Mejna osebnostna motnja, kompleksna posttravmatska stresna motnja, visoko občutljiva oseba (po dr. Elaine N. Aron), visoka stopnja transliminalnosti (dr. Michael A. Thalbourne), psihotičnost (?) … pojasnilo, kaj je narobe z menoj, da v svetu čutim tolikšno tujost in samoto, sem dolgo iskala v klinični psihologiji. Sklepala sem po principu, da če vsi drugi ljudje (generalizacija), svojo izkušnjo biti v svetu, v družbi, s sabo, opisujejo na sorodne načine (ki sem se jih tudi že v zgodnjem najstništvu naučila ločiti na skladne in neskladne s konsenzualno realnostjo), a se ne prepoznam v nobenem od teh načinov, mora obstajati kategorija v klinični psihologiji, ki bo naslovila moje izkustvo. Ne morem bit normalna. Z mano je nekaj narobe. In dejansko so različne kategorije iz Mednarodnega kataloga bolezni prepričljivo pojasnjevale dele mojega izkustva – ampak niti jaz sama, niti klinične psihologinje, ki so me pregledovale (klinično-psihološko oceno sem tekom življenja opravljala trikrat), niso prišle do nobene kategorije, ki bi se celostno skladala z mojim izkustvom. Poteze tega in onega iz MKB so skupaj pojasnjevale kvečjemu del mojega bivanjskega neugodja. Pogosto niti ne izkustveno najbolj bistven del. S Foucaultom bi lahko rekla, da sem pojasnilo tako ali drugače iskala na napačnem mestu – ne samo zato, ker so psihiatrične motnje konstrukti, ki so slabo (ali sploh ne) umeščeni v realpolitiko sodobnosti, temveč tudi zato, ker so kategorije nujno grobe, da zajamejo čim večje število ljudi (kar je opresivnim sistemom, kot je klinika jasno v interesu). Enako jasno je, da sem začela na neki točki iskati most med mojim individualnim izkustvom in družbenimi sistemi – eksistencialno neugodje je stanje, ki terja veliko pozornosti, preprosto ker je, na izčrpavajoč način, vedno tam. Kljub vsemu, kar sem raziskovala kasneje v življenju – od kritične teorije do sufijskih mistikov – pa sem redko občutila podoben občutek domačnosti kot ob knjigi Zvezdica Jerryja Spinellija. Gre za mladinski roman iz leta 2000, po katerem je Disney leta 2020 posnel (obupen) film in je leta 2007 prejel nadaljevanje v knjižni obliki z naslovom Love, Stargirl (Z ljubeznijo, Zvezdica). Če bi morala Zvezdico opredeliti s svojim laičnim klinično-psihološkim znanjem, bi se znašla v sorodni zagati, kot kadar sem se v vlogi ocenjevane znašla sama. Je Zvezdica histrionična? Ima motnjo avtističnega spektra? Je “visoko občutljiva oseba”? Zvezdica vsekakor je roman o nekonformizmu – in v tem mestoma dokaj pretiran, če sem čisto iskrena – ker se Zvezdica preprostim oznakam (ali skupku njih) kot likinja zadovoljivo spretno izmika in v svojem položaju vztraja ne glede na ovire, s katerimi se mora soočiti. Je dekle, ki v jedilnici drugim otrokom prepeva “vse najboljše” za rojstni dan (in ima svoje načine, da izbrska prave datume (ne pozabite, roman se odvija pred socialnimi omrežji), ljudem v stiski pošilja voščilnice ali drobna darila, svojo šolsko mizo pogrinja s prtom in nanjo nastavlja vazico z rožami, navija za vse športne ekipe hkrati, pleše v dežju, se posvetuje s kaktusom v puščavi, kamor hodi tudi meditirat, ima izjemne govorniške sposobnosti, podganico Cimetka, s katerim sobiva, pa obravnava nespecistično kot enega svojih bližnjih. Odlično regulira svoja čustva in razume, kaj pomeni “nastaviti drugo lice”; tudi pod pritiski izobčenja in surovosti drugih dijakinj in dijakov ohranja svoj sanjav, dobronamerni način odnošanja. Trditi bi bilo mogoče, da je Zvezdica izrazito empatična; opazi in posveča se ljudem, ki jih ne opazi in se jim ne posveča nihče. Koncept “naključnih dobrodelnih dejanj” je njen osnovni način bivanja v svetu. Toda hkrati Zvezdica marsičesa o ljudeh ne razume. Ne razume črednega nagona, potrebe po anonimnosti, nevidnosti, neizpostavljenosti. Zdi se, da razume, da so ti vedenjski vzorci navadno obrambni mehanizmi, pod katerimi se skriva ravno želja po sprejetosti, vidnosti, ljubezni in pozornosti, po skupnosti in solidarnosti, če gledamo onkraj posameznice_ka, ne razume pa trdovratnosti in resničnosti obeh človeških impulzov – po tem da v množici izginejo in da so v njej prepoznani kot izbranke_ci. Neupoštevanje dihotomije med obema težnjama je tisto, kar Zvezdico napravlja zmožno vplivanja in vnašanja sprememb v kolektiv, a jo obenem