Pred mano so tri pesniške zbirke Jožeta Štucina, ki so izšle v zadnjih dveh letih: Mrak in zarja, Bela čaplja in Marš na Soči – vse tri so izšle pri Kulturnem centru Maribor. S četrto zbirko, ta je tik pred izidom, bodo tvorile pesniško tetralogijo.
Zbirka Mrak in zarja je izšla leta 2024, petnajst let po zbirki Brez prič (Založba Goga, 2009). Umetnostni zgodovinar Herbert Read je zapisal, da je bil Duchampov molk ravno tako zgovoren kot Picassova hiperprodukcija. Štucinov petnajstletni premor v objavljanju tako ni zgolj stvar njegove biografije, ampak tudi poezije in zanimivo bi bilo pogledati na njegov opus z vidika tega premora. Vendar si to pustimo za kako drugo priložnost, kot tudi nastajajočo tetralogijo, se pravi to, kako se zbirke povezujejo v celoto; v tem zapisu se bom osredinil na omenjene tri zbirke, s ciljem, da bi vsaj v grobem opisal nekatere glavne značilnosti Štucinove nove poezije.
Zbirka Mrak in zarja je edina razdeljena na več delov in edina, ki je dopolnjena s pesnikovimi avtorskimi fotografijami; zbirka je razdeljena na tri dele, Sive lise, Utrinki z Balkana in Cefranje čutkov, fotografije so črno bele, atmosferske in neredko z ironičnim robom stopajo v dialog z verzi. Spremna teksta sta prispevala Andrej Lutman za poezijo in Klavdija Frigelj za fotografijo.
Mrak in zarja je zbirka lirskih pesmi, pisanih v prostem verzu, ki priklicuje nekatere najžlahtnejše momente moderne poezije. Med njih zagotovo spada tišina kot rojstni kraj pesmi: “… nikoli nisem sam. // v žepu je vedno tišina. // draga tišina.” (sprehod s tišino v žepu, Mrak in zarja). Subjekt teh pesmi je samotni pohajkovalec, ki najraje hodi tam, kjer ne pričakuje znancev “niti sebe od včeraj”. Takšna drža Štucinu omogoči motrenje sveta, kar se v poeziji realizira v natančno izrisanih čutno-nazornih podobah, ki lepo kažejo na pesnikovo poznavanje in obvladovanje haikuja, ter hkrati tudi motrenje sebe. Slike se v zbirki ne pojavljajo le kot fotografije, temveč slika/fotografija kot način opazovanja sveta zavzema pomembno mesto tudi v pesmih. V pesmi “posvetna” Štucin precizno vzpostavi odnos med opazovalcem in opazovanim ter med fizičnim in metafizičnim: “iz prostora rad izrežem površino: vzamem ji mero / in preoblikujem v pravokotnik (…) posevki brezčasja nato, / kot božje podobe,/ kalijo v očeh.” (posvetna, Mrak in zarja). Štucin jasno postavi metafizično v človeški svet: mi smo tisti, ki pridajamo svetu pomene, tudi metafizične, zato je svet sam po sebi prej posveten kot svet. Na ta način pesnik še poudari razdaljo med človekom in svetom, kar ima pomembne posledice za njegovo poezijo. Naj si po navedbi Herberta Reada dovolim še en izlet v umetnostnozgodovinske vode: Erwin Panofsky je ugotovil, da je perspektiva v slikarstvu postala možna šele, ko so se ljudje ovedli razdalje med sedanjostjo in preteklostjo. Zavest o razliki in razdalji med subjektom in objektom ter o posredovanosti slednjega skozi jezik odpre tisti prostor, ki pravzaprav šele omogoči relevantno izrekanje, tudi pesniško, kot tudi seveda za Štucinovo pesnjenje značilno avtorefleksivnost. V pesmi “robavs” beremo: “imava poseben odnos: / on je grob, nasilen, / jaz pa plah in rahel. (…) kontrastna sva kot lunine mene, / polna nasprotij …// … imava pa isto podobo v ogledalu. (robavs, Mrak in zarja). Tu ne gre za tematizacijo dobrega in zlega, lepega in grdega v človeku, ampak za nekaj neprimerno subtilnejšega: gre za to, da je subjekt zmožen pogledati nase kot na drugega, s čimer sebe ne doživlja več na način monolitnega jaza, ampak kot množico jazov ali natančneje rečeno množico glasov, ki v polju poezije prinašajo v ospredje različne teme in pesniške postopke: v Štucinovem opusu tako najdemo impresionistične in refleksivne pesmi, pesmi, ki si sposojajo obliko pri nepesniških zvrsteh, takšna je pesem “artistične dileme” iz zbirke Mrak in zarja, ki je napisana v obliki anketnega vprašalnika, reminiscence, ki segajo od reaktualizacije starinskega govora v pesmi “na pomolu” iz zbirke Bela čaplja, prek literarnih reminiscenc do aluzij na pop kulturo itd. Nenazadnje omenjena distanca omogoči pesniku tudi tvoren odnos do jezika – Štucinu ni tuje razstavljanje in sestavljanje besed in prek njiju odkrivanje novih pomenskih odnosov in nians:
biti kritičen, pomeni dopustiti, da kri teče.
