Osel in senca Primoža Čučnika je hibridno delo, ki pa se najbolj izrazito napaja iz poezije, kot je za tega plodovitega, nekonvencionalnega in zadnja leta po krivici spregledanega pesnika edino smiselno. Poleg tega da knjiga povezuje različne načine leposlovnega izražanja, poveže še dve stvari, pisanje poezije in grajenje oziroma obnavljanje hiše. Navdih zanjo se je namreč rodil po epidemiji, med katero se je z družino umaknil na podeželje v t. i. osamitev, ko je začel s prijateljem obnavljati star skedenj. V epilogu pojasni še: »Če ostanem pri izkušnji pisanja nečiste poezije – ki sem jo v hibridnih oblikah (proze, sentence, aforizma in eseja) zapisoval v tej knjigi – in to navežem na izkušnjo zabijanja opaža, ki sem ga zabijal v skednju, moram reči, da med umskim in fizičnim delom, se pravi med obema načinoma dela, ne vidim bistvenih razlik.« Ta občutek medsebojne poravnanosti obeh področij se med branjem vedno bolj poglablja, pri čemer avtor na različne izvirne načine odpira vrata v pesniško hišo, ki jo skoraj v resničnem času gradi pred nami. Prolog je sestavljen iz precej klasičnega esejističnega teksta, v katerem se govorec spominja odraščanja v neki hiši, polni spominov, strahov v temi, slik prednikov, debelih kovtrov, toplih peči in igralnih kart. Kljub vsebinsko precej pričakovani zasnovi pa je esej slogovno že napoved kasnejših pesmi, ki sledijo v osrednjem delu knjige, saj sestoji iz dolgih valujočih stavkov in gostih podob, ki nas zazibajo v prijetno stanje, podobno tistemu, ko si premražene prste končno pogrejemo ob ognju in se ob tem morda sliši še tiho predenje kakšne mačje prijateljice. Domačne podobe in spomini ustvarjajo tako brezšiven tekst, da sploh ne moremo zajeti sape, ampak nas vleče kar naprej, v prve pesmi, ki so razpršenje tega začetka.
Osrednji in najobsežnejši del knjige, ki prinaša pet hibridnih pesnitev, nosi naslov Šmaver, po naselju v občini Trebnje, kjer se nahaja skedenj. Obenem pa šmaver z malo začetnico postane bivanjska podoba, saj ga poskuša Čučnik v prvi pesnitvi z naslovom Zemljevid kategorizirati, opisati, katalogizirati, določiti, definirati: »šmaver je relief / razpoloženje s kukavico / namen domotožja / na ploskem zemljevidu / odsotna veličastnost znanega / vse kar si izgubil / na letalu ki te je preletelo / medtem ko se stvari dogajajo mimobežno.« Šmaver je mnogo reči, odlomek sveta, zamolklost zvonika, bivanje, ki se raztrese kot ličkanje. Neverjetno je, kako zgoščene in polne podob in pojmov so te pesmi, kako se tiščijo med sabo, kako pojasnjujejo, se razgrinjajo, a ne zaletavo, temveč predvsem predano temu, da prosto po Tomu Waitsu, kot beremo v uvodu, iz globoke temne luknje ne pobegne hudič. Po šmavru se začne grajenje, hiša postane nekaj živega, zraste pred nami (»hiša vztraja, da je um telesa«). Prav tako izgine, če je ne prelistaš, hiša namreč, ki jo pesnik gradi iz obilice navezav, kot je zanj značilno, pa tudi iz navdihov ali hommagev, na primer tule vklopi notranjega Wallacea Stevensa in skupaj z njim posega po nevidnem, neslutenem. Pesmi se nalagajo ena na drugo trdno in odločno kot pri gradnji temeljev in nosilnih zidov, ves čas pa se tudi transformirajo, od hiše k besedam in telesom, pa k soncu in v puščavo (»pod soncem ni drugega sonca«) – gre za intenzivno notranje potovanje, ki odzvanja navzven. Sledijo pesniški Seznami, kjer se znajdejo razne stvari, ali take, ki jih potrebuješ, ali pa take, ki jih ni treba razumet. Tudi tu se pesnik poigrava z navezavami, predvsem skozi naslove knjig, citate, imena. Stvari kot stvari pač, a ponovno z neko čustveno in pomensko težo. Ognjišče, žgoče srce te knjige, pa je gotovo pesnitev Skedenj (obrnjen na glavo), ki se udejanji še na naslovnici knjige (delo izjemnega Mateja Stupice) in objame knjigo od znotraj navzven. Pomenljivost naslovnice je namreč tudi v tem, da je na ovitku skedenj, obrnjen na glavo, pod njim pa vse, kar ga sestavlja, in tu se še na vizualni ravni simbolno razkrije, iz česa vse je zgrajen.
In zgrajen je predvsem iz želje, ki se lepo povezuje z željo protagonista Wendersovega filma Popolni dnevi (ki je med drugim naveden na koncu knjige med nadaljnjimi branji in gledanji), da bi govorec imel »Hišo z japonskim vrtom, kamni, potočkom, mostom, / bleščečim se rumenim ginkom, klopjo iz hrastove / deske, postavljene na glinene zidake, za premišljevanje / o minljivosti. // Sanjaril je, da si bo postavil hišo, zgrajeno na / tradicionalen način.« Ta pesnitev je razgibana, humorna, živa, pa tudi ranljiva, osebna. Prav tako kot je osebna zadnja pesnitev v prozi oziroma spet neke vrste leksikalni seznam, kjer našteva različne stvari in piše o njihovi zgodovini. Tu asociativno nalaga podobe skednja, ki se je obnovil, zdaj pa ga je treba še napolniti. Pri tem moramo skedenj razumeti kot najširšo in obenem najožjo možno bivanjsko kategorijo. Skozi te predmete (kosa, šajtrga, tnalo ipd.) se govorec naposled približa naslovnemu oslu, ki zanj predstavlja otroško željo po tej delovni in mirni živali, s katero bi si lahko delil samoto in premislek, njegova senca pa se iz prepira spremeni v zgodbo o sobivanju, domu. Pa tudi o stvareh, postavljenih na glavo, ki nas ohranjajo pri sebi.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Foto (c) Ana Geršak