izpostavlja izobčenju, kadar je njena osnovna dispozicija razumljena kot histrionična in/ali, tako ali drugače, slabonamerna (npr. ko navija ne le za košarkarsko ekipo lastne šole, ampak tudi za nasprotno ekipo). Zvezdica, na neki način, ki mu ne moremo odvzeti tudi oznake “naiven” (čeprav tudi “altruističen” in “sočuten”) verjame v moč skrbi in ljubezni. Odraščajoča s hladnima, odtujenima staršema želi sebi in drugim ponuditi možnost drugačnega sobivanja, ki jo poskuša udejanjati z zgledom – ponujati želi brezpogojno, nesebično skrb in pozornost in ne razume, kadar drugi ljudje ne ravnajo iz solidarnosti in nežnosti. Zdi se, da Zvezdica v svet nenehno vstopa z ranljivostjo, ki ji manjka obrambni mehanizem – tudi ko je zavrnjena, izločena, zasmehovana, namerno (ali nenamerno) razumljena zlonamerno, ne spremeni svojega vedenja; zdi se, da (pri) njej ne gre zgolj za vedenjske vzorce, temveč za eksistencialno stanje, način, kako obstajati kot (specifična) bit v svetu. To je bila, morda, točka, ki me je najbolj nagovarjala ali pa najbolj vznemirjala kot najstnico – vprašanje “zakaj si taka?” (tudi) zame ni bilo zgolj samonanašalno, prihajalo je tudi iz okolice in ta tujost, konflikt med notranjimi vzgibi in razumevanjem delovanja družbe ter konsenzualne realnosti na racionalni, ne pa tudi emocionalni ravni, je bil zame boleča točka nerazumevanja, ki ostaja nespremenjena tudi potem, ko jo lahko opredelim klinično-psihološko, kulturno-sociološko in filozofsko: tudi pri liku Zvezdice se zdi, da gre za nekakšno nasprotje med racionalnimi in emocionalnimi zmožnostmi dojemanja – Zvezdica ve, kako biti normalna, ne pa tudi zakaj biti normalna, obenem pa emocionalno ne more ponotranjiti zgornje dihotomije med (globljo) potrebo po solidarnosti, skrbi in ljubezni ter (pogosto sistemskimi) obrambami, ki preprečujejo, da bi kot posameznice_ki ali družba lahko zaživele_i v skladu s temi notranjimi potrebami ali jih prepoznale_i in se odzivale_i na njih pri drugih. Čeprav je Zvezdica “samo” mladinski roman o “drugačnosti”, si obenem zastavlja več ključnih vprašanj o psihologiji množice in strukturah (družbenih in političnih sistemih), ki iz kolektivne psihologije izraščajo in omogočajo ne le individualno izobčenje “drugačnih”, ki ogrožajo skupne obrambne mehanizme, ampak tudi kolektivno “drugačnih”, t.j. družbenih skupin, ki ogrožajo sisteme, ki izraščajo iz skupne psihologije množice. V nekem smislu množice uveljavljajo tisto, po čemer Zvezdica teži – visoko stopnjo kohezivnosti – ampak zaradi kognitivnih disonanc in neskladij v hotenjih, neredko – ali, raje, večinsko – z negativnim predznakom. Samozaščita množice je neredko utemeljena na kognitivnih zmotah o grožnjah, ki jih “Drugi” prinaša, ampak ključno zanjo je, da se ohranja njena lastna notranja kohezija, saj slednja pomeni najmanjšo stopnjo ogroženosti – za posamezne osebe in skupnost. Brez ozira na druge skupnosti, jasno: za druga moštva se pač ne navija, če bi se, bi se pojavila potreba po naslovitvi sociološki-psiholoških obramb kot so tekmovalnost, nesolidarnost, brezbrižnost in nasilje.
Še vedno se sprašujem, kako je to mogoče. Zakaj pretehta (pogosto prazen in ne zares varovalen) strah. To nerazumevanje (emocionalno, ne teoretsko) še vedno ohranja moj lasten občutek tujosti, ki je postal moja notranje temeljna perspektiva obstajanja in narekuje tudi moje branje Zvezdice. Mogoče bi kakšna druga oseba Zvezdico brala kot roman o pogumu in osebnostni moči, o triumfu – četudi zapoznelem – empatije in solidarnosti. Jaz ga berem kot roman o osamljenosti. Mislim, da ne zgolj iz lastnega občutka nemoči, ampak obratno – iz odpora. Zvezdice realnosti, ki jo bivamo, prepogosto slišijo da so “močne” in premalokrat, da “so”, kar z drugimi besedami pomeni “vidim te”.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
feminizmom, kvirom, antispecizmom, ekologijo in kritiko kapitalizma. Doslej je izdala štiri
knjige, njen roman Punčica je bil leta 2023 uvrščen na Fabulin seznam najboljših domačih
književnih del zadnjih let ter uvrščen v deseterico za nagrado Kresnik. leta 2023 je za kritiško
delo prejela Stritarjevo nagrado. Njen roman, Prst v prekatu (Litera, 2024), je bil nominiran za nagrado Kresnik in uvrščen v finalno peterico.
- Anja Radaljac: Tujost nežnosti - 2. 11. 2025