jaz pa danes nikamor ne tečem,
le odtekam.
(kritično, Mrak in zarja).
Štucinove pesmi so poudarjeno dialoške, pri čemer pesmi kot celote stopajo v dialog z različnimi konteksti, ki jih obdajajo, neprenehoma pa se vrši tudi dialog med posamičnimi elementi znotraj samih pesmi, Štucinove pesmi so tako kljub svoji izčiščenosti in redkobesednosti v sebi dinamične, spreminjajoče, tudi izmuzljive. Lep del dialogov se vrši med različnimi jazi, ki se v pesmih manifestirajo kot različni glasovi: “nekateri glasovi / me izbrišejo, / drugi / me osredinijo, / tisti čudni, od nikoder, / me zmedejo.” (slišim, Bela čaplja).
Preselimo se k zbirki Bela čaplja. Bela čaplja je izšla z letnico 2025 in predstavlja drugo zbirko v nastajajoči tetralogiji. Spremno besedo k njej je napisal Samo Krušič.
Pesmi v tej zbirki so nemara manj lirične, bolj refleksivne, v nekaterih verzih segajo na področje filozofične poezije, so tudi ostrejše, kritične do družbe, angažirane; povečini so grajene tako, da navadno v zadnji tretjini pesmi pride do obrata, ki na novo osvetli, pogosto pa tudi postavi pod vprašaj prvi del pesmi ali pa mu celo nasprotuje. Ti obrati delujejo navadno humorno, jedko, a tudi moteče, so potujitve, ki razblinijo iluzijo pesmi kot celote, zato se nemara zazdi, da pesem znižajo, razvrednotijo. Vendar pa tu ne gre za retorične prijeme, ampak so ti obrati integralni del Štucinove poetike – prav v točki obrata se pesem odpre, sesuje in na novo vzpostavi. Da bi se ob novih branjih vse skupaj znova in znova ponovilo. Ti obrati so v veliki meri motor pesmi in tudi zaradi njih so le-te dinamične, presenetljive. S tem pa Štucin, kot to lepo pokaže Samo Krušič v spremni besedi, pomenljivo naslovljeni Presukani jaz, pod vprašaj postavi samega sebe, svoj jaz oziroma pesniški glas postavi pod vprašaj samega sebe. Zapisal sem, da je Štucinova poezija poezija glasov in različnih jazov; zbirka Bela čaplja tega ne zanika, le da se tu jaz, ki govori, skuša soočiti s samim sabo, da bi odkril ultimativno točko izrekanja, pri tem pa razpade na dva glasova, dva jaza – tega, ki govori pesem, in na njegov zrcalni jaz, ki se mu, in s tem seveda sebi, venomer izmika: “kar piše Jože Štucin, / ni vedno stališče Jožeta Štucina” (licentia poetica, Bela čaplja). Zato se tu ne zastavi toliko vprašanje, kdo govori te pesmi, ampak, kot to natančno formulira Samo Krušič, “od kod govori ta, ki govori” in ugotovi, da govori iz točke nič – tišina iz zbirke Mrak in zarja tako dobi bolj natančno poimenovanje: “Ta točka nič je kot antipod vsega nekaj neizpisljivega, a kot podstat priseva skozi vse pesmi te zbirke, ki pulzirajo med tem absolutnim iz-ničenjem v samstvu “jaza” in “oblikovanjem ničnosti v ne-nič” (pesem Točka nič).” (Samo Krušič, Presukani jaz, Bela čaplja). “Draga tišina” iz Mraka in zarje se tu odpre kot brezno, kot nič, ki ga lahko transcendira pesniška govorica, ne more pa ga jaz; nič je jazu nevaren, kateremukoli jazu, spravlja ga v negotovost, ga spodkopava in na koncu ukine – slednjega ne more preprečiti niti Bog, ki pa pri Štucinu ni od človeka neodvisno bitje, ampak človeška izmišljija, je eden od mnogih in možnih jazov:
“v teh letih,
ko je več mojih tam,
kot tu,
vikam samo še Boga,
v katerega pa tako ali tako ne verjamem.
ali pač,
Bog sem jaz,
tisti hip,
ko se zavem,
da sem samemu sebi v napoto,
in tako na –
Vi.”
(manire, Bela čaplja).
Tema minljivosti, ki se oglaša v Beli čaplji, stopi v ospredje v zbirki Marš na Soči. Štucinova poezija je srečen in meni, priznam, precej nedoumljiv preplet neposredne govorice in večpomenskosti, Soča iz naslova je tako konkretna reka, močan moment pesnikove biografije, literarni topos in del družbene zgodovine: “krvava že teče, / moja Soča, / dokler ne – / odmre.” (Marš na Soči I, Marš na Soči).
Zbirka Marš na Soči je izšla leta 2025, spremno besedo je prispevala Marija Švajncer.
V skladu z osrednjo tematiko zbirke se govorica teh pesmi stiša, spet je v njih več podob, osrednje občutenje je melanholija. Jaz, ki je zrl v svojo podobo v ogledalu, ni več prepričan, kdo zre v koga (zrcalo, Marš na Soči) in narašča “strah pred praznim ogledalom” (maziljenje z muzami, Marš na Soči); če je v Beli čaplji kljub dvomu vase in v svet, slednji vendarle obstajal kot objektivna danost, ločena od jaza oziroma jazov, in nudil neke vrste obratno tolažbo s tem, ko se ni zmenil za govorca pesmi in njegove marnje, zdaj temu ni več tako. Ena morda najlepših pesmi v zbirki se glasi:
“tiho je za vogalom,
pretiho,
in sem pomislil,
da ni ničesar tam,
da je kar nič,
odsotnost vsega –
tam.”
(za vogalom, Marš na Soči)
“Samotni pohajkovalec” iz zbirke Mrak in zarja je tu še bolj sam, še bolj potopljen, ujet v “samost jaza”, če si sposodim formulacijo pri Samu Krušiču: “sedim na ozemlju brez ljudi, / nekakšne osebe sicer hodijo tu okrog, / a sem sam.” (zasedba, Marš na Soči). Čas je v teh pesmih pogosto zaznan kot nekaj krhkega, razpršenega in na trenutke se zdi, da tudi pesniška govorica vse bolj kaže v smer tišine, brezčasja – kar nekaj pesmi je posvečenih umrlim pesnikom. Toda Marš na Soči ni mrtvaški marš in med pesmimi najdemo kar nekaj ljubezenskih pesmi, med njimi tudi antologijsko “tu si, tu sva”, ki se izpisuje na ozadju dvojice eros-tanatos: “tu sva, / eden v enem, / drug v drugem, / klekljana v čipko / na buli sveta, / od vekomaj / do vekomaj / že dolgo ne več sama, / a kot sama – / večna.” (tu si, tu sva, Marš na Soči). Pesniška govorica, erotična ljubezen, tudi samota in bližina smrti so momenti, ki transcendirajo nič, nam podeljujejo smisel, da lahko rečemo z na novo pridobljenim mirom, s tiho in vendar ne resignirano sprijaznjenostjo: “zase vem, da je petek in to mi zadostuje.” (zasedba, Marš na Soči). Pesniška zbirka se konča s pesmijo marš na Soči II in verzi, ki jo odpirajo k četrtemu delu pesniške tetralogije, k novim pesniškim pohajanjem: “drdram po produ (…) še kamenčki na poti / se zdi, / imajo svoje statične orgije … // hm, / pomislim, / tole je ene sorte / marš nazaj – / v raj.” (marš na Soči II, Marš na Soči).
