Ena vidnejših ameriških pesnic in Nobelova nagrajenka za književnost Louise Glück razkriva, da njena menda celo najbolj povedna pesniška zbirka z naslovom Zimski recepti iz kolektiva (2021) »vsebuje / samo recepte za zimo, ko je življenje težko. Spomladi / si lahko vsak pripravi dober obrok«. Pri tem seveda nima v mislih takšnih ali drugačnih kuharskih receptov, kakršni običajno olajšajo pot do okusnega prigrizka, pač pa je govora o še nenapisanih »receptih« za polnovredno bivanjsko (po)potovanje. Kajti pričujoče pesnjenje je pravzaprav svojevrsten popotni dnevnik, kamor se sproti vpisujejo prehojene poti ter njihovi pobliski, poudarki in poante, kakor jih govorka obuja in obnavlja skozi prizmo naslavljanja kolektivnega vsakdanjika in medosebnih odnosov. Njen osrednji pesniški pripomoček je izumljanje ali – bolje rečeno – pripovedovanje zgodb, ki služijo kot nezamenljivo obeležje spominov s poudarkom na poskusih motivno-tematske rekonstrukcije predikatov bivanja ter nanje pripetih presečišč med perspektivami osebne in kolektivne zavesti. V prvi plan polagoma pronicajo govorkina soočanja s slutnjami osamljenosti, izginevanja, minljivosti in smrti, na ozadju katerih se uveljavlja nemalokdaj izmuzljivo razmerje med individualnimi (intimnimi) razmišljanji in kolektivnimi izkušnjami, iz katerega ne nazadnje izhaja spoznanje, da šele ko ljubezen presahne in vsi spomini izparijo, bomo »morda dosegli / tisto zavidljivo praznino, kamor / se stekajo vse stvari«. Do tedaj pa ostajamo v zdaj bolj, zdaj manj (ne)strpnem primežu samih sebe.
Govorka torej pripoveduje iz lastnega, notranjega »precepa«, a ker je pripadnica kolektiva, se izreka tudi v okvirih kolektivnega spomina; njeno potovanje je pravzaprav iskanje poti k osmislitvi sebe v svetu. Tudi zato je njen sporočanjski položaj nekako ambivalenten, kot bi nastajal kot vmesno stanje med obema zavestma – intimno in kolektivno –, katerih končno in nepreklicno pribežališče je prapočelo smrti. Ta se sicer snuje v najrazličnejših preoblekah in s seboj prinaša prenekatere konotacije, praviloma postrojene tako, da zmeraj znova vračajo posameznika in svet iz ravnovesja. Posledica tega je negotova in neprizanesljivo razdrobljena vsakdanjost, ki jo govorka poskuša premostiti s prizadevnim sledenjem strnjenim in smiselno sklenjenim pesemskim poskusom, primerljivim pesmim v prozi. Ker je posebna pozornost namenjena nizanju zgodb ali vanje preobraženih dogodkov, pesmi ostajajo razvejane, a jezikovno jasne in organske, z dokaj dolgimi – ponekod tudi stopničastimi – verzi v kombinaciji s premočrtno intonacijo in precizno govorico, da že skraja pozvanjajo kot verodostojne in premišljene pripovedne projekcije.
Posebni odliki zbirke sta natančno, a nevsiljivo upovedovanje in preudarna logična linija, ki usmerja izrekanjski tok. Od tod disciplinirano slikovita ali – bolje rečeno – mnogoglasna (pri)povednost, ki s svojimi premenami sega vse od pronicljivih prispodob do smotrne skladenjske gradnje, s poudarkom na intimistični, a razločno zastavljeni in prečiščeni pisavi. Opazne so reminiscence in sorodna medbesedilna navezovanja, nemalokdaj naslonjena na vzhodno kulturno tradicijo in najrazličnejše ustvarjalne predloge; spontano valovanje podob še bolj poudarja pretanjene sugestije in pomenske pobliske, ki zmorejo na ozadju praviloma preproste jezikovne govorice premočrtno in zanesljivo prehajati med sopostavljenimi prostranostmi individualnega in kolektivnega.
Pesmi nastajajo iz subjektivne, prvinske izkušnje in se polagoma pretapljajo v gibke in plastovite predstave, a v njih kljub vsemu še vedno vlada neizbrisna, nedvoumna senzibilnost, ki razumsko oklesana občutenja oblaga s pridihom enkratnosti. Nič nenavadnega, da se pesniška zbirka sklene kot nekakšna intimistična (re)akcija s prometejskim prizvokom, usvojenim v spoznanju, češ – in »potem sem vesela, da sanjam; / ogenj še živi«, s čimer se bivanje in bivanjska občutenja izenačijo s postavko iluzije ali privida kot ene neločljivih in jedrnih podstati življenja; življenje pač ni nič drugega kot zgolj skupek podob in premišljanj, ujetih v spominske ali sanjske konotacije, urejene po principu pretočne cikličnosti, ki ostaja osrednji generator bivanja, pa tudi pričujočega pesnjenja. In prav to je tisto, kar omogoča empatično odstiranje jaza ne samo na ravni subjektivnega angažmaja, ampak tudi kolektivnega imaginarija; kajti čeprav je jasno, da »smrt ne obstaja kot miniatura«, je v posebno olajšanje dejstvo, da »v tej sobi vsi dihamo; / prav tak konec si želiš za zgodbo«. Pa tudi za pesniško zbirko, toda to pesnica še predobro ve.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
- Martina Potisk: Ko se znoči (o zbirki Louise Glück Zimski recepti iz kolektiva) - 30. 11. 2025
- Martina Potisk: Dnevnik »nekega« desetnika - 22. 10. 2025
- Martina Potisk: Do roba in čez - 7. 9. 2025