Hrane ni več.
Le kruljenje praznih želodcev,
glasnejše od bomb,
bolj neizprosno od dronov.
Naša telesa so shirala v sence.
Rebra štrlijo kot polomljene peruti,
kot bi prsni koš hrepenel po pobegu
pred tem, kar je nastalo iz nas.
Ptičje krhki, izstradani,
ujeti v kletko, ki jo je zvarila vojna.
Moškim sredi stavka zmanjkuje glasu in besede razpadejo.
Ženske lomijo kruh na fantomsko tanke rezine.
Pa otroci?
Ne igrajo se več.
Za veselje so potrebne kalorije, ki jih ni.
Ždijo po kotih
z udi, uvitimi kot prelomljene obljube,
široko razprtih, a motnih oči.
Matere mešajo po praznih loncih
in na mizo postavljajo nič, pospremljen
s šepetajočim opravičevanjem.
Začinjajo ga s petjem,
vendar otroci nimajo več moči za pretvarjanje.
Krožniki so opusteli.
Po policah prazno odmeva.
Tudi svet kot da je izvotljen –
ko kličemo, ni odziva.
Zdaj omedlevamo,
tiho, brez pompa.
Tako pač je, ko telo izčrpa
še voljo do tega, da se obdržiš na nogah.
In ko svet končno po malem zasliši
renčanje naše lakote,
pohiti, da ga prevpije.
Bombe bobnijo glasneje, da preglasijo naše želodce.
Sklicujejo srečanja,
ne da bi nas nahranili,
temveč da hranijo iluzije.
»Prekinitev ognja,« pravijo, kar pomeni odlašanje.
»Pogajanja,« trdijo, kar ne pomeni nič.
Upanje uprizarjajo kakor igro –
ravno dovolj, da bomo še naprej sanjali kruh,
ravno dovolj, da utišajo svet.
Ne miru.
Ne pomoči.
Zgolj molk pod krinko.
In vendar še sanjamo.
Sanjati je poslednja pravica, ki je še niso ukradli.
V Gazi kruh ni le navaden obrok –
je čudež,
zastava,
kljubovalna izjava, da smo še tu.
Ko svet sprašuje:
»Kako zveni lakota?«
mu povej:
Zveni kot Gaza –
kjer strada še molk.
Prevedla Katja Zakrajšek
- Ruba Halid Al Falit: Ko strada še molk - 17. 12. 2025