Štucinova poezija, zbrana v zbirkah Mrak in zarja, Bela čaplja ter Marš na Soči je redkobesedna, izčiščena, zgoščena. Namesto razkošnih metafor pesnik raje poseže po bolj neposrednem jeziku, ki pa nosi veliko pomensko težo. Pesmi se obračajo k posamezniku, k njegovemu doživljanju časa, minljivosti in tišine, k njegovemu razmisleku o samem sebi v različnih kontekstih, od osebnih do družbenih in naravnih, pri čemer pa ti konteksti, še posebej narava, niso le ozadje, na katerem se izpisujejo verzi, ampak sogovorniki. Pred nami je torej lirika, pri čemer pa je le ta hkrati tudi predmet upesnjevanja – lirika je po definiciji osebnoizpovedna, je produkt prvoosebnega jaza, Štucin pa vzame za predmet upesnjenja prav ta prvoosebni jaz, ki ga neredko skozi trmasto preizpraševanje sebe, svojega početja, tudi pesniškega, in točke izrekanja podvoji ali pomnoži, zato je njegova poezija globoko avtorefleksivna, je poezija različnih jazov in glasov; z neprestanim prevpraševanjem sebe in točke, iz katere govori, pa razbija tudi ideološke okove, v katere bi se lahko mimogrede ujel – angažiranost njegovega pesništva tako ne prihaja iz te ali one uveljavljene in/ali predpisane drže (na primer iz liberalistično pojmovanega humanizma), ampak je posledica želje priti sebi, svojemu pesniškemu snovanju in svetu do konca.
S tega vidika razumem tudi Štucinovo zmožnost prevzemanja različnih imen, s katerimi podpisuje svoja dela: med njimi posebno mesto zavzema piska poudarjeno erotične poezije Regina Kralj. V pogovoru za Poiesis je o njenem rojstvu Štucin povedal naslednje: “Bil sem mlad osnovnošolski učitelj, s še nedokončano izobrazbo, torej tako v rezervi, in sem v Mladih potih objavil en sklop trdo-erotičnih pesmi. In glej ga vraga, na uho je prišlo ravnatelju, ki mi je zabrusil, naj takoj preneham objavljati take nemarne reči, ker sicer bom ob službo.” Da bi obdržal službo, je tovrstne pesmi začel objavljati pod psevdonimom. Rojstvo Regine Kralj je torej plod naključja, vendar bolj kot to, je tu pomembna samo pesnikovo dejanje, saj je rojstvo Regine Kralj (in drugih person, psevdonimov, ki jih je Jože Štucin kdaj uporabil) že samo po sebi ustvarjalno, pesniško dejanje, kot je bilo po Josifu Brodskem prvo pesniško dejanje Ane Gorenko, ko ji je oče prepovedal objavljati pesmi pod njegovim “uglednim” imenom, to, da si je nadela novo ime: Ana Ahmatova.
Štucinovo pesništvo je politično, politično v smislu starogrške polis, in kot takšno poskus in dokaz, da je tudi v sodobnem svetu poezija še vedno možna in zmožna prepričljivega izrekanja, ne da bi pri tem žrtvovala nekatere najdragocenejše koncepte iz svoje zgodovine.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
 nina medved.jpg)
Foto (c) Nina Medved