V zbirki Magnolija. Njena zgodba Lucije Stupica je v ospredju jezik – kot največja prtljaga, ki jo subjektka prinese s seboj v tujino, in kot največja vez z domom, ki ga je zapustila. Jezik je tisti prostor, kjer se zbira vse, kar je najbolj človeško: spomin, pripadnost, ljubezen, bolečina in smrt. Če je dom oddaljen, če so pokrajine, ki so oblikovale otroštvo, nedosegljive, ostajajo dostopne v jeziku, ki je od vsega, kar je prinesla s sabo, najbolj njen. V verzih »Govori s svojim glasom /…/ Ker ko / zmanjka besed, nastopi brezumje. Kot / prvikrat. In vedno znova.« se pokaže, da je prav govorica tisti temelj, ki varuje pred izgubo smisla in notranjega razpada.
V središču zbirke je izkušnja tujine, ki jo subjektka živi s tihim, a vztrajnim občutkom pogrešanja in nezmožnosti popolnega vračanja v občutek doma. Motiv vračanja je vseprisoten in se vzpostavlja najprej skozi razmerje med poimenovanjem in bivanjskim občutkom. V verzih »Vse že ima svoje ime, je razmišljala. / Magnolija, taščica, konj, ta svetleči / plankton, tudi ona. Le tej popolnosti / bo morda lahko sama dala ime. Ime, ki / ne postavlja mej, ime, ki sveti« se kaže zavest, da je imenovanje osnovni način umeščanja v svet. Beseda ne zgolj označuje, temveč ustvarja prostor, kjer se lahko subjektka zakorenini. Na enak način pa lahko razumemo tudi vprašanje poimenovanja doma: dom je tam, kjer prostor poimenujemo za dom in nič drugega, pa naj bo to bodisi »rojstna dežela«, kot prostor odraščanja poimenuje Stupica, bodisi novo okolje, kjer se navkljub novo ustvarjeni družini vse še zmeraj zdi nekako tuje, ali pa celo prostor, ki se ustvarja med njima, kot to zapiše v knjigi: »Postali smo dobri / državljani nečesa, česar ne znamo / poimenovati.«
Zbirko lahko razumemo kot dialog, ki se ustvarja med subjektko in drugim. Ta drugi na eni strani predstavlja čas, ki je že minil, in z njim deželo, ki je ni več mogoče imenovati za dom. Fragmenti otroštva in odraščanja v prvem delu knjige se prelivajo z občutkom tujosti sedanjosti. Stupica skozi knjigo združuje pripovedi o več generacijah, v središču pa je predvsem spominjanje – kot izvemo v zaključnih opombah – umetnostnega zgodovinarja in muzealca, Antona Stupice. To občutje je v veliki meri ponovno vezano na jezik, na pripovedovanje o prednikih: zdi se, da preteklost lahko ostane le pod pogojem, da je povedana. S tem postane jezik arhiv, kjer še naprej prebivajo korenine in zgodbe, ki bi sicer utonile v pozabo.
Na drugi strani pa knjiga še jasneje odpira dialog s prihodnostjo, pri katerem pa poglavitno vlogo ponovno igra motiv jezika. Prihodnost je na eni strani zelo osebna in polna svetlobe, pri čemer izstopajo verzi o hčeri, ki »sanja v dveh jezikih« in družinski toplini: »Čez nekaj trenutkov / boš sedel in šepetaje bral njene verze. To / je vse. Ta skrivni glas bivanja. Ko skušava / skupaj ustvarjati upanje za otroka.« Zbirka na subtilen način brez moraliziranja ali pretirane idealizacije odkriva, da je jezik tudi temelj, na katerem rastejo nove generacije. Otroci, ki »zapisujejo svoja imena na telo«, potrjujejo, da je poimenovanje najbolj človeško dejanje – gre za začetek identitete in kontinuitete. Tako se v jeziku rojeva prihodnost, ki se razteza v nov prostor.
Jezik je torej ena najbolj človeških stvari, in zato nosi v sebi tudi bedo in krutost človeškega. V kontrast optimizmu se ob koncu zbirke začne pojavljati motiv vojne. Izrazit je preobrat iz osebnega v globalno. Upanje, toplina in dom v najširšem pomenu besede se morajo soočiti z »neizrečeno možnostjo katastrofe«. Besede, ki prinašajo nežnost, lahko hkrati nosijo grožnjo: »Poskušaj / se ogniti ljudem, da ne bi posnela / njihovih pogovorov«. Jezik daje življenje, a hkrati človeku daje možnost izražanja želje po prevladi, nasilju in prilaščanju drugega, sveta in paradoksalno jezika samega.
V zadnjih pesmih zbirke je v ospredju poudarjena šibkost jezika: »Pesnjenje, krhka reč, telo, ki ni telo, ki šele mora postati telo«. Besede so nestabilne, a vendarle edino, kar subjektki omogoča stik s spominom in ponovno vračanje: »S poezijo se približam spominu / ki že hip, kot Evridika, za vedno izgine.« In vendar se v istem trenutku pokaže omejenost jezika: »A kako iz tega / arhipelaga skalnatih hrbtov, kjer vsaka / beseda kmalu butne ob kopno in se odbije, / kot odmev, vedno kot odmev?« Jezik nikoli ne doseže popolnosti, vedno se vrača kot odmev, kot nekaj, kar samo približuje, nikoli ne zajame v celoti.
V Magnoliji. Njeni zgodbi se razkrije, da je izkušnja tujine neločljivo povezana z jezikom, ki subjektki omogoča, da preživi razpetost med izgubljenim in novim krajem. V jeziku se nalagajo sledi spomina in dediščine, obenem pa se odpira možnost za novo artikulacijo prihodnosti. Beseda ni le sredstvo izražanja, temveč tudi prostor, kjer se gradi identiteta in kjer se ohranja občutek kontinuitete kljub premikom in prelomom. Prav skozi jezik se vzpostavlja gibanje vračanja: k otroštvu, k pokrajini, k prednikom, pa tudi k sebi. Zato se jezik kaže kot hkrati zavetje in zahteven preizkus, kot most med različnimi časi in prostori, ki ga je mogoče prečkati le z nenehnim zapisovanjem in pripovedovanjem. Jezik je pribežališče in hkrati breme, vez med domom, ki je izgubljen, in prihodnostjo, ki šele nastaja. »Preživimo samo zato, ker uporabljamo besede.«
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
- Aljaž Primožič: Vračanje (o zbirki Lucije Stupica Magnolija. Njena zgodba) - 16. 10. 2025
- Aljaž Primožič: Danska - 26. 7. 2025
- Aljaž Primožič: Ko boš šla za mano - 20. 7. 2025