznanje, ki nam je vsem blizu – umiramo, z rojstvom se rodi tudi naša smrt, ampak že na začetku, pravzaprav kot uvodna iskra cele zbirke, zasveti tudi kanonska misel: Kdor zna biti blizu smrti, / je spoznal življenje.”
In kozmogonija poezije Nike Prusnik Kardum se tu postavi v aktivno vlogo, iz smrti se zrcali vse, kar je, iz smrti izhajajo vsa naša dejanja in hrepenenja s srčno intenco po dobrem: “Vsaka nasilna gesta, ki jo storimo nad seboj, jo storimo nad vsemi in vsem, kar je sveto.”
Od tu naprej je jasno, da te pesmi z zavedanjem in hote stopijo tudi v zunanji svet, v okolje, med ljudi, v naravo. Tja, kjer je vse, in kamor se od rojstva naprej vračamo. Narava je zato velika in izpisana skoraj z enako vnemo kot Bog. Sredi gozda je volk, v gozdu je drevo: “Prišla sem sem, / prispela v ta kraj. / Prepojena z divjim – ne za nas (…) / Volkovi, volkovi, tečemo skozi čas. / Volkovi, volkovi, naš glas je naš obraz.”
In, ne, nismo sami, vsi smo sami s seboj, v srčiki skupnosti “posameznikov”, jazov, ki hrepenijo, jočejo, se veselijo, ljubijo in “samotarijo” v svojih strahovih in (ne)srečah.
Pesnica je doživela temo, to je iz knjige nadvse dobro razvidno, uzrla nič, doživela je praznino časa, kot mi vsi, četudi se tega utrinka teme, ki švigne občasno mimo, niti ne zavedamo. Nika ga je ubesedila, večkrat in zelo artikulirano. V pesmi Biblijo berem se odpre kot smrtna samost, kot bitje, kot hrepeneči jaz: “Biblijo berem, ko bosa v gozdu gledam v nebo. / Biblijo berem, ko slišim, poslušam svoje telo. / Biblijo berem, biblijo berem, biblijo berem ves čas.”
Kljub nenehnemu pihanju blagih sap skozi lase, kljub prečiščevanju dejstev eksistence in recikliranju dni, se pesnica neprestano sprašuje, kdo je, kaj je in zakaj (je). Poezija odgovorov ne daje, hej, ne, Nika Prusnik Kardum besede, svoje notranje glasove, ki kot mantre padajo v svet, išče z vprašanji, podarja jim ritem utripalke srca, jim nadeva svetla oblačila, prosojne haljice, ki pa kljub vsemu rišejo sence na tleh. Sploh, ko sije pomladno sonce ali pritiska zimski solsticij. Če bi ji lahko pripisal drevo, ki jo pooseblja, vsaj v tej poeziji, se zdi, da je tako, bi ji nadel podobo trepetlike, neverjetno fine drevesne strukture, ki z nenehno plesno aktivnostjo svojih listkov blaži viharje, se odziva tudi v brezvetrju in išče smisel svoje fiksiranosti v tla, v zemljo, v svet, v vesolje. Trepetlika, božansko bitje poezije, kjer migota tudi tišina, kjer niti noč niti dan nimata moči, da bi ustavili nemir te drevesne duše.
Zbriko Ob reki mmmm beremo kot nekakšen preludij, mogoče interludij za vse nadaljne projekte mlade pesnice, glasbenice. Ni slučajno tudi sama napovedala: “To noč sem si obljubila, da bom vse ljubila – / kar je bilo, kar je in bo. / Nihče ni kriv za rane sveta, naj bom jaz ta, / kjer te rane se končajo.”
Pesniška zbirka, ki išče mater Naravo, pesnica, ki išče svojo divjo nrav, ki stopa na pot iskre(nosti), kjer ni prostora za praznino, ali pač, kjer je vse postlano tako, da tudi nič lahko odspi in odsanja svojo noč.
Pesem, ki po moje najbolj iskrivo pljuskne skrivnost (za)vesti in nas obenem presvetli z zrenjem v sonce, je nekje na sredini zbirke, verjetno z namenom, naslov pa je tudi ena sama sugestija razumevanja tega branja. Nekako sede v srce in pove o srcu, da ima le-to dva prekata, ki sta odločilna za enost utripa.
SVETA MATI, DIVJA MATI
Sveta mati, divja mati.
Velika mati, stara mati.
Tkalka sanj in vsemirja.
Ki si nosila in rodila Boga.
Reka pod reko, gozd pod gozdom,
skrivnost pod skrivnostjo.
Ti, ki me dviguješ v nebo in me vpenjaš v zemljo.
Prvi dež in zadnja nevihta.
Pok cvetlic spomladi, zvok pragozda.
Prva in zadnja beseda.
Meso v razkroju, ptica spomina.
Ki si nastala moj rod in njegov rod in vsak rod.
Jaga baba, grom gora, otočje svetlobe.
Naš prvi in naš zadnji vdih.
Prvi jok novorojenk in novorojencev.
Zadnja pesem starke.
Klic iz divjine,
vonj kože.
Prostor, od koder ustvarjamo glasbo.
Do upokojitve je poučeval glasbo na vseh tamkajšnjih šolah, osnovni, nižji glasbeni šoli in gimnaziji. Nekje vmes se je priključil lokalnemu rock bandu Alpen Joe, s katerim je nekaj let igral največje rockerske hite po betulah okrog Tolmina. Takrat se je naučil igrati tudi električno bas kitaro. Celo šolsko učiteljsko kariero, preko 41 let, pa je bil tudi mentor mnogim rockerskih bendom, ki so nastajali v osnovni šoli ali na gimnaziji. Slednje je bil njegov vzporedni učiteljski svet, v katerega je vlagal ogromno energije in tudi lastnih sredstev.
Piše predvsem poezijo, ki je objavljena v šestnajstih zbirkah, sedemnajsta, Matador in ljubica, bo predvidoma izšla 2026. Je že oddana v delo založbi. Nekaj poezije je tudi prevedene v tuje jezike, veliko pesmi pa je objavljenih tudi v slovenskih literarnih revijah.
Že od študentskih časov naprej piše tudi glasbene in literarne ocene / kritike / recenzije, ki jih objavlja v različnih medijih. Več let je bil urednik literature v reviji Primorska srečanja, vodil je Literarni klub Tolmin in je član Društva slovenskih pisateljev.
Piše tudi haiku. Dvajset let je izvajal vseslovenski (nekaj let tudi mednarodni) natečaj haiku poezije za otroke do 15. leta starosti. V tem projektu je izšlo dvajset zbornikov, v katerih je svoje haiku pesmi objavilo lepo število, na stotine, osnovnošolcev; med njimi so bili mnogi, ki so se imeli priložnost prvič (prenekateri verjetno tudi zadnjič) literarno predstaviti.
Poleg naštetega se od mladosti ljubiteljsko ukvarja s fotografiranjem, imel je že par samostojnih razstav.
- Jože Štucin: Trepetlika, božansko bitje - 24. 3. 2026
- Jože Štucin: Jukstapozicija - 9. 1. 2026
- Jože Štucin: Čakam - 7. 1. 2026