Druga pesniška zbirka Katje Perat Davek na dodano vrednost je polemično popotovanje proti Vsredišču. Pesniški jezik pred nami je namreč neustavljivo gibljiv in se prepogiba na vseh koncih; Katja Perat pa s pomočjo te nagnjenosti ves čas meandrira med dvema bregovoma; med postajanjem in ostajanjem, med grenkostjo in presvetljenostjo, bolečino in ljubeznijo. Kakor da poeziji ne more in ne more dopustiti, da bi se ustalila v neki očitni, morda celo samoumevni enosti.
Jezik torej ni več točka, ampak permutacija na oseh različnih razdalj. Jezikovni položaji Katje Perat namreč drsijo drug proti drugemu in se potem znova oddaljujejo: »V razpoki med dvema temama/telo sega po drugem telesu/za opustošeno hrastovo mizo/v tišini prisede krivda in nagradi s čvrstim objemom/nekdo podpiše odstopno izjavo in gre«. Jasno je, da se pesnica fenomenov loti kot fenomenov z razgibanimi temelji in ne kot posledice stalnih družbenih in jezikovnih dogovorov. Spremenljivi pojmi zato prednjačijo tudi na mestih, kjer bi jo morda zaneslo v enoznačnost; misel in ustvarjalnost tako kljub svoji prodornosti nista absolutni, ampak v svoji nemoči pravzaprav še vedno nujni za sestavljanje inherentno razbitega zahodnega sveta. Sestavljanje pa je pri tem pesničino rahločutno zrcalo, ki odkrije podtalje našega bivanjskega (ne)obstanka; tako individualnega kot kolektivnega.
Pesničine jezikovne postavitve se marsikdaj neugodnemu času navkljub izkažejo za polne življenjskega zanosa in idealizma. Trdnost vzpostavljene pesniške podlage Perat omogoči, da iz časa izvablja vse mogoče pojavnosti in jezikovna ležišča; predvsem pa stremljenja. Moč za izrekanje zanjo torej nikoli ni bil stvar danosti, ampak prizadevanja, saj so stvari inherentno kaotične, minljive, predvsem pa nepredvidljive: »Ko se zdi, da pripada/nas svet/ki si ga je prilastila naša nečimrnost/vrže s sebe kot moker pes«, Če sem konkretnejša, se upodobljena mreža odnosov v tem smislu izkaže za neulovljivo: lahko so dogodek (če ne celo trenutek), spremljajoča dolgotrajnost ali tisto vmes, druži pa jih predvsem izraščanje novih premičnih osi.
Premičnost nas napelje k pesničini zvestobi minljivosti, s pomočjo katere presega banalno slehernost in eksistenčne frustracije. Zdi se, da so novo postavljene osi njen nezadržen vstop v prostor; in pri tem gre za vstop pesnice, ki se odlično zaveda gibanja svojih objektov in subjektov. Pesmi zaradi sprožene odzivnosti kar pokljajo, njihova pretočna in ritmično tekoča sintaksa pa milo ozvoči sicer neuglašeni svet. Mehkoba, ki lahko prenese izhodiščni kaos, utrujenost, občutke, da je umetnost enostavno prevelika in migotanje med različnimi jezikovnimi položaji, je mehkoba, ki se obdrži in ne podleže površinskosti materialnega bivanja; njene odprte točke so kakor izhodišča za eholokacijo. Potentnost nastale atmosfere ni sunkovita, ampak se s prodornostjo približuje središču, ki premične osi zoperstavlja njihovim pripadajočim podobam v svetu.
Davek na dodano vrednost bralca pretrese in gane z rahločutno in milo pisavo, ki grenčini zunanjega sveta ne dopušča, da bi ustavila pretok jezika. Pesničina vztrajnost in predanost nekemu prvobitnemu hrepenenju se bistveno zoperstavlja zmedenosti in nejasnosti razmer, dogodkom pa daje nadih temeljnosti. Približevanje središču jezika še nikoli poprej ni bilo pospremljeno s toliko nežnosti.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Foto (c) Murr
- Lara Gobec: Vztrajna mehkoba - 19. 10. 2025
- Lara Gobec: Čas, ko se levijo kače (o zbirki Ade Limón The Carrying) - 17. 6. 2025
- Lara Gobec: O govorici telesa - 19. 1. 2025