Nemogoče Nine Dragičević je fascinanten literarni hibrid, opisan kot »pesniška knjiga o pisateljicah na Slovenskem,« in že z naslovom, ki takoj spomni na reklamni slogan »Nemogoče je mogoče,« odpira mnogo asociacij, razmislekov. Konceptualnost in homogenost knjige tako slutimo že pred branjem, ki nas krožno popelje skozi vprašanje zvoka. Namreč, kdo stoji za zvokom, dejansko in seveda figurativno, kdo ga proizvaja, komu se pripiše njegovo avtorstvo. Skladateljicam na Slovenskem, se razkriva počasi, se nekaj časa je, potem pa se je zgodil izbris. Zakaj? Neverjetno poglobljeno delo brezšivno zlaga na kup dokaze, kako in zakaj je do izbrisa prišlo, odstavki so sestavljeni iz verzov, citatov, proznega teksta, komentarjev, pomenljivih poudarkov, sopostavljanja različnih osebnosti, elementov, časov. Knjiga se začne z uvodom, ki pravi: »Nikoli ni bilo mišljeno, da se bodo ta življenja zapisala. Niti ta življenja si niso predstavljala, da bi lahko bila zapisana. Kdo pa naj bi jih zapisal?« Res, le kdo, komisije že ne, zapiše, kvečjemu se jih je treba bati, ker so to ljudje, »ki si torej brez vsake prisile, povsem prostovoljno prizadevajo za to, da bi bili oblast.« Skladateljice so bile tu pred komisijami, kot jih poznamo danes, a so bile podvržene neki drugi, vsenavzoči komisiji. V pisanju Nine Dragičević se tako ponovno pokaže, kako pisati družbo, ne da bi zapadli v moralizem ali puhlice, ne da bi postali pamflet – tako, da zagrizemo tja, kjer najbolj boli, tako, da ne molčimo in ne sodelujemo v strukturah, ki zamolčijo, pozabijo, skrijejo, izbrišejo. Vprašanje družbe je vedno tudi vprašanje sedanjosti, kjer se krivice nadaljujejo, le da se malo predrugačijo, za hip potuhnejo ali preobrazijo – na to avtorica opozarja že v drugih svojih tekstih, pa tudi tu, ko se recimo ukvarja z vprašanjem prekarnosti delavcev in delavk v kulturi (»gospa hoče // dobri nameni // da gospa // brez plače // dela brez plačila // človek se zlahka ujame v // svojo // realnost // človeka zlahka // vržejo v njegovo // realnost«).
Knjiga je sestavljena iz več poglavij oziroma tematskih sklopov, ki zavzemajo različne strukture in oblike, načine pripovedi. Mnogo jih temelji na biografskih podatkih posameznih skladateljic in okolja in družbe, v kateri so delovale (ki so seveda izkopani globoko iz arhivov), pri čemer vešče vzporeja razne dogodke, komentarje, članke iz časopisov, nastope, objave, dosežke, osebne preizkušnje, odnose … Obenem pa je to zgodba o zvoku in glasu, kdo ga ima in kdo ga nima, ker mu je bil tako ali drugače odvzet, zgodba o narodu, ki pa je prav tako zgodba o človeštvu, ki pa je prav tako zgodba o nečem, kar vse to presega, in o nečem, kar je tako miceno točno natančno partikularno in jasno, kot je neka slovenska skladateljica v nekem časovnem obdobju, ki je ravno nekaj ustvarila. Čar knjige je tudi v tem, da nagovarja univerzalno, saj piše o represiji, utišanju in pripisovanju vrednosti s strani oblasti oziroma tistih, ki vehementno vihtijo pero zgodovine. Vidi se, da je avtorica podkovana v glasbeni teoriji in praksi, saj je cela knjiga kot svoja skladba, zveni in se oglaša, ima svoj ritem, melodijo, barvo, občutek. Zvok s papirja vstopi v prostor, si ga vzame. Čeprav dobršen del knjige zaznamujejo citati (iz zelo različnih del, od znanstvenih razprav in monografij do časopisnih člankov in intervjujev), jo povzdigne pesniški moment, ki se nenehno plazi mednje, jih prekinja, dopolnjuje, razčlenjuje, oblizuje. Nekateri deli so napisani prozno, a z dolgimi predahi, ki tekst redčijo, pri tem pa nepopustljivo določajo ritem branja. Tudi samo navajanje virov je pomenljivo, saj jih kombinira premeteno, premišljeno, da izzovejo pomisleke, čudenje, zgroženost, šok, da obenem nasmejijo (tudi kislo) in da se razkrije dvoličnost akterjev izbrisa. Njena pikrost je nezamenljiva, sploh kratki komentarji in medklici, ki spremljajo te zapise, na primer preprost »Hm.« na koncu kakšnega citata, kar deluje obenem subtilno in polno naboja.
Knjiga pravzaprav vzbuja strahospoštovanje, saj je prav vsak odstavek napolnjen s toliko pomena, da bi ga lahko študirali, preobračali, motrili v neskončnost. Avtorica postane govorka, in to s tem, da postane tista, ki brska po arhivih in sprašuje naokrog, pri tem pa velikokrat naleti na zid ali dva – vedno prazen, brez grafitov. A ponovno, nemogoče je mogoče: »Dalje sem pravila, / da pišem knjigo o ljudeh, o katerih ne vem nič ali pa vem / malo, sicer nezanemarljivo malo, vznemirjena, vsa v žaru / sem mu pravila, da pišem o nečem, česar ni, rekel je, da je / to nemogoče. Da, sem vesela poskočila na stolu, prav res / nemogoče.« Čeprav je videti, da imajo skladateljice vse možnosti za svoje delovanje, temu ni tako, sploh če pogledamo retrogradno (avtorica se ves čas sprašuje, kako je to možno), zvok namreč rabi svoj prostor, prostor pa okupirajo, med drugim, veliki geniji, med katerimi ni žensk, nikakor ni žensk. »Kdo je skuhal / zadnjo večerjo kdo / za njo pomil,« je en izmed verzov, ki razgaljajo veličino velikih, pa tudi zaigrano znanstvenost znanstvenikov, ki so »mogočen // filter // hipersonični // kovač resnice«, ki sodeluje v izbrisu. Avtorica z znanstvenim principom, ki ga obrne v svoj prid in ga uporablja politično, družbeno, zavedno, tako nenehno zbada med rebra. Kaj šele, ko pride do kraljic preobleke in tega, kako je telo izvor glasu in kako se deviacije in čudenja in izobčenja kar naprej ponavljajo, množijo, kar naprej in naprej glasovi žensk izpostavljeni vprašanju, zakaj ravno one. Zakaj res ravno one skozi filter v koš na podstrešje v posmeh in pozabo in razvrednotenje in jeza in jeza in ljubav, ki reče greva. Na srečo vedno na koncu ljubav, ki to reče, pri avtorici, brez glasu, katere bi bil ta naš prostor nemogoč.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo Republike Slovenije
Foto (c) Ana Geršak